število prispevkov : 40 cash : 76 street reputation : 21 tvoja starost : 28 starost lika : 24 group : locals kraj rojstva : netherland, amsterdam
Naslov sporočila: apartment A1 Sre Avg 21, 2013 1:24 pm
tagged; rosalie and carter - mission,
od kar se je preselila v ameriko se ji je zdelo, da nikakor ne napreduje. iskanje morilca, ki je v grob spravil preostanek njene družine, nikakor ni bilo lahko in ves čas se ji je dozdevalo, da temu nikakor ne bo konca. vsekakor je bila jezna sama nase, saj se je v ameriko odpravila tako naivno z mislijo, da se bo domov vrnila v roku nekaj mesecev, ko bo vse skupaj opravila in si olajšala vest. a očitno se je življenje poigravalo z njo in se je morala za nekaj časa odreči vsemu skupaj. kakorkoli že, sedla je v avto in se še zadnjič pogledala v vzvratno ogledalo, predno je vžgala avto in se odpeljala in parkirišča proti skladišču, kjer je bila zmenjena še z dvema drugima. njihova prva naloga je temeljila na nič lažjem kot na nekem vlomu in slikanju datoteke in podatkov, ki jih je imel v svojem stanovanju eden izmed policistov. vse skupaj se je seveda slišalo več kot lahko, a hkrati se je v sebi pričel spraševati ali je bil res njen namen, da se vključi v irsko tolpo v ameriki, kjer ni poznala dobesedno nikogar in je samo zapravljala čas s tako neumnimi nalogami. bila je vodja in ne tisti, ki je počel kar mu je bilo naročeno.
svoje misli je zakopala daleč proč in z avtom zavila pred stranki vhod, kjer sta jo že čakala moški in ženska. razen njunih imen in videza o njiju ni vedela popolnoma ničesar in to jo je na nek način morda celo strašilo. ustavila je avto in se ob prihodu nasmehnila. "hop, hop, pozni bomo!" je precej narejeno dejala in hkrati poskušala ostati navdušena. ni želela, da bi si o njej ustvarila napačno mnenje. nenazadnje je fant izgledal precej lušten in tudi dekle na pogled ni bila tako slaba. "prinesla sem kavo. ampak ker nisem vedela kaj točno vama je všeč sem vzela kar dve navadni," moškemu je v roke potisnila dve kavi, narejeni v starbucksu sama pa svojo postavila v držalo. pogled je še enkrat usmerila v vzvratno ogledalo, potem pa speljala na glavno cesto. "ime mi je jezebel, mimogrede," je dejala in se obrnila k moškemu, ki je sedel poleg nje in nato še k dekletu na zadnjih sedežih. "ali kdo od vaju pravzaprav ve kje točno se pride do kennedy street?"
notes: this is lame, but it's just a start! :3
roxanne kendall
število prispevkov : 39 cash : 70 street reputation : 21 tvoja starost : 30 starost lika : 24 kraj rojstva : philadelphia, USA
glede na to, da je bila pred njo naloga, katero je morala uspešno opraviti, če je želela kam priti s svojim statusom v mafiji, so bile njene misli malce preveč polne carterja in dogodka, ki se je odvijal v njunem stanovanju nekaj dni nazaj. prekleto, da si ni tako zamišljala svojega življenja v ameriki, še najmanj pa si je v njem želela ljudi svoje preteklosti oziroma tistih, za katere bi ji bilo morda lahko celo mar. odločila se je živeti nevarno življenje in čustva so jo ob tem lahko zgolj in edino ovirala. in po pravici povedano, carter ji je tistega večera s svojim prihodom v njeno, - njuno – stanovanje, natresel strahu v kosti. ni vedela kako naj mu pove, kaj v resnici počne in kako zelo je zajebala svoje popolno življenje. ampak, ko je nekako ob pijanih izpovedih