apartment B5

Naslov sporočila: apartment B5 Tor Sep 10, 2013 7:20 am

cel dan je preživel v nekem čudnem razpoloženju in ni si mogel pomagati, da ne bi vsake toliko časa jezno udaril boksarske vreče, ki je visela v eni izmed sob njegovega stanovanja. bil je… pa saj sploh ni vedel, kako se je počutil. bilo je preveč zapleteno, preveč grdo in preveč nepričakovano, da bi svoje počutje sploh znal opisati. tako je preprosto ždel za oknom in opazoval, kako je življenje šlo mimo. tako ali tako ni imel dela in ker je bil danes dan, ko ni rabil iti v službo, je imel ves čas na svetu. ki ga je porabil tako, da je bil jezen.

členki njegove roke so bili že popolnoma rdeči, ko je že stotič udaril boksarsko vrečo, nato pa zaslišal zvonec in otrpnil. vedel je, kdo je bil pred vrati. ni rabil biti ravno zelo bister za to ugotovitev, ker je navsezadnje obstajala samo ena oseba, ki bi se oglasila pri njem. ponavadi ni spuščal ljudi blizu. in potem je blizu spustil njo in zdaj se je počutil tako, kot da bi mu počasi, košček za koščkom, lomila srce. odprl je vhodna vrata. sploh je ni pogledal, ko jih je odrinil in se nato obrnil ter odšel v dnevno sobo. ni vedel, kaj naj bi rekel. sploh ni vedel, katere so bile prave besede, a ko je prišla za njim se je obrnil proti njej in s pogledom preučil njen obraz in našel prave besede. »iskal sem te v soboto.« njegov glas je bil čuden – predvsem zato, ker je točno vedel, zakaj je ni bilo.

tagged: heartbreaker. :3

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Tor Sep 10, 2013 9:22 am

njegov telefon je vedno zvonil v prazno. nikoli ni dvignil slušalke, niti takrat, ko je zatrdno vedela, da je doma. vrata njegovega stanovanja se nikoli niso odprla in da, morda je malce vohunila skozi kukalo in opazovala, če bo morebiti dobil obiske. pravzaprav ga je poskušala videti zgolj za kak hipec, kar ji ni najbolje uspevalo. znova se je znašla na njegovem seznamu ljudi, ki jih vestno ignorira. ni zatrdno vedela, zakaj, toda lahko se je sumila. nedvomno se je na postaji našel kateri izmed sodelavcev, ki mu je uspelo v oči ujeti tisti spektakel sredi avle. ki je videl tudi dogajanje po jonahovem odhodu. poljub, pomenkovanje. vse. in potem je bila še sled krivde, ker mu za vse skupaj ni povedala. ker je v soboto odšla na zmenek z jakeom in se domov vrnila šele zjutraj. vendar je imela dovolj. morala ga je videti, bila je prav patetična, kako brez njega ni zdržala več kot nekaj dni. za seboj je nehote zaloputnila vrata njenega stanovanja, ko je hitela proti njegovemu. v nekaj korakih je dosegla vrata in vneto pritisnila na njegov zvonec. moral je biti doma, le kje drugje bi lahko bil? res so se vrata kmalu odprla pred njo pa je stal on. spustila je pogled na pordele dlani, ki so bile še vedno stisnjene v pesti. ''jonah?'' je pričela in še preden bi lahko ujela njegov obraz, ji je že obrnil hrbet in odšel nazaj v dnevno sobo. seveda mu je sledila. imela je toliko vprašanj in toliko opravičil, a njegove besede so jo uspešno prikovale na mesto med podboji vrat. ''bila sem...'' je pričela in če bi pred njo stal kdorkoli drug, bi se uspešno zlagala. a ne njemu. ''bila sem na zmenku,'' je dokončala stavek in tiha prošnja, naj ji prizanese, se je zrcalila v njenih očeh. ''zakaj si me iskal?'' je nato vprašala, po dneh ignoriranja se je točno v soboto odločil znova priti naokrog? zakaj?

