apartment A5

Naslov sporočila: apartment A5 Pet Avg 09, 2013 6:20 pm

tag; jonah, babe.
notes ; evo. sem ju premaknila že takoj. part 2.2

poskušala je voziti zbrano in hkrati preverjati njegovo stanje. njena obveza se je še dobro držala, a vedela je da ga ne bo rešila; mogoče pripomogla k temu, vendar definitivno ne rešila. » mogoče nisi pomemben faktor v mojem življenju in zgolj zaposlen na postaji, vendar imam kljub vsemu čustva, « je dejala, čeprav so njena čustva od njegovega prihoda proti njemu bila nastrojena in se je zatekla celo k razmišljanju, ki za njo ni bilo značilno, ko je načrtovala kako bo priskrbela popolno misijo in poskrbela za njegov večni spanec. razmišljala je kako ljudje, ki jih je spravljala v zapor, vendar se je tega zavedla šele sedaj. zmešalo se ji je in izgubila je notranjo ravnotežje. ravnala je več kot narobe in sedaj je imela priložnost to popraviti. ni bila ravno lahka naloga, ko je reševala nekoga, ki mu ni bilo mar za življenje kolega, a je to morala storiti in iti mimo tega. » ja ? « je dejala na njegove besede in šele prvič v vsem njegovem poznanstvu zaznala sled neke življenjske nezadovoljnosti in krivde. je mogoče celo občutil kaj ob vsem svojih dejanjih ? je bilo nekaj več za vso sliko ? » žal se tvoja smrt danes ne bo zgodila. ne v mojem avtomobilu. ne pri tej misiji. še manj pa v mojem stanovanju. obsojen si na še nekaj trenutkov življenja, « mu je naznanila in ustavila avtomobila. končno sta bila na cilju in pred njenim domom. izstopila je iz avtomobila in hitro stekla na njegovo stran. odprla je vrata in jih pridržala ravno toliko da je sam lahko izstopil. ponovila je postopek od prej in ga oprijela okoli pasu ter počakala na njegovo roko okoli njenih ramen. njeno stanovanje je bilo na dosegu in končno bo lahko normalno poskrbela za njo. » pridi greva, « se je nasmehnila v spodbudo in zakorakala proti njenemu stanovanju. na srečo je živela v prvem nadstropju na koncu hodnika in ga tako ni bilo potrebno utrujati z hojo po stopnicah ali vožnjo v dvigalu. tako je bil v hipu v njenem stanovanju in zaobjet v udobju njenega kavča. » udobno se namesti. grem iskati prvo pomoč in…ja. takoj bom nazaj. « seveda je bila zmedena, vendar se ji je uspelo zbrati in najti pravo polico kamor je pospravila kovček z medicinsko opremo.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Sob Avg 10, 2013 1:53 pm

nejevoljno je zagodrnjal, da ji je dal vedeti, da ni bil najbolj prepričan o njenih čustvih. do zdaj se je znebil tiste omotične meglice in počasi je postajal precej nezadovoljen z dejstvom, da so ga zabodli – in morda je del njega krivil njo, ker je ravnala neprofesionalno. poznal je pravila – vedel je, da je moral imeti vsak policist na misiji vedno nekoga, ki ga je kril in ga zaščitil, če je šlo kaj narobe. če so bile misije bolj zapletene, je bilo kritje večje. ampak še vedno se je na tej misiji znašel sam. ni bilo čudno, da se ni mogel znebiti misli, da je šlo navsezadnje za misijo, ki je bila uperjena proti njemu osebno in zato jo je preostanek vožnje sumničavo opazoval.