izvedela, da se je zaplezal v ravno takšno sranje kot ona sama, imenovano mafija, se ji je do neke mere odvalil kamen iz srca. in vse bi bilo lahko lepo in prav, če ne bi toliko spraševal, toliko želel vedeti o njej, kot bi želel nadoknaditi vsa ta izgubljena leta. in če ne bi prišlo do poljuba in vsega kar je sledilo. v mislih je stokrat preklela tekilo, katera jima je tistega večera delala družbo, medtem, ko je nase vlekla oprijete črne kavbojke in jakno. temna oblačila – verjetno prvo in eno najpomembnejših pravil, ko ti je mafija naložila delo, ki si ga moral opraviti predvsem neopazno in ponoči. in bila bi navdušena, če ne bi morala ob vsem skupaj sodelovati prav z carterjem. oblečena je zakorakala v dnevno sobo, eno oko vrgla nanj, ko se je pripravljal, potem pa brez besed in brez, da bi ga počakala, zapustila stanovanje in se postavila na rob ulice, kjer naj bi ju pobralo še eno dekle. odkimala je z glavo, ko se ji je pridružil in želel nekaj reči. ni ji bilo do pogovora. še najmanj pa do pogovora, ki bi zmotil njeno skoncentriranost. in ko je avto pripeljal mimo in se ustavil je še tišje sedla vanj in globoko vzdihnila. »rosalie,« je tiho zamrmrala, še vedno strmeč nekam predse. »samo naravnost po tej ulici pelji, potem zapelješ na obvoznico in po nekaj kilometrih boš zagledala smerokaz za naselje in posledično kennedy street,« njena navodila so bila jasna in kratka in zgolj upala je lahko, da ima dekle toliko pospravljeno v glavi, da bo razumelo. v kar niti ni dvomila. zavedala se je, da saoirse jemlje v svoje vrste samo najboljše. sprejela je kavo in srknila požirek, nato pa jo odložila na držalo poleg dekletove. »midva greva gor, ti popaziš spodaj in si pripravljena na odhod je tako?« je vprašala, da bi se prepričala, ali vsi razumejo navodila. »in carter,« se je obrnila proti svojemu nesojenemu sostanovalcu, »opraviva in greva, prosim reci, da razumeš.« njen glas je bil hladen in miren, nič kaj podoben tistemu nasmejanemu in sproščenemu, ki se je vil iz njenega grla pred nekaj dnevi, ko sta pristala med rjuhami.
robert hunter
število prispevkov : 132 cash : 229 street reputation : 75 tvoja starost : 31 starost lika : 25 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
glede misije iskreno, niti ni imel nobenih posebnih občutkov. bil je dobre volje, pa ne zaradi tega, pač pa zaradi dneva samega. bil je eden izmed tistih dni, ko je vstal z desno nogo in tako preprosto ni mogel uiti dobri volji in tudi namrgodena rjavolaska, mu je ni mogla pokvariti. imel je slušalke v ušesih, tako da niti ni bil pozoren, kdaj je odšla. spravil se je v črno trenirko ter majico, medtem ko je v ritmu glasbe odkorakal v hodnik. »odie?« jo je poklical po njegovem vzdevku zanjo, katerega je seveda sovražila, glede na to, da je bil vzet iz tiste risanke garfield, vendar ob njenem pms-ju, ki se je pojavil odkar sta spala skupaj, preprosto ni imel namena ji podpirati vsega skupaj ter biti nek ponižen pes zanjo. nikakor. »oh seveda, ti znaš spizditi« je zamrmral sam pri sebi, predno se je obul ter odpravil ven. še sam se ji je pridružil na robu ulice ter nadaljeval z poslušanjem glasbe, saj njenega tečnega obraza v tistem trenutku pač ni imel namena gledati – res ni hotel, da mu pokvari voljo, čeprav je bilo to skoraj nemogoče. umaknil je slušalke, ko se je dekle pripeljalo ter se za hip namrdnil. » naju slučajno preganja?