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Tor Sep 10, 2013 9:41 am

morda je bil v teh situacijah zanič preprosto zato, ker se je vedno močno potrudil, da se ni znašel v takšnih situacijah. odrival je ljudi od sebe ter jim dopustil, da so živeli v prepričanju, da je neumen, trapast in ignorantski idiot, ker je bilo tako preprosto lažje. tako da se potem ni zapletal v odnose ali pa z ljudmi, ki so mu potem lomili srce, tako kot je to precej uspešno počela ona. njegov pogled je zdrsnil na njen obraz, medtem ko so se njegove ustnice samo za sekundo ali dve zganile v polovičen, skorajda posmehljiv nasmešek. »vem ja,« je dejal, »s freemanom se vsekakor nista ravno potrudila, da bi karkoli prikrila.«

ni bil ljubosumen – bil je že zdavnaj čez točko, ko bi lahko bil ljubosumen. zdaj je bil prizadet. po vsem skupaj je res verjel, da je bila nekaj posebnega; da sta imela nekaj posebnega in da ji je vse skupaj dejansko tudi nekaj pomenilo, ker je zase vsekakor vedel, da mu je njun odnos pomenil vse. le da se je zdaj v njem izgubljal; počutil se je tako, kot da bi se utapljal. »ker sem te hotel videti,« je odgovoril na njeno vprašanje. »ker sem mislil, da bi bilo to morda lepo. ker sem domneval, da bi bil morda že čas, da ti povem, kaj čutim do tebe. in oh, seveda, ker tako ali tako nisem hotel verjeti govoricam na postaji, ki so bile vse preveč sočne,« je bil njegov glas hladen in obvladan. »ampak kot se je izkazalo, sem se motil.« tokrat se je nasmehnil, čeprav v njegovem smehljaju ni bilo nič srečnega. bilo je nekaj otožnega, žalostnega in razočaranega. »pa ne samo o govoricah.«

tagged: heartbreaker. :3

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Tor Sep 10, 2013 10:55 am

ni se mogla niti prisiliti, da bi pogledala stran. tako budno je spremljala vsak njegov najmanjši premik, kakor da bo tako v naprej dobila opozorilo, na kaj se utegne zgoditi. in da. sklepala je pravilno. problem je bil v njenem druženju s freemanom in v sobotnem zmenku. ''povabil me je na večerjo in rekla sem ja. v avli. bil si zraven, dokler se nisi odločil, da ti je dovolj in si odvihral stran,'' ga je mimogrede opozorila na to, da če bi pod nadzor takrat spravil svoj temperament, tega pogovora morda ne bi imela. ''kako naj vem, kaj za vraga čutiš, če tega ne poveš?'' je sama vzkipela nazaj. prekleto. potrebovala je neko zagotovilo tudi od njega, da v tem ni sama. in šepetanje na uho po dobrem seksu nikakor ni bilo dovolj. potrebovala je več. ''veš, kaj se je zgodilo? šel si stran in on me je poljubil. in šla sva ven. in bilo je dobro. vendar mi je tudi on nadvse uspešno očital, da se med mano in tabo nekaj dogaja,'' je nakazala z dlanjo nanj in nase, kakor da ju je še zdaj povezovala neka nevidna čarobna vez. le da je čutila, kako se ta navidezni člen počasi trga z vsako nadaljno besedo. se lomi in para in kmalu se bo raztrgal na pol. ''če si hotel biti z mano, zares biti z mano, bi se moral to spomniti prej. preden si se začel počutiti ogroženega, ker je mojo pozornost poskušal pridobiti nekdo drug,'' je roke prekrižala na prsih in bolščala nazaj vanj prek prostora. niti trznila ni, ko ji je podaril zaigran nasmešek. že tako se je počutila, kakor da je med njima nekaj kilometrov razdalje in ne zgolj dva ali tri. ''morda je vse tvoje izpade res izvalo samo ljubosumje in ne... kaj drugega,'' ni hotela reči ljubezen, simpatija ali kaj podobnega. ni vedela, kaj se mu je pletlo po glavi.

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Tor Sep 10, 2013 11:57 am

njegovo čelo se je hipoma namrščilo ob njenih besedah, ko je tako… tako zelo hladno povedala vse, kar ji je očitno ležalo na duši. »seveda sem odvihral stran. res misliš, da je bilo tako čudovito opazovati tepca, ki te je požiral z očmi? in ja, prav, naredil sem nekaj, česar ne bi smel. in prestopil sem vse meje in tako naprej, ampak vseeno mi je,« je dejal, nenadoma skoraj jezno. zdaj je bila krivda njegova? »jaz? ne govorim o tem. ne govorim o teh zadevah in ne puščam prekletih ljudi k sebi in hvala, da si me spomnila, zakaj ne,« se je zdaj njegov glas skoraj jezno zatresel. kakšen kreten je bil.