spravila ga je iz avtomobila in v svoje stanovanje, kjer se je hvaležno pogreznil v kavč in spet zastokal od bolečine, ko ga je pustila samega. presneto. sledil ji je s pogledom in potem, ko se je vrnila, tega sumničavo uprl vanjo. »zakaj za vraga počneš to?« je dejal in se namrščil. »in ne dajaj mi sranja na finto 'imam čustva',« jo je opozoril. načeloma ni bil takšen, ampak tokrat je bil jezen in njegove zavore so nekako popustile. »že odkar sem prišel na tvojo prekleto policijsko postajo, imaš nekaj proti meni in me pošiljaš na zapletene in zoprne misije, ki so veliko preveč težke, da bi bile primerne za nekoga, ki je začetnik. oba veva, da nisem začetnik, ampak takšen je bil presneti dogovor. obravnavati bi me morala enako in ti me pošiljaš naokrog tako, kot da komaj čakaš, da mi nekdo odstreli glavo,« je jezno navrgel proti njej in potem zožil oči, ko je nenadoma dojel – spoznanje se mu je zarisalo na obrazu. »ampak to je bistvo, kajne? tukaj sem zato, ker imaš slabo vest,« je tiho dokončal in vanjo uprl pogled, ki ni dopuščal izmikanja.

tagged: chief! :3

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Ned Avg 11, 2013 2:54 pm

tag; jonah, babe.

našla je iskano torbo z zdravili in prvo pomočjo ter se z njo odpravila do dnevne sobe v kateri ga je pustila. ob vrnitvi nazaj ni pričakovala njegovega nenadnega izliva besed. obstala je nekje na pol poti do njega in se oklepala torbe v svojih rokah v upanju da ji bo ona pomagala. toda, kako ti je lahko torba bila v pomoč ? vsebina je bila lahko zgolj njemu. ni prišla do besede zato drugega ni imela le da posluša. in poslušala je. stala je tam in gledala vanj in v njegovo ranjeno, potno delo in ga poslušala. vsrkavala vsako njegovo besedo in se počutila drugačno. kakor da bi govoril o drugi osebi, ki ga je bila sposobna zavestno pošiljati v smrt, a bila so njena dejanja. jeza in bolečina jo je zaslepila in nekaj je moralo imeti pri tem splošno sovraštvo do morilca pred njo. nekaj pa je bilo zagotovo, da ne glede na vse, ni imel pravice izigravati v danem položaju žrtve. čez pravila je šla samo tokrat in vedno se je lahko sklicevala na to da je verjela v njega in ga ni hotela podcenjevati. slišati je bilo smešno, a je bil dober izgovor.
stopila je korak bližje in odložila torbo pri njegovih nogah na kavč. » očitno se ti je dar govora vrnil. ni se potrebno tako zelo močno držati pri zavesti, « se je poskušala izmakniti pogovoru in poskrbeti zanj. » moja dolžnost je da to počnem. se boš odtrgal moje pomoči samo zato, ker ti ni všeč kakšne misije sem izbirala zate ? « njene besede niso imele povezave z njenim dejanjem in njenimi občutki. preprosto ni vedela kaj naj naredi. stopila je še bližje k njemu in s škarjami odrezala stran njeno obvezo. kroglica iz njegove majice je bila polna krvi. zdrsela je na tla pod njene noge in bila je pozabljena. v roke je vzela čisto gazo in jo napolnila z alkoholom. pritisnila je na območje vhoda in zaprla oči ob njegovi reakciji. » ubil si ga, « je tišino in sikanje njegove bolečine prekinila s svojimi besedami. pritisnila je na njegovo rano in se zazrla vanj. » policist, ki si ga ubil, je bil moj prijatelj. najboljši. in niti enkrat odkar si na postaji nisem videla sled obžalovanja na tvojem obrazu. nisi bil niti na pogrebu. o tebi ni bilo niti duha niti sluha. samo dobil si novo priložnost. ubil si človeka in takšne ljudi mi pošiljamo v zapor, medtem ko tebe premestijo v filadelfijo in ti dajo novo ime. ni pravično, « mu je podala vse na srebrni pladenj in razkrila svoje karte. » in pošiljala sem te naokrog, ker sem komaj čakala, da ti nekdo odstreli glavo. očitno bom po sistemu dobila novo ime in bila premeščena na drugo postajo. nič hudega. še vedno bom imela kariero in svobodo, kajne ? toda…potem sem te videla na robu smrti in lahko bi rekli da me je zadela moja razumna stran. ne morem ti jaz soditi. sam si lahko, « je še dodala na vse skupaj in umaknila gazo s katero je očistila območje vboda in si ogledala kako se drži.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Tor Avg 13, 2013 10:17 pm