« je dejal v šali, pa čeprav je vedel, da ne bo dobil odgovora. sedel je na sovoznikov sedež ter ko mu je v roke potisnila kavo, se je komaj zavedal, kako potreben jo je bil. »oh bog, v tem trenutku si moja rešiteljica,« je dejal ter eno dal nazaj k odelie, povsem brez besed, nato pa vzel svojo v roke ter srknil požirek. starbucks, ni bilo boljšega. »najlepša hvala, v bistvu precej dobra dobrodošlica, moram priznati« je še dodal ter se ob tem nasmehnil ob njeni prestavitvi pa pokimal. »carter,« je pristavil še svoje ime ter naredil požirek ter že hotel narekovati pot, nato pa skomignil z rameni, ko jo ji je že narekovala odelie.»imaš navodila,« je dejal ter naredil še en požirek kave, ob tem se pa za hip zazrl proti svetlolaski. moral je priznati, izgledala je privlačno, vendar ni bil čas da razmišlja o tem. pokimal je navodila, vendar ko je rjavolaska seveda morala vse uničiti je naveličano zavzdihnil. »seveda nisem, bi mi razložila še enkrat?« je zamrmral ter zavil z očmi nato pa stopil mimo nje. »greva ali si sarkazem vzela slučajno dobesedno?«
reeva van der berg
število prispevkov : 40 cash : 76 street reputation : 21 tvoja starost : 28 starost lika : 24 group : locals kraj rojstva : netherland, amsterdam
ob zvoku njegovega glasu je nežno zakrhala in se pri tem sama sebi nasmehnila. očitno je igral na noto zapeljivca in morala je reči, da ji je to vsekakor ustrezalo. carter je izgledal nadvse privlačno in ko je bil tako očitno navdušen nad tem, da jima je kot dobrodošlico prinesla kavo se je počutila resnično ponosno. sprva je tiho poslušala ropotanje motorja in zadovoljno zrla predse. opazovala je drugo avtomobile in si potiho želela, da bi nekoč tudi sama imela tako veliko denarja, da bi si lahko privoščila kak boljši avto. saj ne, da bi ji bilo tega na zeleni irski sploh potrebno, a želela si je tistega občutka, ko si vsi zrli v avto in ne vate. kakorkoli že, pospešila je motor in pri križišču zavila desno, na eno izmed obvoznic. opazila je rahlo trenje med njenima sopotnikoma in ni bila prepričana ali se poznata ali pa je imel eden od njiju očitno tako slab dan, da je bil trapasto odgovarjanje vse kar sta znala. segla je po lončku s kavo in pihnila v odprtino, kot bi upala, da jo bo to vsaj malo ohladilo. nato je lonček prislonila k ustnicam in naredila sprva krajši požirek. kava je precej hitro delovala na zaspana možgane in izboljšala kvaliteto njene volje. jutra res niso bila njen najljubši del dneva, a misijo je bilo potrebno kar se da hitro opraviti in tega se je zavedala. "torej, se vidva že poznata?" je z zanimanjem vprašala in lonček odložila na držalo. vklopila je radio, ki je večino dneva vrtel uspešnice šestdesetih in jakost zmanjšala do te mere, da jih ni motilo pri pogovoru. seveda je bilo očitno, da dekletu po imenu rosalie ni bilo do pogovora, a je njeno aroganco poskušala zatreti v kali in se je zato osredotočila na carter-ja. "velja. sploh pa kdo od vaju ve za katerega policista sploh gre? in koliko časa bo izven mesta, ker res ne bi rada, da nas dobijo?" v glavi se ji je prepletalo na tisoče vprašanj, a v tem trenutku je bilo bolje, da se ni preveč vpletala v te reči. njena edina naloga je bila, da ostane v ozadju in najde morilca. to je bilo vse. kratko in jedernato.
