[mission 2] francisco   

samo še nekaj kratkih korakov jo je ločilo do vhoda v picerijo in kmalu je že stala pred vrati. njeni lasje, speti v visok čop, ki je poskakoval medtem ko je hodila, so odbijali svetlobo, ki je prihajala skozi lepo pomita okna. nek par je v smehu ravno zapustil stavbo in rosanna je tiho odštevala minute do 23.00, ko se bo picerija končno zaprla. medtem, ko je čakala partnerja in primeren čas za začetek naloge, se je v mislih spraševala, ali so ljudje danes zares tako prekleto nespametni. ali jim že samo beseda mafija ni pomenila ničesar? ustnice je ukrivila v zloben nasmešek. morda mafija res ni izvajala razvpitih ropov in je raje delala v senci. ampak, ali se ne bi morali tega bolj bati? nevednost, kdaj bo kdo napadel bi njo samo prestrašilo veliko bolj, kot pa nek amaterski ropar z nogavico na glavi. in lastniki picerije za zidom, na katerega se je naslanjala, so zabredli že zelo globoko. ne samo da so sklepali posle s kar dvema mafijama. po nekem nesrečnem naključju sta bili to ravno sovražni mafiji in kot kaže zgolj opozorila niso zalegla. jim bo pač treba pokazati kaj se zgodi, če opozorilo ni dovolj. ozirala se je po ulici, ki se je ob pozni uri vedno bolj praznila, da bi uzrla znano postavo. čeprav z nikomer v mafiji ali zunaj nje ni vzdrževala nikakršnih prijateljskih odnosov, je vseeno poznala kar večino od njih in se z njimi v splošnem dobro razumela. njen partner pri nalogi francisco se ji ni zdel nič posebnega, a vseeno ravno pravšnji, da bosta skupaj lahko te neumne ljudi naučila lekcijo. hladen vetrič ji je zapihal v obraz in dlani je potisnila v žepe usnjene jakne, ki jo je nosila. z očmi je ošinila bližnjo uro, ki je visela na neki stavbi. še malo. pri mafiji je oboževala ravno to, da je lahko napadla učinkovito in nepričakovano. to ji je prineslo nekakšno zadoščenje, ki ga je potrebovala. picerijo so zapustili še zadnji gostje in neka natakarica je ob odhodu ploščico na vratih obrnila tako, da je pisalo zaprto. dobro, to pomeni, da so notri samo še tisti, ki jih potrebujeta. tako, zdaj pa se mora njen partner samo še pojaviti. in se tudi je. njegova silhueta se je v točno tistem trenutku prikazala iz ene izmed stranskih ulic. rosanna je ustnice ukrivila v manjši nasmešek. točen kot ura, si je mislila in ga pozdravila s kratkim nagibom glave. "greva?"  