zdaj se je namrščil – še prav posebej, ko je nadaljevala z govorjenjem in se ni mogel pretvarjati, da mu je bilo tisto, kar je slišal, všeč. niti pomotoma ne – dejansko daleč od tega in tokrat ga je celotno telo preveč bolelo, da bi se trudil z vzdrževanjem maske potrpežljivosti in hladnosti na obrazu. ni bilo bistveno – bil je nejevoljen in ob njenih besedah tudi nekoliko jezen. »zakaj za vraga sem sploh tukaj?« je nenadoma s pogledom zaobjel njeno stanovanje. niti za trenutek ji ni verjel in njene besede so zvenele kot navadno sranje, s katerim ga je hotela zamotiti. »tvoje stanovanje? koliko policistov si še osebno oskrbela tukaj?« je dejal, medtem ko je s pogledom zavrtal vanjo. ni ji zaupal. niti pomotoma ne.

in potem je končno prišla do tiste ključne točke. potem je končno rekla tisto, kar je hotel vedeti že od začetka in počutil se je, kot da bi nanj zlila vedro mrzle vode. pustil ji je, da je govorila, čeprav se je obenem vedno bolj umikal njenemu dotiku in naposled vstal ter jezno zakorakal čez sobo do okna, ne da bi se sploh oziral na svojo rano ali na dejstvo, da je bil njegov korak še vedno nekoliko majav in neprepričan. namrščil se je. »prekleto neumna si,« je iztisnil skozi zobe, medtem ko je pogled trmasto upiral skozi okno in ji obračal hrbet, »prekleto neumna, če misliš, da si mi naredila uslugo in da me poznaš. niti blizu nisi temu, da bi me poznala ali vedela karkoli o meni. prebrala si prekleto datoteko in zdaj imaš to idejo v svoji glavi in jaz naj bi živel po njej, kajne? okrog bi moral hoditi pobit in sključen in si do zdaj pognati kroglo v glavo. ker temu ni tako, si se pač odločila, da mi boš pomagala. ni pravično? pojma nimaš o pravičnosti. pojma nimaš o meni,« je jezno iztisnil skozi zobe in njegovi prsti so se stisnili v pest. »in veš kaj? prav imaš. morala bi me pustiti umreti,« je dejal, ko so se njegove oči skoncentrirale na avto zunaj na ulici in je v mislih že skušal ugotoviti, kako bi odšel.

tagged: chief! :3

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Sre Avg 14, 2013 1:13 pm

tag; jonah, babe.