roxanne kendall
število prispevkov : 39 cash : 70 street reputation : 21 tvoja starost : 30 starost lika : 24 kraj rojstva : philadelphia, USA
»ja, priganja naju carter,« je zamrmrala v odgovor rjavolascu, predno je ravnodušno sedla na zadnji sedež avtomobila. ni ji bilo do klepetanja z dekletom in to ji je dala vedeti dovolj jasno, da jo je ta pustila večino poti na miru, ob tem pa skušala navezati nekakšen prijateljski pogovor z carterjem. kar pa rosalie po drugi strani tudi ni bilo preveč všeč. »dekle, svoje prste drži na volanu in se osredotoči na vožnjo, debatirali bomo potem,« je hladno navrgla svetlolaski za volanom in zavila z očmi. hvaležna je bila za zadnji sedež, da njene reakcije nista mogla videti niti on, niti ona. resnično se ji je cela pot zdela nekakšno izgubljanje časa, če bodo debatirali o poznanstvih in preteklih izkušnjah. imeli so delo. »ja poznava se. dala sva se dol pri šestnajstih in isto stvar nama je uspelo ponoviti še prejšnji teden. in sedaj ne govoriva. veš vse kar si želela vedeti?« je nekoliko nataknjeno vprašala voznico, predno je stopila iz avta in neprevidno zaloputnila z vrati za seboj, da se je stresla polovica oken na stavbi. »prekleto,« morala bi se naučiti nekoliko brzdati svoj temperament. »oprosti, ne zameri mi. ni ravno moj najboljši dan,« se je sklonila k svetlolaski, se potrudila, da je vsemu dodala še kisel nasmešek in se napotila za carterjem v stavbo. nekaj trenutkov sta hodila v tišini, štela nadstropja in iskala tistega pravega, da ga slučajno nebi zgrešila. in potem številke in črke na vratih. A1 jima je bilo naročeno. neki jayden naj bi živel tukaj in po poizvedovanju sodeč, naj ga nocoj ne bi bilo doma. »tukaj,« je rezko zašepetala proti carterju, ko je našla pravilno stanovanje. nekaj časa ga je opazovala kako se je trudil z ključavnico in stvar je po nekaj trenutkih dejansko postala zanimiva. naslonila se je na podboj vrat in se nasmehnila, »problemi?« vprašanje je odmevalo po hodniku in kljub temi je lahko opazila prijateljev nataknjen pogled. ko mu je končno uspelo vdreti, kar niti ne bi smel biti problem, je kakor mačka smuknila mimo njega v stanovanje in pridržala svetilko nekje pri tleh, da slučajno svetloba nebi odsevala skozi okna. tudi sama se je prisluhnila k tlom, ob tem pa spregledala kup krame, ki je ležala na tleh, da je tudi sama poletela čez hodnik kakor je bila dolga in široka in ob tem nerodno udarila z glavo ob rob omare, »šit, boli.« njene besede so bile verjetno bolj glasne kot je upala da bodo in obmirovala je v trenutku, ko je carterjeva dlan prekrila njena usta, da jo je utišal. »oprosti,« je zamrmrala že drugič nocoj in z dlanjo spolzela preko čela, kjer je bil vir bolečine. zajavkala je, nato pa počasi vstala. »kaj točno potrebujeva?« se je obrnila proti temnolascu in čakala na odgovor.