falcon. kako nehvaležno se je to slišalo iz ust tistih, ki so mu bili nekoč krepko podrejeni. enaki ljudje so mu zdaj ukazovali in se mu za hrbtom smejali. sin bivšega desne roke dona, sedaj spet falcon. če bi mafija izdajala časopis, bi najverjetneje bil na prvi strani, zaboga.
tolažil se je z dejstvom, da če bo šlo vse po sreči, to sploh ne bo več dolgo trajalo. poročil se bo z isabello in ji spral glave do mere, ko bo mu prepustila vse položaje - vključno s položajem dona. dejstvo pa je, da če bo se samo motal okoli nje, delal pa nič, bo postal nekoliko sumljiv. zato si je po resnem zadrževanju, da je ne bi na licu mesta prebutal, nadel velikodušen nasmešek. "seveda bom šel urediti posle... v lokalni piceriji." prekleto. 
zato je šel domov, razbil nekaj vaz in se oprhal. nekoč je delal resne posle, sedaj pa lokalna picerija? kot da je prvorazredni mafijozo, povsem brez izkušenj, zaboga! oblekel se je in se kar peš odpravil do stavbe, upajoč, da mimogrede sreča koga, ki ga bo vredno prebutati.
ampak nobenega takšnega ni bilo in ko je prišel tja, ga je že čakala njegova partnerica. ni je poznal - pravzaprav, nobenega izmed falconov ni zares poznal, razen tistih nesposobnežev seveda, ki so na tem položaju že od časa, ko je on odšel. ogledal si je žensko, mlado in naivno, prepričano, da ima pred sabo veliko nalogo. posmehnil se je. takšna dela je sam opravljal pri trinajstih letih. ignoriral je njeno vprašanje in z nogo udaril v steklena vrata da so se razbila. naj vidi, kako se stvarem streže.
"ciao, fuckeeeers!" je zavpil medtem, ko je vstopil skozi razbitino v zatohlo picerijo, kamor so hodili povprečni ljudje, brez pravega življenja. iz pod mize je prilezla stara, debela čistilka. stopil je do nje, ter izza pasa potegnil pištolo s katero jo je nežno pobožal po licu. "težek dan, kajne? verjamem. kaj praviš? ne razumem. mogoče bi bolj razumel, če bi nehala..." končno je lahko sprostil jezo z močnim udarcem po ženskinem obrazu. "...cvilit..." brca v trebuh. "...kot..." še ena brca. ..."prašič!" končno je padla v nezavest in nehala tulit. ni bila mrtva, še zdaleč ne. mogoče hroma in definitivno neplodna. nič na svetu ni bolj odvratnega, kot poslušati zavaljeno kravo, kako je naj ne ubiješ, ker ima otroke. tako ali tako, bi stavil, da so mu otroci sedaj hvaležni. 
 spet se je vzravnal in pogledal naokoli. partnerica je stala in debelo bulila vanj. pomežiknil ji je. naj kar buli. naj si ta prizor zapomni za celo življenje. naj ve, s kakšnega testa je njen bodoči don.
 "sedaj pa morava najti še šefa!" je rekel partnerici dovolj glasno, da se je odmev razlil po piceriji. naj starček beži in se bori. naj naredi stvari vsaj malo zanimive, kajne?
 

[mission 2] francisco  

ni se mogla izogniti zavijanju z očmi, ko mu je sledila v picerijo. aroganten, samovšečen, preveč pameten zase in sploh tipičen moški. tak, kot jih je prezirala. a rekla ni ničesar, samo upala je, da bo uspel ves ta svoj egoizem usmeriti v njuno nalogo. saj po položaju ni bil nič več kakor ona. oba sta bila falcona in tem so bile zaupane najlažje naloge. čeprav je vedela, da je opravila že kaj težjega, se ni nameravala smiliti sami sebi, pač pa se prebiti do vrha, pa čeprav s takimi amaterskimi deli. topla rumena luč je osvetljevala prostor, še vedno nekoliko umazan od ostankov nemarne hrane, ki so jo tu ponujali. takoj je zavihala nos. vsaj počistili bo lahko malo hitreje. francisco pred njo je že pričel zganjati hrup nad neko žensko - verjetno čistilko - zato se je sama raje posvetila temu, kako bi lahko povzročila kar največ materialne škode. medtem, ko se je njen partner spravljal nad čistilko, je sama stopila za šank in razbila vitrino z nekimi pokali in družinskimi slikami. za kaj pa so tekmovali? najslabšo picerjo v atlantic cityju? porogljivo si je ogledovala fotografije s katerih so se ji smejali lastniki in jih brezbrižno pometala na tla, ko se je premaknila naprej pa še pohodila, da je steklo počilo, fotografija v okvirju pa zmečkala. izza pasu je izvlekla pištolo z dušilcem in poiskala vrata v skladišče. le kako bodo shajali brez svojih zalog? sprehodila se je med zaboji s hrano in pijačo ter mimogrede prestrelila nekaj sodov iz katerih je priteklo ceneno pivo. zakaj že so ljudje prihajali sem? dušilec je udušil zvoke njenih strelov, ki bi lahko privabili policijo, ki bi seveda sumila strelski obračun. ko se ji je zdelo, da je v skladišču povzročila dovolj škode, se je vrnila nazaj v glavni prostor, kjer je francisco ravno onesvestil tisto žensko. mnogi bi se ob tem prizoru zgrozili, a nasilje nad ženskami zanjo ni bilo nič novega. v njeni domači mafiji so možje nemalokrat roke povzdignili nad svoje žene ali jih kako drugače ponižali. zatorej je samo privzdignila obrv in bolj kot ne ignorirala njegov pomežik. "moški," je zamrmrala sama sebi in se z vzdihom sprehodila mimo, ter pozorno prisluhnila. nekakšno hitenje se je razlegalo izza vrat za pultom. seveda, svinja je skušala pobegniti. pokimala je franciscu na njegovo zahtevo in udarila skozi vrata. "se kam odpravljate?" je zasikala proti zavaljenemu moškemu srednjih let, lastniku, ki je v torbo tlačil nek denar. verjetno današnji zaslužek ali kaj podobnega. porogljivo se je nasmejala njegovemu prestrašenemu izrazu. seveda je vedel, da bosta prej ko slej prišla.  