» zato, ker si ranjen in potrebuješ oskrbo, « je odgovorila na njegovo vprašanje in nakazala proti njemu. očitno je nekje na poti do sem pozabil na po bližnje srečanje s smrtjo. mogoče ni hotel biti tu, a je moral. drugje mu ni mogla pomagati in tudi njej ni bilo ravno v veselje prevažati naokoli morilca njenega prijatelja in mu na prvem mestu pomagati. » na kaj namiguješ s tem ? « ga je prestregla s svojim ostrim tonom in se namrščila, » da je tvoja načelnica ženska, ki izrablja svojo moč in išče način kako bi njeni policisti ostali ranjeni in bi jih lahko tako pripeljala v svoje stanovanje ? ker drugače nihče ne stopi čez ta vrata ? nisem tako obupana in mislim da je beseda katero iščeš pravzaprav hvala. « zavila je z očmi in stresla s svojo glavo. samo predvidevala je kaj mu je šlo čez misli, vendar ji njegov ton glasu niti malo ni ustrezal. ni jih vse peljala k sebi domov in igrala medicinsko sestro. preveč je bila za pravila, da bi jih na takšen način kršila.
mislila je da se bo dobro počutila, ko mu bo enkrat vse zmetala v obraz, a se nič ni spremenilo. vse je ostalo isto. njeni občutki in njegov prazen pogled. hotela ga je že prestreči, ko je vstal in zakorakal proti oknu, ker se ji ni zdelo niti malo pametno njegovo premikanje gor in dol. bil je ranjen in moral je misliti na to. » ja ? tako misliš ? hvala, « se je mrtvo hladno odzvala in sedla na kavč. prav tam kjer je on malo prej ležal in bi še vedno moral ležati. ona pa bi morala poskrbeti zanj in za njegovo rano. » ti pa si neumen, če misliš da sem ti delala uslugo. prej sem si jo delala sebi, ker sem te hotela čim prej stran od sebe in svoje policijske postaje. niti enkrat nisem niti mislila na to kakšen si in da bi te poznala. dovolj je bil samo en podatek v datoteki in to je da si ti kriv za smrt mojega prijatelja. takšne osebe nikoli ne bi hotela poznati, ker to osebo sovražim. sovražim tebe in sovražim to kar si, « mu je ostro vračala njegove besede nazaj in stisnila pesti v svojem naročju. » mogoče nimam pojma o tebi. prav. ampak nekaj vem. nisi pokazal da ti je žal. nisi segel v roko in se zazrl očem tistim, ki so izgubili sina, fanta, prijatelja in jim rekel da ti je žal. ne pričakujem od tebe da bi hodil naokoli sključen in pohabljen in si želel samo svoje smrti, a če bi od tvojega prihoda v tvojem pogledu samo enkrat videla sled krivde bi ti v sebi odpustila in uvidela zakaj vsi trdijo kako je bilo vse splet okoliščin, vendar nisem in to je samo povečalo moje sovraštvo. sama sem že poslala kroglo v človeka in tudi koga ubila. te osebe so bile kriminalci in še zdaj nosim v srcu krivdo, ker so tudi sami bili ljudje,a ti nič. prazen si. vseeno ti je. samo živiš naprej, « je še naprej izkazovala svoja čustva in uspela stopiti na svoje noge in stopiti za njegov hrbet. » morala bi te ja. pa te nisem. na srečo sem še prej sprevidela da na koncu nisem bila nič boljša od tebe in od ljudi, ki sedijo v našem zaporu, ker sem se od vse te bolečine spremenila v morilko. morilko, ki bi lahko celo izvedla popoln umor, a to nisem jaz. to ni v meni. in ne mislim imeti tebe na svoji vesti do konca življenja, kakor boš ti imel njega. « prekrižala je roke na svojih prsih in usmerila pogled v liniji z njegovo smerjo do avta zunaj. » bi te lahko sedaj oskrbela ? do konca ? « je prestregla njegove misli in se namrščeno zazrla vanj.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Sre Avg 14, 2013 5:25 pm

»o bog,« se je zdaj moral skoraj posmehniti, ko je slišal njene besede. »ne, ne namigujem na to. tvoja profesionalnost sploh nima veze s tem in vsekakor ne mislim, da si neka čudna ženska, ki poškodovane moške vlači v svoje stanovanje,« je jezno rekel, čeprav je bil morda tudi nekoliko zbegan. navsezadnje ni točno razumel koncepta te misli, ki se je nikoli ne bi mogel sam spomniti. »samo zelo čudno se mi zdi, da si me v takšnem stanju zvlekla sem. bolnišnica bi bila logična izbira, se ti ne zdi? na urgenci je mala vojska ljudi, ki samo čakajo, da bodo lahko koga popravili in prav, hvala,« je stavek dokončal s še več jeze v glasu.