robert hunter
število prispevkov : 132 cash : 229 street reputation : 75 tvoja starost : 31 starost lika : 25 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
le narahlo je odkimal z glavo, ko mu je vse skupaj – čudežno – potrdila. če ne bi vse skupaj bilo slišati kakor šala in če ne bi prinesla kave, za katero ji je bil iskreno neizmerno hvaležen v tistem trenutku, kajti iskreno jo je tudi krvavo potreboval. narahlo se je namrdnil ob odeliinem ostrem, saj res ni razumel zakaj točno je bilo potrebno se tako obnašati do svetlolaske. ni ga motilo njeno govorjenje ali karkoli drugega, sam je tudi bil tip človeka, ki ni prenesel tišine. »ne zameri ji, tisto obdobje ima« je zamrmral, pa čeprav je vedel, da lahko sedaj pričakuje udarec od zadaj, sploh glede na rjavolaskino voljo. zopet je le pogledal skozi okno ob njenem odkritem pojasnilu, pa čeprav je vedel, da bi sam situacijo enako razložil, le morda na bolj miren način. ko je končala je skomignil z rameni ter pomignil na njo. »pojasnila ti je. in pozabila omeniti, da sva za po vrhu še sostanovalca po novem« je zamrmral ter bil prekleto hvaležen, da so prispeli. pustil je, da se je dekletu opravičila, predno pa je šel, pa se za hip še zadržal pri njej. »jayden nekaj. ne poznam tipa, samo baje je iz mesta in domnevno je ukradel nekaj, kar ni njegovo, tako da…« je pojasnil, nato ji pa podaril nasmeh. »sedaj pa če ne zameriš, moram iti, sicer me bo zadavila. saj si opazila sama« je še dodal, nato pa odšel za rjavolasko. prišla sta do stanovanja ter ob tem je nalašč ignoriral njen tukaj ter le vzel neko žico, katero je imel po naključju s sabo ter se spravil odklepati stanovanje. to mu je bilo znano že od malih nog, rad je vdiral v vse mogoče zadeve z napisom prepovedano ali zapuščene stavbe in počasi mu to ni več predstavljalo problem. vendar pa, tip je imel ne glede na vse, prekleto dobro ključavnico in posledično, se je ni dalo tako lahko odpreti ter ob tem se je namrdnil. tipičen kifeljc. ob njenem vprašanju je pogledal navzgor k njej in ji namenil prisiljen nasmešek. to ji je moralo povedati več kot dovolj. tako sta prišla notri, vendar seveda ni trajalo dolgo, da ne bi prišlo do novega zapleta ter še preden se je zavedal, je bila temnolaska na tleh, ob čemer je po tiho zaklel. »neroda si, oddie« je zamrmral ter na njegovem obrazu se je zarisal nasmeh, ko pa je začela stokati, se je v hipu sklonil k njej in ji zaprl usta. nista smela zganjati bilo kakšnih zvokov. »v redu je, samo previdno« je zamrmral ter ji pomagal na noge, nato se pa zopet namrdnil ob njenem vprašanju. »neke dokumente, ki jih je kifeljc ukradel in domnevno, bi znali biti dobro orožje proti nam, tako da… morava jih najti. le da se mi v tej krami niti sanja ne kje.«