»ne, veš kaj? saj imaš prav. krivda je moja, ampak ne zaradi… česarkoli že, temveč preprosto zato, ker sem si dovolil, da sem se prekleto zaljubil vate,« zdaj ni več imel mej – zdaj je bilo vseeno, ker je vse skupaj spremenila v nekaj grdega in ker jon ni hotel biti del tega. lahko bi se pretvarjal da bo v redu – lahko bi rekel, da to lahko popravita, ampak poznal je resnico. »kako za vraga naj bi bil s tabo, če si mi vsak dan posebej to presneto otežila? ampak hej, dosegla si svoje, si zelo neodvisno dekle, ki ne bo na nikogar čakalo, kajne? celo freeman je opazil, da mi ni vseeno zate. da se nekaj dejansko dogaja in ti si šla ven z njim? misliš, da ne vem, kaj se dogaja? zdaj dejansko niti ni več važno, kaj čutim do tebe. lahko bi počakala. jaz sem počakal nate, vsekakor sem ti dal čas, ko si ga hotela. lahko bi razumela, sploh po vsem, kar sem ti o sebi povedal. ampak bila si z njim. zelo uspešno si me potisnila stran. prenesel bi marsikaj, shy, res bi, ampak ne tega. in zdaj stojiš pred mano in praviš, da bi se moral prej spomniti, da hočem biti s tabo? kako bolj očitno bi vse skupaj še lahko naredil? le da nisem nameraval teči v nekaj in potem sem se končno pripravil do tega, da sem ti razkril svojo jebeno preteklost in ti… ti ne razumeš,« je počasi zmajal z glavo in zadrževal jezo in razočaranje v sebi. moral bi se obvladati.

tagged: heartbreaker. :3

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Tor Sep 10, 2013 12:24 pm

nevede je odkimavala tekom njegovega govora. mesto jo je spremenilo. še nekaj mesecev nazaj je bila butasto podeželsko dekletce iz južnjaške alabame, ki je lovilo neko boljše življenje. prihod sem je vse spremenil. vse se je spremenilo prvega dne, ko je naletela nanj sredi stopnišča. če bi ga takrat odpikala, če bi ga takrat zavrnila, bi bilo vse drugače. in zdaj je s težavo napravila naslednji vdih, ko je poskušala pregnati žgoči občutek v očeh. prekleto, nikoli ni jokala, nikoli. zdaj pa kar naenkrat vsak teden, vedno ob njem. ''nimam pojma, kaj počnem. prav? nimam pojma, kako naj se soočim s tem, kar jaz čutim do tebe, kar ti in jake čutita do tebe. ne enega in ne drugega nočem prizadeti in nočem se sesuti zaradi vaju. ker, prekleto, imata to moč, da me povsem zlomita in je strašljivo in ni opravičila zato, da namesto tega jaz zadajam udarce vama...'' se ji je zdelo, da nič od povedanega ni imelo pretiranega smisla, ko se je zavrtela na mestu in našla oporo v podboju. naslonila se je na hladen les in končno je bruhnila naravnost v jok, ko je omenil ljubezen. vse je uničila. sebe, njega, njiju, freemana. vse. krivda je bila zgolj na njej, ker se ni znala preprosto odločiti, kaj hoče. ''oh bog,'' je zamomljala nekje med njegovim govorom in skozi s solzami zamegljene oči pogledala proti njemu. ''ne bi smela... nikoli ne bi smela riniti k tebi. vse je... prekleto, vse je... nima smisla,'' ni bila sposobna skupaj spraviti niti enega stavka. vse, kar je rekel, je držalo kot pribito. potiskala ga je stran in ga vlekla nazaj k sebi. slepo se je sprenevedala, da ne razume, kaj čuti do nje, kaj je tisto, kar tiči v njegov pogledu vsakič, ko ga je uperil vanjo. ''moraš me sovražiti. moraš,'' se je naenkrat odrinila od podbojev in prikimala. tako bo lažje. če jo bo zasovražil bo lažje.

