mestni dogodki in tradicije niso bili običajno tisto, kar je masona veselilo početi, a moral je priznati, da je bil tokrat precej navdušen nad tem, da se je odločil prijaviti. pred tem se je vedno otepal takih stvari, v njih nikakor ni videl smisla in vedno je imel pametnejše stvari, katere je moral početi, kot se udeleževati trapastih lovov na zaklade in podobnih stvari. a ker se je njegovo življenje v zadnjem letu obrnilo naokoli, se je tokrat vseeno odločil sodelovati pri tej tradiciji. ker je bila eva spet zadržana z opravki v mafiji mu drugega tako ali tako ni preostalo, sicer bi prečepel v stanovanju v skrbeh zanjo. tako pa je imel vsaj za nekaj ur nekaj za početi, da ni mislil nanjo. mesto je bilo veliko in ko je stopal proti mestu, kamor naj bi se srečal s svojo ekipo, je razmišljal o tem s kom bo moral razreševati namige. bil je skorajda prepričan, da bodo vsi člani ekipe njemu popolna neznanka, a vsaj delno se je motil. prikimal je prvemu dekletu, ki ga ni prepoznal ter se nato zazrl v alessandro, članico takratne tolpe, ki jo je nekega dne že aretiral, a po razpadu kellanove tolpe ni vedel, kam jo je zaneslo. in če je bil povsem pošten, mu je bilo popolnoma vseeno. »ne skrbi de luca, tokrat sem tu neslužbeno. zaradi mene lahko po žepih skrivaš karkoli želiš,« je z nasmeškom skomignil z rameni. sledil je njeni postavi, ko je šla po listek z navodili, pozorno poslušal ko jih je prebrala naglas in ob njenem predlogu zavil z očmi. »ženske. čudno da se nikoli ne izgubite v šoping centru,« je zamrmral in ne da bi jo vprašal skorajda iztrgal listek iz roke in preletel vsebino. »prvič, navodila sploh ne omenjajo da bi morali dejansko poiskati olimpijski bazen. samo prehoditi njegovo dolžino. olimpijski bazen je dolg 50 metrov in širok 25 metrov,« je dejal, očitno edini izmed ekipe, ki je vsaj delno poznal šport. »in drugič, jug ni tam,« je pomignil na smer, na katero je nakazala alessandra, »ampak tam. ker kolikor vem, sonce vzhaja pri tistemu hribu, kar pomeni, da je tam vzhod. in če pravilno razdelimo smeri neba, mora biti potem jug v tej smeri,« je dejal in se obrnil za četrt kroga in pomignil proti smeri gozda, kjer se je videla visoko dvignjena gozdna opazovalna postaja za lovce. ob tišini, ki je nastala, je le skomignil z rameni. »lahko mi verjamete ali pa se prerekate naprej, po želji. jaz grem v glavnem proti jugu,« je poudaril zadnjo besedo in začel šteti svoje korake proti jugu. po nekaj minutah je končno naštel 503. korak in se ustavil. »okej. zahod je torej tam,« se je spet premaknil za četrt kroga, tokrat v drugo smer. »od tu moramo meriti 50 metrov.«

z alessandro sta nenadoma ostala sama v ekipi, kar je masonu dejansko še bolj ustrezalo, saj ju je druga temnolaska le omejevala. tako sta se z alessandro sama odpravila proti zahodu – medtem ko je rjavolaska na glas štela korake, ki sta jih prehodila, je mason že gledal naokrog in poskušal ugotoviti katero od bližnjih dreves bi bilo najstarejše. »sranje. geografija in z njo povezane vede mi nikoli niso dišale. vem da se sicer da določiti starost dreves po tistih kolobarjih, ki jih vidiš na odsekanem deblu, ampak razen če ni kje skrita kakšna motorka, dvomim, da bova tako ugotovila starosti,« je namuznjeno dodal. »najbolje da preiščeva podrastje tistih najbolj mogočnih dreves, kaj praviš?« je skomignil z rameni mason, saj jima drugega tako ali tako ni več preostalo, in pogledal rjavolasko. in res, vsak se je zapodil na svojo stran in že čez nekaj minut je zaslišal klic alessandre, da je dobila kuverto. ravno ji je prehitel za hrbet, ko je iz kuverte potegnila listek in mason je na glas prebral njegovo vsebino. »poiščita gozdno pot in ji sledita v smeri stran od tiste, iz katere sta prišla. bodita pozorna na okolico poti, saj bosta nekje ob poti našla bele kamenčke, ki vaju bodo popeljali globlje v gozd, na eno izmed jas, kjer vaju na glogovem grmu čaka puščica, ki vaju bo usmerila. naredita sto korakov v tisto smer in našla bosta balon z nadaljnimi navodili,« je mason prebral do konca. »okej. prišla sva iz zahoda na vzhod. torej morava nazaj na zahod, glede na to da piševa da mora biti pot usmerjena v smer, s katere sva prišla,« je mason sklepal na glas in stopil proti zahodni strani in kmalu sta dobila pot, ki je iz travnika vodila globlje v gozd. in res, hodila nista niti še pet minut, ko je mason ob poti začel opažati bele kamenčke, ki definitivno niso spadali v to okolje in je bilo očitno, da jih je tam nastavila človeška roka. tako sta sledila belim pikicam, ki so ju reševale ob manjših razpoteh, ki bi ju lahko peljale na napačno mesto, če ne bi bilo označb v obliki kamenčkov. hodila sta kar nekaj dolgih minut in se vmes izogibala pogovoru, če ni bilo nujno potrebno. v tem lovu na zaklad sta bila sicer zaveznika, a v resničnem življenju ena od največjih sovražnikov, vsaj glede na poklicno pripadnost. gozd se je po slabem kilometru začel nekoliko redčit in pred sabo sta spet zagledalo eno od jas, kjer ju je čakal drugi del drugega sporočila.