[/quote]
reeva van der berg
število prispevkov : 40 cash : 76 street reputation : 21 tvoja starost : 28 starost lika : 24 group : locals kraj rojstva : netherland, amsterdam
Naslov sporočila: Re: apartment A1 Čet Avg 22, 2013 10:09 am
tagged; rosalie and carter - mission,
ob njegovem komentarju se je tiho nasmehnila in pogled usmerila raje na cesto. prepiri med njima so bili skrajnost v katero se ni nameravala vtikati. ne, da ni bila takšen človek, a v takšnih primerih je raje držala jezik za zobmi. po nekaj kilometrih je zavila s ceste in peljala mimo table, ki je oznanjala, da se približujejo slavni ulici kjer jih je čakala misija. "aaa, zanimivo," je samo dodala in raje utihnila. že njuna slaba volja je bila preveč in res si ni želela, da bi jo dekle od sedaj naprej vedno gledala z nekakšno zamero v očeh. zapeljala je na pločnik pred blokom in ugasnila avto. zazrla se je v carterja, ki je še vedno sedel ob njej in se ji nagajivo smejal. "o-oh? no samo upamo lahko, da se ne vrne kaj prej, če ne bo tekla kri," se je zahahljala in mu pomežiknila. saj ga ni nameravala resnično pokončati. to bi bilo še za njo nekoliko preveč. zaenkrat je nameraval kri prelivati samo nad morilcem njenega očeta in brata. do takrat je bil njen načrt že skovan in ni nameravala izstopati z umorom na plečih. vsaj ne nedolžnega policista po imenu jayden. "ti kar," je še zadnjič dejala, potem pa sta se kompanjona odpravila v blok, kjer naj bi vse skupaj potekalo. ukradeni dokumenti? ni imela pojma o čem se je pravzaprav sploh šlo, a njeno delo je bilo varovanje objekta in vožnja. noge je dvignila na armaturo in povišala jakost radia. počasi je zaprla oči in se prepustila glasnosti glasbe, ki je napolnila celotni avto. zdrznila se je šele čez nekaj minut, ko je njeno pozornost prestregel moški že precej v letih, ki se je nekoliko slabe volje napotil v blok in v rokah držal svetilko in telefon. ni bila prepričana kaj je pravzaprav nameraval, a ob pogledu navzgor v okno, kjer je bival policist ji je vse v trenutku postalo jasno. carter in rosalie sta bila očitna in senca, ki so jo dajala okna in zavese, se je razblinila s močno svetilko, ki je očitno privabila starca. "prekleto," morala je obračunati z njim, a po pravici povedano ni imela pojma kaj naj sploh stori. počasi je izstopila iz avta in mu povsem tiho sledila.