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Sre Sep 11, 2013 10:31 am

odkimavala je z glavo in zalotil se je pri tm, da pogleda ni mogel umakniti iz nje. moral bi – tako bi bilo lažje. tako bi manj bolelo in bi se veliko, veliko lažje soočil s celotno situacijo, ampak tega preprosto ni zmogel. še vedno se je oklepal nekega trapastega upanja, ki ga že zdavnaj ni bilo več. to je vedel – to je zdaj vedel in postalo je boleče očitno, ko je spregovorila. »shiloh…« je začel, potem pa obmolknil, ko dejansko ni mogel verjeti temu, kar je slišal. je bilo to tisto, kar je mislila? opazoval jo je, ko se je zrušila; ko je planila v jok. in tokrat je prvič zatrl željo po tem, da bi stopil do nje, jo objel in ji povedal, da bo še vse v redu. ker ni bilo. in ker ga je to prekleto bolelo.

»prav imaš. ni opravičila za to. ne moreš prizadeti ljudi samo zato, ker se bojiš, da bi drugače morda – in to samo morda – lahko nastradala sama. nič ni zagotovo. obstaja najmanjša možnost, da bi bila prizadeta. in ti si se namesto tega, da bi to možnost sprejela, raje odločila, da boš prizadela nekoga, ki mu je dejansko mar zate.« niti ni bilo več bistveno, ali je šlo zanj ali za freemana ali za kogarkoli na svetu. »je bilo vredno? krasno? preživeti noč z njim? z mano? sploh obstaja meja med nama ali je zdaj že povsem vseeno?« je dejal, njegov glas nenavadno oster. ob njenih besedah je pokimal. »prav. nima smisla? prav. ne, shy, ne sovražim te. a po drugi strani si prekleto sebična in uničila si vse. najpomembnejše; uničila si mene. in tega ne bom nikoli pozabil. nikoli ti ne bom odpustil,« se je njegov glas nenadoma zlomil od mešanice bolečine in jeze, ko je z roko segel v svoje lase in se skušal zbrati. vedela je, kaj je čutil do nje. vedno je vedela in vendar, šla je ven s freemanom. lahko bi počakala. lahko bi mu dala čas. ampak tega ni storila. »prekleto, shy, ljubim te. ampak za to je zdaj prepozno,« je bil njegov glas skoraj leden. »ne trati solz zame,« je pribil, njegovi dlani pa sta bili stisnjeni v pesti. nemoč, nejevolja, jeza – saj ni bilo več razlike.

tagged: heartbreaker. :3

Naslov sporočila: Re: apartment B5 Sre Sep 11, 2013 11:10 am

res se je trudila, da bi se pomirila. da bi ustavila solze, vendar je lahko samo mežikala in jih zaman poskušala pregnati stran, ko so se njegove besede znova in znova vrtele v njeni glavi. morda jih nikoli ne bo mogla izbrisati, morda se bodo vedno vrtele, se ponavljale in vedno se bo počutila, kakor da je uničila vse okrog sebe. lahko da ji je bila ta vloga pripisana že z rojstvom. dvajset let ji je uspelo vse držati v sebi, sedaj pa je uničevala vse po vrsti. še sama sebe je sovražila. ''nisem spala z njim, jackson,'' ji je uspelo izreči, čeprav je nekje v ozadju obviselo zavedanje, da bi kaj hitro lahko prišlo do tega. če ne bi bil jake tako kot jonah predober zanjo. ''mislim, da bi se oba zelo dobro razumela. imela sem podoben pogovor z njim, kot ga imam zdajle s tabo,'' je zamrmrala in dvignila dlani k obrazu, ko je manično pričela brisati sledi solz stran. uspelo ji jih je spraviti pod kontrolo in mu vračati pogled. le da je njegov iz razočaranega in ranjenega prehajal v neko hladno stanje, ki ga pri njem ni bila več vajena. ker je bil ob njej vedno neizmerno topel. in zdaj... o bog, kaj je naredila? ''moral bi me,'' je prav bedasto še enkrat ponovila, ko se je odrinila od podbojev vrat in ritensko naredila korak nazaj. zares tod naokrog ni bilo več prostora zanjo, kajne? odhajala je in odhajala in morda bi bilo prav, da bi dokončno odšla. zapustila mesto preden ustvari še večje sranje. ''grem,'' je zašepetala in pogled uperila v tla pred seboj. ''res mi je žal...'' je nadaljevala, ko se je naenkrat zasukala naokrog proti vratom, se oklenila kljuke in uspelo ji je izreči še 'adijo' preden jih je zaprla za seboj. ko je enkrat ostala sama na hodniku, je lahko dihala lažje. lahko se je spravila v stanje robotizacije, ko so vsa dejanja postala povsem avtomatska in mehanična. morala je oditi. zares.

the end.