streets

Naslov sporočila: Re: streets Tor Mar 25, 2014 12:09 am

tag, natalia

pravzaprav jo je še dolge mesece videval v vsakršni temnolaski, ki mu je križala pot. tako pogosto, da se je nekje ob koncu spraševal kako za hudiča se po izkopal iz tako globoke jame, v kateri je pristal samo zato, ker je družino postavil pred ljubezen. toda takrat se je zdelo to edino pravilno; pameten oliveira ni nikoli zapustil svoje krvi, ne glede na to kako slabo je izgledalo, ne glede na to, da je življenje v braziliji bilo kar obetavno, tudi to, da je pri enaindvajsetih lahko rekel, da ima najlepše dekle daleč naokrog, je dejstvu pridalo še kakšno dodatno točko. ampak zdaj je ni videl že nekaj več kot deset let in število žensk, ki jih je podrl v vsem tem času se je dvignilo krepko preko omenjene številke. bil je malomarn, kratkomalo zanikrn tip, ki je - vse dokler ni prevzel vodstva kartela - živel na precej razvraten način in to mu ni zgolj prineslo par sovražnikov, pač pa tudi navrglo nekaj preprostih kurbic, ki so ga redno izsiljevale za denar. toda, ker ga je imel vrh glave, ni z njim nikoli varčno razpolagal.

mudilo se mu je nazaj v klub, pred večernim eventom je imel namreč še nekaj opravkov, ki jih ni zaupal vsakomur, toda ko je nekaj deset metrov proč zagledal žensko s prekleto dobro poznanimi potezami, ni mogel preprosto obrniti hrbta. poleg tega je precej odločno korakala v njegovo smer in niti slučajno ni imel namena izgubiti priložnosti. edinstvene priložnosti. glas v ozadju glave mu je seveda prigovarjal, da se zopet moti, toda slika je postajala vse jasnejša in … in ko sta si stala dovolj blizu je nič kaj samozavestno tvegal in jo poklical po imenu. morda se je motil. morda. "natalia?"

Naslov sporočila: Re: streets Tor Mar 25, 2014 9:14 pm

gabriel ;3

ko je nekaj mesecev po poroki stopila iz letala in v daljavi zagledala luči atlantic city-a jo je stisnilo pri srcu. vedela je, da je tukaj, že vse od kar je odšel v ameriko je vedela, toda sama ni naredila popolnoma nič, da bi ga našla. tudi, ko se je še sama preselila v mesto, v katerega se je takrat preselil on, nikoli ni niti poskušala izvedeti, kako je z njim, kje je in ali je sploh še vedno v mestu. večkrat je v roki že držala telefon preden ga je nazadnje počasi odložila ali pa so njeni prsti otrpnili zgolj nekaj milimetrov nad tipkovnico računalnika. sčasoma se je nato naučila misli potisniti na stran in pozabiti, kolikor je pač lahko, glede na to, da mu je bil lucas vsak dan bolj podoben.

kot zadnje čase že tolikokrat se je tudi ta večer vračala iz enega od 'posebnih opravkov', kot jim je pravila sama. bila je precej zatopljena v svoje misli in je korakala med ljudmi, kot da jih sploh ne bi bilo, vse dokler ni s ujela znanega obraza. ne, saj ni mogel biti… toda takoj, ko je zaslišala svoje ime, je vedela, da ima prav. »gabriel,« je njegovo ime zdrsnilo z njenega jezika in po dolgem času si je pustila uporabiti brazilski naglas. vzela si je nekaj trenutkov in si ga ogledala, vsako razliko od slike v njenem spominu posebej, dokler se ni ustavila na očeh, delu, ki je se spremenil najbolj. »de deus.« šele takrat je pravzaprav dojela, v koga dejansko strmi, in čisto zares so se ji zašibila kolena. začutila je neskončno olajšanje, ko je videla, da je z njim vse dobro, da je živ in zdrav, hkrati pa ni vedela, kaj naj stori ali kaj naj reče. »kaj-« je začela, preden se je premislila in raje vprašala: »kako si?« tuje, neosebne besede, čeprav je hotela z enim izvedeti vse. »veliko let je minilo.« natančneje, dvanajst let in enajst mesecev.

