Mark Fitzgerald se vsak dan ob osemnajsti uri in deset minut vrne v Atlantic City, uporablja metro in zagotovljeno je, da se boste srečali. Naloga je sila preprosta; Fitzgerald zamuja s pošiljko, ki bi morala po dogovoru prispeti prejšnji četrtek. Plačan je bil vnaprej in je eden izmed tistih, ki z mafijo sodelujejo že dalj časa, zaradi česar vama je bilo eksplicitno naročeno, da ga ne poškodujeta. Samo.. malce ga morata pretresti, da ga opomnita, kje so njegove prioritete in kje leži njegova lojalnost. Žal pa nihče od vaju – ali nadrejenih – ni pričakoval, da je Mark v zadnjem času pričel nekoliko preveč posegati po lastnih drogah, da je noro paranoičen in da za pasom hlač skriva revolver, s katerim bo z veseljem streljal, če se bo počutil pretirano ogroženega. Javnega spopada si vsekakor ne moremo privoščiti.

Ker je več kot polovica starejših mafijcev v Meksiku, kjer trgujejo z orožjem, je mimogrede na vajina ramena padla obsežnejša naloga, kot se jo spodobi dajati novincem. Majhna lokalna tolpa prenapihnjenih fantov je verjela, da se lahko poigra z lastnino mafijske združbe. V soboto zvečer so prestregli pošiljko kokaina in se zabarikadirali v zapuščeno kočo v gozdu. Načeloma ne bosta vpletena v dogajanje, za situacijo znotraj koče naj bi namreč poskrbela vajina starejša kolega. Vidva služita preprosto in zgolj kot izvidnika. Med tem, ko torej stojita zunaj in čakata, da bo vse skupaj opravljeno, zaslišita dva strela, enega za drugim. Nekaj trenutkov vlada popolna tišina, potem pa se za hrbet enega izmed vaju prikrade eden izmed članov tolpe, ki se je več kot očitno izmuznil iz koče, in napade. Dva proti enemu sicer ne bi smel biti težak boj, potem pa se od nikoder pojavijo še trije. Rešita se, poskrbita za starejše člane, če je kateri od njiju morebiti še živ, in predvsem pripeljita pošiljko nazaj. Šef vama bo hvaležen.

Z avtom sta se pripeljala do močvirja, nekaj časa čakala, potem pa se je po mirni vodni gladini pripeljal čoln, ki ga je osvetljevala zgolj bleda luna. Izstopila sta iz avta, tip je ustavil tik ob nabrežju in vama pričel predajati škatle, o katerih vesta edinole, da je v njih pomembna vsebina, predvsem precej vredna vsebina. Nalagala sta jih v avto, potem pa vaju je pri zadnji premamila radovednost. Škatlo sta odprla in po lastni nerodnosti se je enemu izmed vaju ena od kilogramskih papirnatih vreč, v kateri je več kot očitno nekakšna droga, izmuznila iz rok in zletela v vodo. Rešita to, kakor vesta in znata, samo poskrbita, da bo zadeva rešena čim prej in da, če bo sreča mila, gospod Wallace za vajin spodrsljaj nikdar ne izve. Še predstavljati si ne znata, kako zelo bi ga takšno ravnanje ujezilo.