matias & cay

razmišljajoč ali po napornem dnevu opravkov za mafijo raje zaviti domov in skočiti med rjuhe ali še na eno pijačo pred spanjem, se je odločila za slednje. kozarček ji bo prijal in kljub težkemu delavniku ji do spanja še ni bilo - vsaj ne sami. in kje drugje spiti pijačo ali dve ter si najti družbo za čez noč in skok v posteljo, kot v enem izmed bolj obleganih nočnih klubov v mestu? že zdavnaj ji je postalo prekleto vseeno koliko pripadnikov moškega spola se znajde v njenem stanovanju ali postelji. iskanje pravega ali zmenki so bili že nekaj časa preteklost in postranska stvar. ljubezen in prhutajoči metuljčki v trebuhu niso bili za vsakogar in v to skupinico je hote ali ne spadala tudi ona. trenutno ji zaradi te odločitve ni primanjkovalo prav ničesar in vprašanje, če bi sploh imela živce se ukvarjati z nekom dlje kot za eno noč. seks bi moral biti res nekaj zelo posebnega za pridobitev več njene pozornosti, ki bi trajala dlje kot nekaj ur. življenje je v zadnjih par letih jemala drugače in nikoli ga več ne bo kakor pred usodno nesrečo - tisti časi so minili. zato je moške menjala kot hlačke in nepomembno ji je bilo, če bi nocoj v posteljno stranico vrezala še eno črtico.

pred klubom jo je odložil taksi in kot ponavadi je zaradi poznanstev z varnostnikom brez težav preskočila dolgo vrsto. biti pripadnik mafije je velikokrat prineslo nemalo ugodnosti na različnih področjih in to je bilo le še eno izmed njih, ki jih je cay vsekakor s pridom izkoristila. bila bi zares neumna, če jih ne bi. zato se je kmalu skozi nabito poln klub prebijala do točilnega pulta, četudi jo je glasna glasba kakor magnet vabila na plesišče. vzgibu se je komaj uprla in se potolažila, da bo kasneje še vedno imela čas se prepustiti ritmom housa. na sebi je začutila marsikateri pogled, sprehajajoč po njenem telesu od temnih las in vse do stopal obutih v vrtoglave rdeče pete. droben nasmešek ji je ves čas kraljeval v kotičkih ustnic in temne oči so imele nek nedoločljiv lesk. očitno je morala oddajati nekakšne signale, a zaenkrat se ni menila za pozornost. najprej je hotela pijačo. pri točilnem pultu se je parkirala na enega izmed prostih stolov in pomignila natakarju, medtem ko se je povsem brezbrižno s pogledom sprehajala po preostalih gostih, nagnetenih pri točilnem pultu, v upanju priti kmalu do svoje pijače ali osvojiti katero izmed žensk. eden izmed rjavolasih barmanov se je le premaknil do nje in ko je izgovarjala naročilo, ga ni povsem dobro pogledala. "dvojni irski viski z ledom," je glasno zaradi hrupa izrekla in pogled s točilnega pulta premaknila na snežno belo srajico natakarja in navzgor do njegovega obraza. najbrž bi še kaj rekla, toda odprtih ust se je zastrmela naravnost vanj in le počasi dojemala, da ima pred sabo domnevnega brata. no, polbrata oziroma brata, s katerim po krvi ni imela nobene sorodstvene vezi. "ti?" je le izdavila in se prsti tesneje oprijela pulta pred sabo. ni ga videla od trenutka, ko se je prebudila v bolnici in ga ni prepoznala. pojma ni imela kdo je in šele kasneje, ko se ji je spomin vračal, so se ji vrnili tudi spomini nanj in kako je pristal v njihovi družini, kjer je triindvajsetega leta bila edini otrok. "kaj za vraga počneš tukaj, matias? in to za barskim pultom v hashuku?"

matias & cay

šokirano je strmela v svojega brata in niti slučajno ni imela v glavi nobene pametne misli, da bi jo lahko naglas ubesedila. bolj je imela popolno zmešnjavo, poplavo občutkov in najrazličnejših misli. ni pričakovala, da ga bo še kdaj kje videla, spregovorila z njim besedo, stavek po tistem, ko je pristala v bolnici in se ga ni spominjala, kasneje pa pobegnila in new york pustila daleč za sabo. šele v zadnjih mesecih se je bolj in bolj spominjala nekakšnega brata, ki ji več kot tujec na začetku ni bil. težko mu je zaupala in njena policijska narava ji ni dopuščala, da ne bi bila v povezavi z njim presneto sumljiva. lahko bi zgolj bil eden lepih obrazov, ki bi s svojo karizmatično in prijazno naravo skušal opehariti njene starše. ni bilo skrito javnosti, da so imeli veliko pod palcem - zakonca yates sta bila le najbolj znana in uspešna newyorška odvetnika. in njun brezmejen bančni račun nikomur ni bil posebna uganka, zato je njena sumničavost bila upravičena. šele kasneje, tik pred umorom staršev sta nekako zakopala bojno sekiro in nanj ni več gledala kot na vsiljivca. nato pa je vse pozabila in bila spet na začetku.