sledil je tako-imenovani partnerici, ki je že kričala na lastnika picerije. ko je tako sklonjena gledala nanj, si ni mogel, da ne bi premeril njene zadnjice. "olala."
sedaj, ko je jezo potrosil na tisti babnici, ga je vse skupaj počasi začelo dolgočasiti. tako ali tako je pa bil njen čas da zasije. pustil jo je z moškim, sam pa šel malce naokoli. pisarna lastnika je bila majhna in predvsem postlana z najrazličnejšimi slikami njegovega življenja. na eni je bil slikan za hčerkin maturanski ples, spet na drugi z ženo, ki je imela nekaj kilogramov preveč. spraševal se je, kaj sploh pripelje človeka, da iz poštenega biznisa, začne sklepati posle z mafijo? najbrž neuspeh. pošten ne prideš nikamor - če ne drugega, ga je njegovo popotovanje vsaj tega naučilo. pogledal je še v predale, ter našel nekaj denarja, ki ga je zelo klavrno zataknil za žep. plača za to nalogo je tako ali tako premajhna, zasluži si nekaj napitnine. 
ko je pregledal vse kotičke, kamor navadni, nespametni smrtniki zlagajo dinarce in pomembne stvari, se je spet vrnil do partnerice, ki je iz sedaj že zelo potnega možaka, izvabljala kozje kletvice. "no ja, kdo bi si mislil, da takšno majhno telesce premore takšne grde stvari, partnerica." spraševal se je kaj je njena zgodba. če že ni pametna, bi s takšno postavo lahko bila manekenka, ali pa vsaj natakarica v kakšnem malo-manj-sposobnem baru. mogoče pa je tako kot njega družinska linja kar potegnila v posel. ko si enkrat izučen za takšno stvar in jo imaš v srcu, je težko videti kaj drugega. 
počepnil se je poleg lastnika in mu pihnil v faco. "je bilo vredno? sklepati posle z američani? so ti dali kaj boljšega? veš, jaz jih nikoli nisem maral. brez karakterni, ne-prijateljski in brez spoštovanja so. vse kar vidijo je denar, kaj?" počakal je, da je možakar v strahu prikimal. "kako ironično, kajne? ker kadar se dogovoriš z nekom za posel, je izredno brez karakterno, ne-prijateljsko in ne spoštljivo potem iti sklepati posel z nasprotno ekipo. kaj praviš?" možakar je v hudem narečju začel prositi za milost, kadar je začel slutiti, da prihaja njegova huda ura. francisco se mu je le nasmehnil. "nah, ne skrbi. jaz ti že ne bom nič naredil. si že videl kdaj igro dobrega in slabega policaja? tudi v mafiji je nekako tako. jaz danes igram dobrega mafijozota. vloga mi je pisana na kožo, kajne?" zasmejal se. "po drugi strani..." obrnil se je proti partnerici in jo še enkrat premeril s pogledom. nasmehnil se je in pokazal s prstom na njo. "po drugi strani, pa tale tukaj igra slabega mafijozota." možakovo glavo je potisnil nekoliko bližje svoji, ter prihulil zvok, ki pa je vseeno bil dovolj glasen, da ga je dama, ki je sedaj že jezno strmela vanj, slišala. "prijatelj mi je povedal, da je dobra v postelji. če je polovico tako dobra pri delu, potem so govorice, da se jo je treba paziti." zarežal se je medtem, ko se je vstal in se usedel za eno izmed gostinskih miz. ni boljšega načina spoznati partnerja, kot s provokacijo le-tega.