roxanne kendall
število prispevkov : 39 cash : 70 street reputation : 21 tvoja starost : 30 starost lika : 24 kraj rojstva : philadelphia, USA
Naslov sporočila: Re: apartment A1 Tor Avg 27, 2013 6:21 am
tagged, carter, jezebel - mission
»me lahko prosim nehaš klicati oddie? resnično ne vidim nobene podobnosti med seboj in tisto vreči bolh iz risanke, katera te je navdihnila,« se je nataknjeno obrnila v njegovo smer, četudi je imela v tem trenutku bolj za opraviti z pekočo bolečino, katera ji je kljuvala v glavi. ni čutila, da bi se opraskala, ali dejansko udarila in s tem privabila na svoje lice kri, res pa, da je imela na svojih spetih laseh nataknjeno črno kapo. tako za vsak slučaj, četudi je vse skupaj zgledalo zelo stereotipno. najraje bi ga zadavila, ampak po drugi strani je iskreno cenila njegovo pomoč, ko je v istem trenutku, ko je zletela po tleh, skočil k njej in ji pomagal na noge, ob tem pa jo še dobesedno prisilil v to, da je zaprla usta, katerih kriki bi verjetno slej ko prej priklicali nezaželene goste, ki bi vohljali naokoli. počasi se je, z carterjevo pomočjo, spravila na noge in se razgledala naokoli. »mnja previdno,« je nekoliko sarkastično ponovila njegove besede, »bom od sedaj naprej pazila, da ne bom padla še čez kakšno navlečeno kramo, ki jo ta tip očitno zbira.« s pogledom se je sprehodila po sobi in se ustavila na nekaj večjih kupih, polnih krame, listov, datotek in vsega ostalega sranja, katerega bosta morala očitno pregledati, če bosta želela najti datoteke, katere so jima bila naročene, da jih prineseta. »saj imava časa do naslednjega tedna, daj prosim, reci, da ga imava,« se je obrnila proti carterju in pomignila na vse stvari, ki so nametano ležale naokoli. ob tem ji je nekako uspelo spraviti tisti kup, katerega je s svojim padcem podrla, v originalno stanje. natančno jima je bilo naročeno, da morajo vse stvari ostati na svojih mestih in verjetno ni bilo preveč pametno jeziti saoirse z nepotrebnim sranjem. stopila je naprej, skozi hodniček do sobe, katera je bila na koncu le tega. ob tem se je striktno trudila, da je imela svetilko kar se da pri tleh, da ne bi privabila k oknu nezaželenih pogledov, mogoče celo pogleda starega policaja, ki bi se ob nepravi uri vračal domov. ampak baje naj ne bi bil njun problem – za to sta imela zunaj tisto dekle, jezebel. če se bo stari prikazal, ga bo že zadržala. upala je, da se lahko zanese nanjo. »lahko bi pregledala pisarno,« se je obrnila nazaj proti carterju, »ampak vse skupaj izgled tako stereotipno. mislim, da nihče več ne skriva pomembnih datotek v tistem predalu pod mizo kaj?« vse skupaj jima bo verjetno povzročalo veliko več težav, kot sta si sprva zamišljala. »omare, predalniki, kupi razne dokumentacije…verjetno nima tudi sefa kaj? sodeč po krami, ni ravno tip, ki bi imel za sliko skrit sef.«
robert hunter
število prispevkov : 132 cash : 229 street reputation : 75 tvoja starost : 31 starost lika : 25 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
Naslov sporočila: Re: apartment A1 Tor Avg 27, 2013 1:52 pm
tag; mission
ni se mogel upreti, da se ob njenih besedah ne bi zasmejal ter odkimal z glavo. »ti je morda ne, vendar jo zato jaz resnično vidim« je dejal še vedno v smehu, vendar vseeno je pazil, da je bil ta tih, saj res ni hotel zaradi ene majhne neumnosti, vsega skupaj spraviti v nevarnost. pa saj ne, da je v bistvu bil oboževalec adrenalina in nevarnosti, vendar je bila preprosto ta naloga dovolj, da ga je spravilo v dobro voljo ter mu v bistvu pognalo nekaj adrenalina po žilah – povsem dovolj, trenutno ni imel želje po dodatni drami. že res, da mu za razliko od večine, ki je bila v mafiji ni bilo ravno do tega, da prileze kam koli višje, pač pa je vse skupaj počel le za zabavo, za razliko od ostalih. ustnice so se mu zavihale v nasmešek ob njenem sarkazmu, nato pa je stopil naprej ter tudi sam prestopil nov kup krame, ki se mu je znašel pod nogami. »v bistvu izgleda vse skupaj že počasi kot brlog in ne stanovanje,« je zamrmral ter se ob tem namrdnil. res ni razumel kako je lahko človek živel tu, izgledalo je, kakor da… da je morda že bil kdo pred njima tu ter v bistvu prevrnil vse skupaj. ob tej ideji se je zopet namrdnil ter obrnil proti rosalie. »kaj pa če je bil kdo tu že pred nama? vsaj… zgleda tako« je dejal nič kaj preveč navdušeno ter ob njenih besedah odkimal z glavo ter prekrižal roke na prsih. »želim si, da bi lahko rekel, da ga imava, ja. sploh glede na situacijo« je dejal ter ob tem narahlo zavzdihnil. »vendar nimava te sreče. tako da… po mojem najbolje da se lotiva vsega skupaj. kje na tleh teh zadev najbrž že ni pustil. omare, predale, vse je treba pregledati« je zamrmral ter stopil naprej, za rosalie ter pokimal na njene besede. »nič zato, nič ne smeva prepustiti naključju. in če ga ima, ga bova morala najti. vendar… najbrž je najbolje, da se prej lotiva predalov ter ostalega sranja« je zamrmral, stopil do prvega predala, posvetil vanj ter začel brskati, vendar ni kazalo, da bo imel blazno srečo.
