namesto, da bi bila vesela, ker je končno dobila prvo nalogo, je bila razočarana nad dejstvom, da jo bo morala deliti. deliti z nekom, ki ga vse do zadnjega trenutka sploh ni poznala. shiloh nixon, se ji je predstavila njena partnerka. shiloh nixon, je jayme še nekaj časa ponavljala v mislih in se poskušala spomniti, od kod ji je ime tako prekleto znano. stala je pred vhodnimi vrati v dvorane, katere dogajanje je bilo skoraj bolj dolgočasno, kakor stanje pred vrati - ki so, mimogrede, tako ali tako zavarovana že s celotno ekipo varnostnikov. jayme je bila prepričana, da bo prva naloga mačji kašelj, zato je shiloh na vprašanje odgovorila s tistim tonom, ki ga uporabljaš, ko s prijateljico sediš na kavi in se pogovarjata o najbolj vsakdanji in dolgočasni temi. »odvisno,« je odgovorila in zadevo popolnoma zakomplicirala - kot vedno -, hkrati pa ji sploh ni odgovorila na vprašanje.

»slab mesec sem tukaj,« je odgovorila čez nekaj časa, vendar je shiloh ni slišala. videti je bilo, kot da je zelo zatopljena v poslušanje govora, medtem ko jayme ni vedela niti, kaj je tema prireditve, na kateri je bila. začela je razmišljati, kaj vse razburljivega bi se lahko zgodilo tistega dne na njeni prvi nalogi in kako bi reagirala. vendar, še preden je lahko podrobno analizirala svojo prvo možnost, da bi nekdo vstal in s pištolo storil samomor, se je nekaj začelo zares dogajati.

»shiloh!« je zakričala, ker videla tako ali tako ni nič. tipala je vrata pred seboj, vendar je ni mogla najti, ker je čisto izgubila orientacijo. kaj za vraga se dogaja? je pomislila. videla je, da so v dvorano vstopili zamaskirani moški, to pa je bilo tudi vse. napadla jo je panika in potrebovala je nekaj trenutkov, da je zaprla oči, globoko vdihnila in se zbrala. stopila je na drugo stran vrat, kjer je našla shiloh, stopila zelo blizu nje - na srečo sta bili skoraj enake velikosti in sta se dobro slišali, brez da bi se ena od njiju morala sklanjati - in jo vprašala: »mogoče veš kaj se dogaja?« kako neumno vprašanje, a bilo je edino, ki ji je v tistem trenutku prišlo na pamet.

vse je bilo boljše, ko je bila ob njej shiloh - čudno, da ji je skoraj popolna neznanka dajala občutek varnosti. jayme ni marala biti sama in šele ko je končno našla partnerico, je lahko trezno razmišljala. »mislim, da...« je hotela nadaljevati, vendar je shiloh ni poslušala, saj je bila zatopljena v pogovor preko voki-tokija. jayme je bliže in prisluhnila glasu na drugi strani. »greva...« je ponovno le poskušala odgovori na njeno vprašanje, ker jo je močno odrinil proti zidu eden izmed varnostnikov, ki so reševali ljudi. čez nekaj trenutkov se je celo obrnil k njima in jima z jeznim glasom zabičal, naj se počasi spravita proti zasilnemu izhodu. res sta stali tam, kakor dve najmanj izkušeni policistki na tem svetu - vsaj jayme se je počutila tako. »greva,« je s privzdignjenimi obrvmi in nenavadnim izrazom na obrazu rekla proti shiloh, nato pa se prva podala skozi center dogajanja proti zasilnemu izhodu.

»torej, če sem prav razumela je najina naloga, da stojiva tukaj in čakava, da nekdo pride mimo?« ravno tako kot pred šele nekaj minutami je vsaka stala na svojem koncu vrat, le da sta tokrat stali pri vratih, ki so bila popolnoma osamljena, kjer nikjer ni bilo žive duše, in sta lahko le od daleč opazovali dogajanje. zelo zabavno, je jayme sarkastično pripomnila v mislih, ko je ugotovila, da so jima pravzaprav dodelili najmanj pomembno nalogo. »bi pa morali biti res pravi kreteni, ti kriminalci, da bi za izhod izbrali ta vrata.« hotela je vzeti svoj voki-toki in vprašati, če so sploh še v stavbi, vendar je ugotovila, da ga je izgubila. ali pa ji ga je nekdo ukradel. karkoli že je bilo, tega ni povedala shiloh in je raje nadaljevala pogovor: »misliš, da so sploh še v stavbi?«

jayme sploh ni vedela, da je bila sposobna česa takega. med tem ko je shiloh spotaknila enega izmed nepovabljenih gostov, je sama stopila proti drugima dvema, zakričala: »roke k višku!« še pred tem pa iz pasu potegnila pištolo in jo usmerila zdaj proti enemu, zdaj proti drugemu. videti je bila pogumna, čeprav jo je bilo v resnici tako zelo strah, da bi najraje odvrgla pištolo in pobegnila - toda še preden je to storila, se je zamislila, da je morda ravno to njena priložnost, da se izkaže in si končno pribori spoštovanje drugih policistov. še vedno je stala - v bistvu je čakala na okrepitve - in delovala, kakor da se odloča, katerega bo prvega onesposobila. še preden pa je to zares storila se je prepričala, če je tega sploh zmožna - ne. možnosti, da bi onesposobila oba, ni bilo.


