roarke hawkins je precej poznano ime v greha vrednem las vegasu. the hawks pa še toliko bolj. samo ime ni povezano z njegovimi bleščečimi akademskimi uspehi – ima zgolj osnovno izobrazbo. niti si ni ustvaril uspešne kariere iz ničesar – vedno je imel vse. znan je le po tem, da se mu ni dobro zameriti. kdor mu stopi na prste, zna kaj hitro izpuhteti v nič in izginiti neznano kam. hawksi so sestavljeni iz kupa motoristov. na čelu katerih sedi roarke. moj oče. ki se je v svojih šestdesetih letih zaljubil v nešteto žensk, zaplodil lepo peščico otrok in odsedel kar nekaj dolgih let zapora. morda sem ostala pri njemu, ker sem bila prva. morda zato ker se mu je moja mama zdela nekaj posebnega – živahno vegaško dekle, ki je ponoči golo plesalo po tamkajšnjih striptiz klubih. naneslo je, da sem jaz ostala z njim, ostale pa je občasno povohal, medtem ko je plačeval umazano preživnino. ves denar je bil umazan in krvav. preprodaja drog, preprodaja orožja, manjši ropi, izsiljevanje. lahko bi naštevala v nedogled, za vse je sedel v zaporu. pravzaprav je tam znova pristal nekaj tednov nazaj, potem ko so njegovi poslovni nasprotniki postrelili polovico njegove tolpe. in tako sem se znašla na begu, preden bi se spravili še name zavoljo dobrega starega maščevanja.

odraščanje med kupom močnih, strašljivih motoristov s kilometre dolgimi kriminalnimi dosjeji je nekaj drugega. razvajanje z vseh strani je privedlo do tega, da nikoli nisem prav dobro razumela besedice 'ne'. vedno sem morala zgolj pokazati s prstom na tisto kar sem hotela in čudežno se je to naslednji dan znašlo v moji lasti – ne vedno na legalen način. diamanti, avtomobili, karkoli. nekako sem enako logiko poskušala prenesti na ljudji. ko sem nekoga hotela, sem ga morala imeti. za vsako ceno. kar v grobem pomeni, da sem razdrla nekaj zakonov, ugnobila otroštva številnih otrok in na koncu vedno zlomila srce brez slabe vesti. navajena sem bila vloge muhaste princeske, kateri cel svet leži na dlani, torej sem si lahko privoščila marsikaj. priložnosti, ko sem se znašla v težavah je bilo nešteto.imela sem srečo, da je bil vedno v bližini nekdo, ki me je spravil ven iz dreka – prijatelj, oče, kateri od njegovih sodelavcev, naključen človek sredi ulice. oče mi je enkrat rekel, da imam takšno karizmo, ki ljudi vleče k meni kot magnet. le da se ne zavedajo, da sem tista roža s trni, ki jih kaj kmalu zbodejo. in potem ostanejo sami v bolečini, medtem ko grem jaz naprej nedotaknjena.