reeva van der berg
število prispevkov : 40 cash : 76 street reputation : 21 tvoja starost : 28 starost lika : 24 group : locals kraj rojstva : netherland, amsterdam
Naslov sporočila: Re: apartment A1 Čet Avg 29, 2013 11:32 am
tagged; rosalie and carter - mission,
vrata avtomobila je zaprla kolikor tiho je bilo le mogoče. moški, ki se je približeval vhodu policistovega stanovanja je moral imeti nekaj čez šestdeset let. njegovi lasje so počasi postajali sivi in premikal se je precej počasi, kot bi bil že popolnoma utrujen od življenja. tiho je sledila njegovim stopinjam in pri tem pazila, da ni spuščala nikakršnih glasov saj bi jo že samo eden lahko pokopal in bi nase razvlekla celotno pozornost. z rokami se je oprijemala sten in tipala za nečim tršim kar bi ji pomagalo, da bi starca vsaj za nekaj časa spravila v nezavest in poskrbela, da ne bo nobenih prič zaradi katerih bi lahko imeli velike težave. moški, ki mu je tako zvesto sledila je iz žepa potegnil telefon in vtipkal tri številke. policija ! možgani so premlevali na tisoče možnosti in vprašanj in niti ni opazila, da je moški že klical pomoč. prekleto ! iz stene je pograbila majhen gasilni aparat in ga z vso močjo treščila po glavi tako da je starec iz sebe spustil še zadnji boleči krik, potem pa padel po tleh in nezavesten obležal na tleh. mobitel, ki ga je še malo poprej držal v rokah, se je odbil od tal in pristal nekaj centimetrov pred njenimi nogami. na drugi strani se je oglasil ženski glas in vse kar je lahko storila je bilo, da je prekinila zvezo in mobitel vrgla nazaj na tla. »kreten stari,« je tiho zamrmrala in moškega, ki je nezavesten ležal pred vhodnimi vrati stanovanja zvlekla k robu stene in s prsti tipala za srčnim utripom. ko se je docela prepričala, da je bil še vedno živ ga je zvlekla v temnejši del hodnika, potem pa stekla k vratom stanovanja v katerega so vdrli in tiho vstopila. »mislim, da imamo problem. neki tip je opazil, da se vidva sprehajata po stanovanju in že hotel poklicati policijo. na srečo je sedaj v nezavesti ampak ne vem koliko časa bo ostal v takem stanju.« vanju je zrla v upanju, da sta našla iskane podatke in slikala tisto kar jim je bilo naročeno. »sta že našla po tisto kar smo prišli?« niti sama ni vedela kaj točno so iskali.
robert hunter
število prispevkov : 132 cash : 229 street reputation : 75 tvoja starost : 31 starost lika : 25 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
Naslov sporočila: Re: apartment A1 Ned Sep 08, 2013 1:43 pm
tag; mission
naveličano je zavzdihnil, ko v predalu ni bilo nobenega znaka o papirjih, ki so jih iskali. kakor da bi ta preklet kifeljc, vse skupaj preprosto že preanaliziral ter posledično vse skupaj pustil v razsulu. posledično pa je bila možnost, da bi vse skupaj hitro našli ter ohranili red, tako majhna, da mu je v tistem trenutku preprosto parala živce. odprl je že bog ve kateri predalnik ter zopet notri ni našel preprosto nič, kot le nekaj drobnarij ter ob tem naveličano zaklel. tip je bil več kot očitno tisti preklet policist – ne glede na vse, zadeve ni prepustil naključju. ni vedel, koliko časa sta bila že tam in koliko stvari sta obrnila, hkrati pa pazila, da je bilo vse tako kot prej, ko pa je naenkrat zaslišal sicer precej tihe korake, vendar kljub temu jih je zaslišal. previdno se je vzravnal ter se že hotel umakniti nekam na stran, ko je v precejšni temi le prepoznal svetlolasko. »jezebel,« je zamrmral ter si vidno oddahnil da je ona in ne kdo drug. »prekleto,« je zamrmral ob njenih besedah ter si šel z roko skozi lase in odkimal z glavo. »ne, nič nisva našla, to je tu praktično nemogoče« je dejal ter se zazrl naokoli. »morda sploh ni v tem prostoru,« je zamrmral ter se že odpravil proti drugi sobi, ko pa je zaslišal kako je zaškripala deska pod njegovimi nogami ter ob tem se je namrdnil. »čakaj, edino…« je dejal, se sklonil ter odmaknil preprogo, da se je prebil do deske, katero pa mu je uspelo vzdigniti in odspodaj je zagledal tisto kar je pričakoval – papirje. ob tem pa se zadovoljno nasmehnil. »mislim, da smo našli kaj smo iskali. sedaj pa..« je liste podal eni izmed deklet, zaprl zadevo nazaj ter prekril tla. »mislim, da je skrajni čas da pobegnemo« je zaključil ter se za dekleti odpravil ven.