Naslov sporočila: Re: streets Sre Mar 26, 2014 12:17 pm

tag, natalia

v trenutku, ko jo je zagledal, se je zdelo, kot da bi vse, kar se je še prej pletlo po njegovi glavi, izginilo. izpuhtelo nekam v neznano, na to mesto pa so se znova naselili trenutki, ki so ga spominjali nanjo. na tistih par popolnih let v riu, na trenutek, ko ji je moral povedati, da odhaja, da bosta morala vložiti več kot vse, da jima bo uspelo, dokler se mu ne bo pridružila na severu. toda do tega ni prišlo in prav presenečeno je zijal v njeno smer. kaj je počela tu? zakaj mu ni povedala, da je bila tu? kako dolgo je vse to že trajalo? "nekaj takšnega bi lahko rekel jaz, natalia, kako dolgo si že tu? zakaj mi nisi povedala?" je načel, kot da bi to karkoli spremenilo. verjetno je zdaj živela svoje novo življenje, nekako tako kot on sam. in ne bi ji mogel očitati, sploh ne. bil je zaročen in vsaj na videz je njegovo življenje bilo precej blizu popolnega. le on je vedel, da temu ni bilo čisto tako.

"dobro, dobro. v redu sem," je nazadnje le odgovoril na že prej postavljeno vprašanje. bilo je vljudno, poleg tega ni imel pravice zahtevati takšnih in drugačnih pojasnil za njene odločitve. tisto, kar se je zgodilo pred slabimi trinajstimi leti je bilo del preteklosti. del, ki sta ga oba očitno precej uspešno potlačila v podzavest. "ja, dolgo se nisva videla, res dolgo. veliko novega se je zgodilo, predvidevam, da je s tabo podobno."

Naslov sporočila: Re: streets Čet Mar 27, 2014 11:11 am

gabriel ;3

na njegove besede se je sprva le otožno nasmehnila in pogled za nekaj trenutkov usmerila nekam navzgor, da je uspela na stran potisniti naval čustev, ki je grozil, da jo bo zdaj zdaj premagal. »precej dolgo,« je nedoločno odgovorila, preden je skomignila z rameni. »kaj pa vem. glede na to, kako sva zaključila, se mi to ni zdela tako dobra ideja.« njun poskus zveze na daljavo je propadel tako hitro, da sploh ni vedela kaj naj stori in še preden je zares vedela kaj počne je ob njeni strani stal flavio. in potem je pobegnila, vse to samo zaradi… o bog. njene oči so se, še preden bi se uspela obvladati, razširile v šoku. lucas. prekleto. šele v tistem trenutku jo je spoznanje, da govori z očetom svojega otroka, zadelo s polno silo. »pa tudi dvomim, da bi se karkoli razvilo drugače.« prvič se je počutila resnično krivo, ker je lagala, toda kaj bi naj storila? zagotovo je imel svoje življenje, po vsej verjetnosti je bil povsem srečen in to brez nje in lucasa.

»to je dobro slišati.« prvič v njunem pogovoru se je iskreno nasmehnila. te besede je hotela slišati zadnjih trinajst let, toda nikoli ni zbrala dovolj poguma, da bi vprašala po njih. »ja.« kako prekleto neosebne so bile besede, ki sta si jih izmenjevala. toda kaj bi mu naj rekla? da se je z njegovim bratrancem zapletla, ker ga po selitvi ni hotela moriti z dejstvom, da je noseča? nato pa se je par let kasneje poročila s starcem, ki ji ni pomenil popolnoma nič, samo da je bila sposobna vzdrževati lucasa? za nekaj trenutkov je mednju padla nerodna tišina, nato pa se je odločila vse skupaj potisniti daleč stran in vsaj za nekaj minut razmišljati samo o moškem pred sabo. moškem, zaradi katerega jo je srce še vedno hrepeneče stiskalo v prsih, čeprav je njena priložnost izginila že leta nazaj. »še kar ne morem dojeti, da si to dejansko ti. kako so starši? in paloma? bog, kako pogrešam to dekle. je še vedno tako zgovorna?«