»shiloh!« je zakričala proti partnerici, proti kateri je bila obrnjena s hrbtom in je ni mogla videti. »kje so ostali?« kričala je, čeprav se tega ni zavedala. ravno v tistem trenutku pa je opazila še četrtega kriminalca, ki se je kar naenkrat pojavil pri vratih. pizda, je bilo vse, kar je v tistem trenutku švignilo skozi njene misli. opazila je, da je iz pasu potegnil pištolo in jo usmeril proti shiloh. morala je ukrepati. svojo pištolo je za trenutek odmaknila od tistih dveh, ki sta še vedno stala le nekaj metrov vstran od nje, in ga z natančnim strelom zadela natančno v desno roko. žal prepozno. slišala je namreč dva strela, izmed katerih je bil le eden njen. ni upala pogledati proti shiloh. »kje so okrepitve?!« je namesto tega panično zakričala in komaj zadrževala jok. na srečo sta njena stara prijatelja še stala na svojem mestu in najverjetneje sta bila zelo neizkušena, da nista pobegnila še bolj neizkušeni jayme, ki je bila z vsakim trenutkom bolj panična.

oba sta sledila navodilom shiloh in se postavila ob steno. »roke za hrbet!« je zakričala jayme, nato pa ugotovila, da s seboj nima lisic in ju zaradi tega ne more onesposobiti. pogledala je proti shiloh in na srečo sta se njuna pogleda srečala, zato ji je lahko z nenavadno kretnjo, prekrižanimi rokami in zmajevanjem z glavo sporočila, da nima lisic. »vem, neodgovorno,« je kar sama priznala svojo neprofesionalnost. vedno bi namreč morala s seboj imeti pištolo in lisice. na srečo so vsi trije kriminalci gledali v druge smeri in niso uspeli videti njunih pomenljivih pogledov, ki sta si jih izmenjali, nato pa je jayme stopila korak proti shiloh, da ji je ta podala lisice. zvezala je roke najprej prvemu, med tem ko je njegov prijatelj moral počakati še nekaj časa, da so prišle okrepitve. med tem časom je jayme prvega z svoj močjo potisnila v zid - čeprav je dvomila, da je njega bolelo bolj kakor njo - in ves čas stala, s pištolo le nekaj centimetrov od njegove glave, pri drugem.

končno so prišle okrepitve. »končno,« je rekla sama pri sebi, izpustila pištolo in tipa izročila nekemu ogromnemu črncu, ki je bil edini - tako se ji je vsaj zdelo -, ki jo je sploh opazil, saj je bila za nekaj korakov bolj v kotu kakor shiloh. bilo je konec. konec, je ponovila v mislih in po ne-tako-dolgem času, ki se ji je sicer vlekel kakor sto let, ponovno normalno zadihala. še vedno je bila obrnjena proti zidu, zato sploh ni videla, kdaj so bolj izkušeni policisti vse kriminalce spravili v avtomobile in odpeljali na policijsko postajo. koliko časa je pravzaprav minilo? nekaj sekund, minut? jayme je popolnoma izgubila občutek za čas in čeprav je bilo to vprašanje popolnoma neumestno se je obrnila in vprašala: »shiloh, koliko je ura?«

»oprosti,« se ji je popolnoma iskreno opravičilo. »mislim, da sem jih zgubila nekje v dvorani na poti sem,« je dodala, saj je bila prepričana, da lisic ne bi kar tako pozabila doma. ni pa bila tudi prepričana, da jih je vzela s seboj. ozrla se je okoli sebe, če bi jih morda opazila kje na tleh in tako potrdila svojo trditev, vendar je shiloh prehitro nadaljevala s svojo pridigo, da bi lahko preletela celotno pot od glavnih vrat do sem. jayme ni vedela kaj si naj misli o shiloh - ni je mogla uvrstiti niti na seznam oseb, ki jih obožuje, niti na tistega, na katerem so njeni sovražniki. molčala je in se še vedno hotela ustvariti mnenje o svoji novi partnerici ter se tako zatopila v misli, da sploh ni opazila, ko je ta odšla. »ampak vseeno ne moreš reči, da nama ni uspelo,« je še zakričala za njo, vendar ni bila prepričana, da jo je sploh slišala.

jayme je bila popolnoma zmedena. nekaj trenutkov je še nepremično stala na mestu in opazovala še zadnje policiste, ki so počasi zapuščali dvorano, nato pa se je tudi sama odpravila proti vratom in domov. vse kar se ji je zgodilo je bilo daleč od pričakovanega. v bistvu sta bili ravno onidve s shiloh tisti, ki sta ujeli vlomilce. že res, da je pri jayme šlo zgolj za srečo kot za kaj drugega, vendar vseeno - na svoji prvi misiji je storila več kot so od nje pričakovali. vedela je, da bo sage zadovoljna in to ji je bilo bolj pomembno od česarkoli drugega. na parkirišču je komaj našla svoj avto - bila je tako zmedena od vsega dogajanja, da je skoraj pozabila, da se je sem pripeljala z avtom in je pešačila že nekaj ulic proč, ko se je spomnila. bila je bolj zmedena kot bi lahko bila - dejstvo, da ni bila najboljša policistka so najverjetneje vedeli že vsi, zato se s tem ni pretirano obremenjevala. je pa komaj čakala na ponedeljek, ko bo lahko končno videla zadovoljen obraz sage - vsaj upala je, da bo ta vsaj tokrat opazila njen trud in željo po uspehu.