»in resnica je razkrita!« njegov glas se je lomil od besa. vedno se je šlo samo za to – nikoli ni bilo kaj drugega, prekleto. »ubil sem tipa, ki si ga po nekem naključju poznala in zdaj si si zadala malo, osebno maščevanje, da boš mene spravila pod rušo. dokler ni na dan prišla tvoja človeška stran,« je pribil. vse, kar je prišlo iz njenih ust, je morda imelo nekaj smisla, ampak pojma ni imela, kako se je počutil ali kako je na vse skupaj gledal on sam. »pojma nimaš,« se je zdaj obrnil proti njej – tako ali tako je bila preveč blizu, sploh zdaj, ko se je premaknila in stala poleg njega. in potem je izrekla nekaj nepredstavljivega – nekaj, kar mu je zares pognalo kri po žilah in še preden bi se zavedel, kaj počne, je stopil proti njej in jo s svojim telesom ukleščil ob hladno steklo, njegova dlan pa se je ovila okrog njene roke. »nisem prazen. pojma nimaš, kdo sem ali kako se počutim. imaš te svoje male, bolne predstave, ampak v resnici nimaš pojma o ničemer. kaj sploh hočeš od mene? ubil sem ga. vse se je zgodilo prehitro in sem ga ustrelil. krivda je v celoti moja in vsak dan znova se zbudim z zavedanjem, kaj sem storil. ampak preteklost sem pokopal, ker sem jo moral. nehaj se vtikati vame,« je jezno iztisnil med zobmi in se sklonil bližje k njej, ne da bi jo izpustil. »ne moreš me oskrbeti. nočem te v svoji bližini,« je zamrmral, čeprav se ni premaknil.

tagged: chief! :3

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Čet Avg 15, 2013 4:29 pm

tag; jonah, babe.

» dobro, « je prikimala z glavo ob njegovih besedah in si dokončno pregnala svoje panične misli iz glave, » dobro, da imava to razčiščeno. « malce se je počutila trapasto, da je sploh ciljala na to, vendar njegov ton glasu ji niti malo ni bil všeč in tudi samo zastavljeno vprašanje ji je edino logično napeljevalo v izrečeno smer. » lepo te prosim ! « se je vnovič oglasila ob njegovih besedah in roke vrgla v zrak in nato pustila da so ji padle ob telo, » samo vbodna rana je za katero znam sama dobro poskrbeti. res ni potrebno vpeljevati v vse skupaj še zapisnikov, poročil in nepotrebnih vprašanj. « postajala je živčna in v njej je vrelo toliko različnih čustev, ker na takšno situacijo ni bila pripravljena. v eno pa je bila prepričana- bolnišnica ni bila potrebna, zdravniki prav tako in na koncu še vprašanja njenih nadrejenih, ki bi takoj šli iskati iglo v senu pri primeru. le da bi v tem primeru igla bila večja od samega sena. napaka bi bila takoj vidna in problem bi bil na njej.
» da, to je moja resnica ! « se je odzvala v enakem tonu kakor on in prikimala. na svoja dejanja ni bila ponosna, toda ne glede na vse je bil on še vedno živ in njen prijatelj ne. ni bil pravi način, a je bil edini v danem trenutku na katerega je lahko mislila, ko je ugotovila kdo v resnici je in kaj vse ji je razkrila njegova kartoteka. bilo je potrebno tako malo. » moja človeška stran pa je vsaj prišla na plano prej kakor tvoja in si nisem mazala rok z krvjo, « mu je vrgla v obraz. ni se ga bala, ker ni imela nič za izgubiti in ni bil tolikšen osel da bi šel dvakrat na led in naredil še enkrat isto napako. zato se je mirno odzvala na njegovo bližino in na njegov oprijem. » preteklosti si pokopal, prav. ampak ti je žal ? čutiš sled krivde ? v vsej tej zgodbi nisi pomemben samo ti in misija na kateri si delal. pomemben je bil tudi on, ki ni bil ničesar kriv in si takšne smrti ni zaslužil. toda zunaj so še vedno ljudje, ki bi radi verjeli v napleteno zgodbo o spletu okoliščin. radi bi slišali samo preprost žal mi je. « njen glas se je uspel za trenutek umiriti, čeprav je še vedno ohranjal nekaj mere nejevolje katero je čutila do njega. » potem sva na istem. tudi jaz nočem tebe v svoji bližini, zato bo najbolje za oba, če se pustiš oskrbeti do konca in lahko odideš, « je branila svoje stališče in še naprej zrla vanj, » in naj te opomnim, da si slab v delanju razdalje, ker je potreben samo en korak in boš praktično zlezel vame, če bi to bilo mogoče, seveda. «