sedaj pa je bil tu pred njo, na drugi strani barskega pulta in stregel pijačo. svojim očem je komaj verjela. "sedaj že nekaj časa nisem več catherine, ampak cay," ga je popravila in trznila ob omembi njenega starega imena, kateri je po dolgem času spet prišel iz ust nekoga drugega. ni imel pojma, da je samo še senca catherine, ki jo je poznal nekoč. "v zadnjem letu se mi je skoraj v celoti povrnil spomin. razen na tisto noč," je tišje na koncu pridala in za hip zamižala. še vedno se ni spomnila, kdo je zakrivil smrt njenih ljubljenih in njo pahnil v brezno pekla. pograbila je kozarec viskija in vsebino na dušek zlila vase. pijačo je nujno potrebovala, če je sploh hotela razmišljati o preteklih dogodkov, kaj šele o njih razpravljati. "nisem vedela. sem sem prišla na pijačo in po malo zabave. sploh nisem imela pojma, da si tudi ti v phillyu," je priznala in mu čez pult potisnila kozarec, češ da naj ji še enkrat natoči isto. "kaj te je sploh pripeljalo sem v filadelfijo?" jo je iskreno zanimalo, ko je radoveden pogled uprla naravnost vanj in si še ni bila preveč na jasnem kaj naj si misli o ponovnem snidenju s svojim bratom, ki sicer to sploh ni bil.

matias & cay

droben nasmešek ji je ukrivil ustnice, ko se je strinjal z njo. moral jo je drugače klicati, moral je dojeti in čim prej sprejeti, da ni več tista oseba kot nekoč. že zdavnaj ne več. prej bo sprejel neizogibno dejstvo, lažje bo za oba. še najbolj sicer njej, kajti ne bo se ji potrebno spominjati vsakodnevno kaj vse je zgubila in ji je bilo odvzeto. ne bo opomnik kako tuje se je počutila v svojem telesu in se na trenutke še vedno. ko ne bi sprejela nekaj drastičnih ukrepov in sprememb, bi najbrž še dandanes tavala brez cilja, brez vedenja kam. pridružila bi se vandranju po svetu tisočim drugim izgubljenim dušam. "še predobro poznam ta občutek," se je kislo nasmehnila, saj je tudi ona zbežala iz njega. veliko jabolko jo je skupaj z ljudmi dušilo in morala je proč. "jasmine...?" je neprepričano ponovila za njim in po glavi brskala za povezavo med slišanim imenom in sliko osebe, kateri bi to ime nalepila... toda ničesar ni bilo, le neprepustna tema. "oprosti, ne spominjam se. in žal mi je, da je umrla matias," je ustnice ob besedah sožalja ukrivila v žalosten nasmešek. približno je razumela kako se počuti in kako je izgubiti nekoga, ki ga imaš rad. v nekem trenutku se z njim še pogovarjaš po telefonu in v naslednjem ga kar ni več, kot da bi izpuhtel v zrak in ne bi nikoli obstajal. v tebi pusti praznino, ki se je ne da več zapolniti. morala je stresti prav z glavo, da se je otresla mračnih misli. ni o tem smela razmišljati sedaj, ko je pred seboj spet imela bratca in kateri ni bil več navaden tujec, stoječ ob njeni postelji v sobi z belimi sterilnimi stenami in s polno piskajočimi napravami v bolnici. "tam pa ne vem kdo je koga prej našel. razen, da te je neki večer pripeljal na družinsko večerjo in oznanil, da si novi član družine yates," se je rahlo nasmehnila ob spominu in svoje šokiranosti, ko je neznanega rjavolasca posedel za mizo nasproti njej. njen buren odziv na njegov prihod, je bilo precej milo rečeno. "prosim, prosim, ne kliči me tako. nisem več ona in nikoli več ne bom takšna oseba, ki si jo poznal," je zamižala, kajti ime jo je speklo, jo zbodlo naravnost v srce. če ne bi šlo zanj, bi ga že zdavnaj napizdila in se pobrala stran. tako pa je vase samo zlila samo še en kozarec viskija na dušek. "tisti denar je tvoj in ga porabi zase. namenjen je bil tebi in nikoli te ne bi vključila v oporoko, če bi bila mnenja, da si tega ne zaslužiš," je bolj trdo izrekla kot je nameravala, vseeno pa bo zgolj tako morda razumel. "sploh pa denarja ne potrebujem. imam ga čez glavo preveč in kaj nimam z njim početi," je mehkeje dodala in zmajala z glavo. neomejen bančni račun ni prinašal nobenega vznemirjenja več. bil je le kakor kup papirja, s katerim ni imela pojma kaj početi.