naivna. brez dvoma naivna. svetli lasje, še preveč lepo nakodrani okoli njenega obraza in modre oči. tale oblekica ji sicer lepo pristaja, a daje preveč dekliški vtis. nobene logike ni v tem njenem pogledu, ko pa strmi vame kot da vse na njej kar kriči, da je prava za to mafijo.

"torej gospodična donati. italijanski priimek si lahko nadane praktično kdorkoli." caj agnoli je vse svoje manire odrinil na stran in z neprikritim dvomom strmel v žensko na nasprotni strani mize, ki se mu je prijetno smehljala. ne, deklica, bila je zgolj deklica. čeprav je trdila, da se bliža tridesetim, si je ni mogel predstavljati kot odgovorne odrasle osebe, kaj šele članice mafije. njegov pogled je previdno drsel čez podatke zapisane na preprostem listu papirja in verjel ni niti enemu. dokler se je tako smehljala, že ne.
"samo pravi italijani pa ga znajo nositi." se je glasil njen preprosti odgovor, brez da bi spremenila obrazno mimiko le za kanček. niti malo užaljena se ni zdela, ko ji je dal jasno vedeti, da se mu ne zdi primerna, kar ga je rahlo presenetilo. vsak delček njegovega telesa ga je spodbujal k temu, da jo že končno nagoni in neha zapravljati čas. a nekaj ga je prisililo k temu, da je razgovor nadaljeval. "potem pa mi dokažite, da ga vi znate." ji je vrnil nič manj odločno. še nekaj je bilo v njenem pogledu. kot bi se nad njim počutila vzvišeno. kot da bi želela vanj vžgati spoznanje, da se ji zdi manjvreden, pa se to še kar ni skladalo z njeno celotno podobo. in radovednost je bila preprosto prehuda. opazoval jo je ko se je veselo nasmejala in se nagnila naprej, pogled pa usmerila nekam mimo njega, kot bi razmišljala kje naj začne. v temni sobici, ki jo je razsvetljevala zgolj uboga luč nad mizo je nekaj trenutkov vladala tišina in caj se je že pripravljal na to, da bo priznala poraz. kot jih je že toliko pred njo. sami sleparji. tudi njen naglas je bil preveč ameriški, da bi ga vsaj za kanec prepričala, da je italijanka. "firence so precej nedolžno mesto, se vam ne zdi?" ga je nenadoma prekinila s preprostim vprašanjem. počutil se je zmedenega. kaj za vraga ženska hoče od njega? samo strmel je vanjo, a je vseeno nadaljevala. "a tako je le na zunaj. bogata zgodovina, vsi ti veseli turisti in vsi pizduni, ki z njimi služijo. skoraj si ne moreš zamisliti boljšega kraja, kamor bi z avtodomom pripeljal celotno  družino in se igral počitnikarja. kako patetično, mar ne? a vi že veste, gospod agnoli, da mafijaži nikoli ne počitnikujejo. tudi moj oče nikoli ni. prav tako ne moja mama, čeprav je bila sprva res le nedolžna turistka, ki pa se je pustila napumpati desni roki dona firenske mafije. pa nikar me ne glejte tako začudeno. ste mar res mislili, da v takem mestu kot so firence ni mafije? konec koncev pa ste le moški, ti pa po navadi ne vidijo dlje od svojega nosu, pa čeprav se kar naprej igrate usrane pametnjakoviče. no, nazaj k zgodbi. tudi jaz nisem nikoli počitnikovala. nasprotno od drugih otrok moje starosti nisem odrasla v prijetni soseski, hodila v prijetno šolo, se igrala na ulici ali karkoli so že takrat taki bedneži počeli. ne, namesto tega sem odrasla v samem osrčju mafije, kar je verjetno na meni pustilo posledice. malo drugačna sem že bila. namesto družinskih filmov od sobotah zvečer so bili del mojega vsakdanjika umori, odsekani deli telesa, trupla, umazani posli in vse druge stvari na katere pomislite ob besedi mafija. vzgajala sem se praktično sama. še najbolj blizu sem si bila z očetom, ki mi je vselej dal vedeti, da je ponosen name, ko sem se vzgajala v pravo mafijsko članico. za mamo pa mislim, da me je na tihem sovražila. ampak nisem jaz kriva, če ji mafijsko življenje pač ni bilo všeč. sama si je bila kriva, da se je zapletla v to in z njo nisem nikoli navezala posebnega stika. bila je tiha ženska, ki si ni upala reči besede. zato sem jo prezirala. vedno sem verjela, da so ženske boljše od moških in še zdaj je tako. ameriko sem prvič obiskala nekoč z očetom, ki je rekel, da malo sveta pa le moram spoznati. v resnici je moral tu le nekaj urediti. a takoj mi je bilo všeč. vse se je zdelo bolj sijajno od mojega italijanskega doma. pa čeprav sem bila na svoje poreklo ponosna. no ja, pri 17 sem postala enakopravna članica mafije in z umorom tudi izterjala dolg pri eni od očetovih strank. kot verjetno sami veste napredovanje v mafiji ni lahko. zato sem praskala in teptala vse pod sabo, da sem prišla do te stopnje, da so me vsi okoli mene gledali s spoštovanjem in ne več kot majhno deklico. ampak vsega lepega je enkrat konec in po desetih letih mojega sodelovanja pri mafiji je bilo konec tudi z mojim očetom. ni umrl, če ste si to mislili, samo zasral je vse. najprej mu je spodletel posel, kar je bilo verjetno prvič in to ni majhna stvar, kot si lahko predstavljate. potem je spodletel še eden in hkrati je padel nekaj stopnic nižje pri svojem položaju. začel je popivati, potem pa so ga verjetno ubili skupaj z mojo mamo. ali pa se je zgodilo kaj drugega, ne sprašujte me, ker mi ni mar. bila sem dovolj pametna, da se uvidela njegovo neumnost že po prvem spodletelem poslu in pobegnila v ameriko. zdaj pa sem tu. v tej večji in pravijo, da tudi boljši mafiji in nikar se ne zanašajte na to, da ne vem kaj pomeni vaš pogled."  
z zadnjo povedjo je bilo konec tudi ameriškega naglasa in naivnega smejanja. caj je presenečeno spremljal njeno preobrazbo. zdaj je vanj strmela smrtno resna ženska, deklica je pa je izginila neznano kam. kot tudi njegovi dvomi v njeno poreklo in sposobnosti. kot bi ga hotela še dodatno prepričati je s hitrim gibom vzela nož, ki je počival na mizi poleg njega in ga zasadila v že rahlo strohnel les, nevarno blizu njegovim prstom. ko je nekaj trenutkov samo strmel vanj ji je pokimal.
"prav. dokazali ste, da ga lahko nosite. dobrodošli gospodična donati. a naj vam že takoj povem, da zna biti tu pot posejana z nekaj več trni kot v vaši prejšnji mafiji."
njegove besede so bile kljub vsemu ostre. a na njen obraz so privabile tisti nadležni, skoraj samovšečni smehljaj.
"se že veselim."
so bile njene besede slovesa in caj jo je s pogledom pospremil do vrat.

ženska je nora.