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Sob Avg 17, 2013 9:56 pm

če bi hotel, bi lahko določil točen trenutek, v katerem je živčnost prebila njeno skrbno dodelano masko in je lahko vse skupaj razbral v njenih očeh. tako ali tako je bil dober, kar se je branja ljudi tikalo – ampak ona je bila dokaj odprta knjiga. sploh zdaj, ko je položila vse svoje karte na mizo in končno priznala, kaj za vraga jo je mučilo. »tudi prav, čeprav sem imel občutek, da so poročila zelo pomembna zate,« je rekel z nekaj jeze v glasu; navsezadnje mu je nazaj poslala malo morje poročil, ki baje niso ustrezala standardom.

ampak potem je znorel. njene besede, njeno trapasto sklepanje… vse skupaj je bilo preveč. »kaj za vraga se tebe sploh tiče, kaj jaz čutim? in od kje si dobila idejo, da se nikoli nisem opravičil njegovi družini? res misliš, da sem popolnoma brezvesten kreten? prav. veš kaj, prav! zajebali so me ljudje, kakršna si sama. ljudje, ki so sedeli v pisarnah in si mislijo, da lahko ljudem narekujejo, kako morajo živeti in spotoma nekako preuredijo vsa pravila, ker bodo tako lažje dosegli svoje. počela si isto; pravila si krivila in počela kdove kaj da bi se me znebila. ampak še vedno sem tu zaradi tvoje tako opevane življenjske strani,« ji je vrgel njene besede nazaj v obraz. morda ne najbolj priporočljiv način za govorjenje s šefico, ampak ni si znal pomagati. »utihni!« je jezno iztisnil skozi zobe, »utihni, utihni, samo prekleto utihni že enkrat,« je ponovil. pojma ni imela, kako se je počutil ali kako nujna je bila potreba po tem, da jo utiša – dovolj nujna, da je nenadoma položil svoje dlani na njen obraz, ko jo je poljubil, ne da bi se ob tem sploh trudil biti nežen. ne, bil je jezen. in vsekakor tudi surov.

tagged: chief! :3

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Čet Avg 22, 2013 4:49 pm

tag; jonah, babe.

» saj me ne brigajo tvoja čustva, ampak tvoja dejanja, ki vplivajo na čustva meni blizu ljudi, « mu je ostro navrgla zaslepljena od vse jeze, ki jo je čutila v svojem telesu, ker so spomini plavali na površje. slika njenega prijatelja, njunih dni in domnevna slika njegove smrti. vse to jo je naravnost ubijalo v danem trenutku in svoje roke bi položila nanj, če ne bi bila tako občutljiva in moralna. enkrat je šla čez svojo mejo in skoraj bi drago plačala za to. sedaj res ni mogla poleči svoji jezi do te mere še enkrat. » in veš kaj ? res mislim da si popolnoma brezvesten kreten. poleg tega pa še mislim da si navaden ničvreden morilec ! « vse to mu je navrgla v obraz in pogumno stala na svojem položaju. v mislih si je vedno ponavljala da osel ne bo šel dvakrat na isti led in prav zaradi tega strah pri njej ni imel kaj za iskati. ni se bala njegove jeze, čeprav je neko zamegljeno stanje pri njemu že povzročilo hude posledice. » najlažje je kriviti druge za lastno nizkotnost. in ne spravljal mene v isto skupino ljudi, ki so tebe dali na nalogo in niso poznali dovoljene meje, ko igra pod krinko postane preveč. vsakodnevno pošiljam ljudi na podobne naloge in do zdaj se mi še ni zgodilo, da bi mi policist ubil svojega kolega, « je siknila nazaj proti njemu in razočarano stresla z glavo, da je iskal napake v sistemu, ko je edino napako storil on, » ne bom padala tako nizko in postala zaradi tebe naklepna morilka. « ni se ozirala na svoj ton glasu in niti ne na njegovega. popolnoma je pozabila na svoj položaj in na njegov položaj. samo branila je svoje in pri tem ni gledala na sredstva svojih besed. » ne bom tiho ! « mu je zabičala nazaj in mu jasno dala vedeti kako ne prenaša ukazovanja. ne bo ji govoril kaj mora in bila je pripravljena še naprej trmasto vztrajati pri svojem, ko jo je presenetila njegova poteza, saj je nenadoma občutila njegov grob poljub na svojih ustnicah. izgubila se je v trenutku in ni točno vedela kaj naj stori, ko so njene ustnice ostale ujete ob njegovih, a je le uspela zbrati dovolj moči in ga odriniti stran od sebe. z roko si je obrisala ustnice in jezno gledala v njegovo smer. rekla ni ničesar. samo gledala je naravnost v njegove oči, dokler ni uspela z eno izmed rok zamahniti v njegovo smer in mu prilepila čisto osnovno klofuto na lice. » ne drzni se tega več ponoviti, jonah. ali kdorkoli si že, « mu je zagotovila in naredila korak nazaj, » utihnila bom, ko bom sama to želela. te moram opomniti da si pod mojo streho ? «

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Čet Sep 19, 2013 3:13 pm

njegove ustnice so se zdaj stisnile v ravno črto, ko je nadaljevala z govorjenjem in je bila vsaka beseda prav tako neuporabna in nesmiselna kot že vse pred tem. ni popolnoma razumel, kaj se je pletlo po njeni glavi, je pa vsekakor vedel, da se iz vsega skupaj ne bo izcimilo nič preveč dobrega. navsezadnje je bila še vedno njegova nadrejena – in to nadrejena, ki ga je sovražila in to z zanjo dovolj dobrim razlogom. nič od tega ni bilo pomembno. bilo ji je vseeno za njegovo plat zgodbe, ker je bil po njenem mnenju zgolj hladen morilec.

in nato ga je klofutnila. bil je preveč presenečen in preveč jezen, da bi sploh lahko reagiral, ko ga je odrinila in vanj strmela z neko mešanico besa in jeze v pogledu. spravljala ga je ob pamet in ženska je bila preveč zaverovana v svoje prepričanje, da bi mu sploh kadarkoli bila pripravljena prisluhniti ali pa sprejeti to, da je sam sebe krivil dovolj in da ni potreboval še njene pomoči. jezno se je namrščil. »nisi naklepna morilka? ne še, sage. ne še. misliš, da ne vem, da si na svojem mestu predvsem zato, ker je tvoj oči pred tabo bil glavni? ne morem te jemati resno. ne, če si tako ignorantsko prepričana v svoje in mi ne boš niti dopustila, da bi ti razložil vse skupaj. tvoja streha? prav. grem. to je to. ampak če me boš še naprej samega pošiljala v smrtonosne misije, ki so daleč nad mojim udarnim nivojem izkušenosti, se bo to slabo končalo zate,« je jezno spregovoril, nato pa ji obrnil hrbet in odkorakal čim bolj daleč stran od njene presnete strehe.

fin.

tagged: chief! :3 notes: okej, tole se že vleče in sm zaključila.