hallways

Naslov sporočila: Re: hallways Sob Mar 22, 2014 4:23 pm

tag, natalia

Ker je zaključil za danes in ker je imel le malo volje za zadrževanje v teh kletnih prostorih – bil je namreč malce nataknjen – se je odpravljal proti domu. Topla večerjo, sprostitev v džakuziju, morda ogled nogometne tekme in predvsem popolna tišina. Danes ni bil pri volji za ljudi; ni bil pri volji za pregovarjanje, dogovarjanje in kontroliranje povzdigovanja lastnega glasu. Kozarček konjaka bi se prav tako prilegel. Segel si je z roko v lase in jih potisnil nazaj, z drugo roko je po žepu hlač iskal ključe avta. Zavil je preko hodnika, na poti proti zasebnemu parkirišču, ki ga je uporabljalo nekaj višje nameščenih članov mafije; takrat mu je prišla nasproti rjavolaska, ki jo je bežno prepoznal po sliki kartoteke, ki si jo je včeraj nejevoljno ogledoval. Precej informacij je imel o njej, nikakor si ne bi smela privoščiti napak – in vendar si jih je. Prepogosto je prihajala prepozno in nenazadnje je njena odsotnost povzročila precejšnje probleme. Harrlesona nikdar ni maral, vseeno pa ga je smatral za veliko izgubo pri svoji mafiji. In krivda je počivala edinole na njenih ramenih.

Prav zares je imel namen odkorakati mimo, ker je vedel, da je že tako preveč nejevoljen, da bi lahko vodil takšen pogovor – potem pa je, ko sta bila že drug mimo drugega, vseeno obstal in spregovoril: »Gospodična Simones.« Njegov hladen glas je odmeval od praznih sten; počasi se je obrnil in se srečal z njenimi očmi. »Minutko tvojega časa bi potreboval.« Če bo razumela tihi podton grožnje, ki jo je čakal v naslednjih njegovih besedah, je prav zares potreboval minutko; sicer bi se stvar lahko zavlekla, in prav zares si je želel po hitrem postopku domov, h Katie, k televiziji, k hrani. »Včeraj si bila precej pozna,« je nadaljeval, med tem pa se ji je s počasnimi koraki pričel približevati, njegovi roki druga v drugi, prsti prepleteni nekje v višini njegovih prsi.

Naslov sporočila: Re: hallways Sob Mar 22, 2014 5:15 pm

mr. wallace

bila je tako prekleto utrujena, da nog sploh ni čutila. doma ni bila že od prejšnjega dne, ker je bila na vrsti za dežurstvo, potem pa je sredi operacije zapiskal njen pozivnik in kri ji je praktično zaledenela v žilah, ko je medicinska sestra iz njega prebrala tisto številko. mafija. roke so se ji skoraj začele tresti, toda nekako se ji je uspelo zbrati za dovolj dolgo, da je dokončala najnujnejše, potem pa operacijo prepustila kolegu. toda ne glede na to, kako zelo je hitela, je prišla prepozno – odstranila je kroglo in zaustavila krvavitev, toda bebci so ranjenca, ki je ob padcu z glavo močno udaril ob tla, pustili ležati na hrbtu. to je seveda samo pospešilo možgansko krvavitev in ko je prispela moškemu praktično ni bilo več pomoči. lahko mu je dala le nekaj proti bolečini in držala njegovo roko ter gledala, kako je ubogemu revežu življenje počasi ugašalo v očeh.

dobro uro kasneje, ko je bila ura že čez polnoč in je očistila ter pospravila vse svoje pripomočke, se je s kovčkom v roki odpravljala proti svojemu avtomobilu. bila je na robu, utrujena in napeta, podzemni del kasina, ki jo je vedno znova naredil živčno, pa je vse skupaj le še poslabšal. samo še malo, samo še nekaj metrov do varnega zavetja njenega avtomobila, ko ga je zagledala. videla ga je prvič, toda govorice so bile dovolj zgovorne, da ga je takoj prepoznala. ritem njenega srca je poskočil v navalu adrenalina in strahu, ko jo je dosegel njegov glas. »gospod wallace,« je sklonila glavo in pozdravila, pogled pa vztrajno upirala v svoje dlani. »bila sem sredi operacije,« je pojasnila in za trenutek dvignila pogled. »če bi takrat šla, bi pacient umrl.« zanjo je bil to več kot zgolj dober razlog, toda nekaj ji je govorilo, da se dom ne bo stinjal.

Naslov sporočila: Re: hallways Sob Mar 22, 2014 6:16 pm

tag, natalia

S pogledom je spremljal nekoliko nemirno trzanje njenih oči; kljub temu, da tega ni pokazal, mu je dajala njena nervoza posebno veselje. Privoščil ji jo je, kakor ji je privoščil še marsikaj, ker ga je stala pomembnega dela njegove ekipe. »Tako?« je povzdignil obrvi z našobljenimi usti in široko odprtimi očmi; očitno jo je zasmehoval, že iz njegovega glasu je bilo več kot očitno. »In tako si nekemu poštenemu človeku rešila življenje.. na račun smrti drugega. Dobro zate.« Niti slučajno dobro zanjo – ker so v njegovi mafiji veljala stroga pravila, ki so ji bila brez dvoma razodeta, ko jo je rekrutiral eden izmed njegovih podanikov, ki mu je dodobra zaupal. Ljudje so poznali sistem in vedeli so, kakšne posledice lahko prinese. Ona.. ona pa se je igrala z lastnim življenjem. Zlahka bi ji pokazal, kaj se zgodi z ljudmi, ki ga izdajo. In to.. to je štelo za izdajo prve stopnje. Dovolila je, da ji je član mafije umrl v rokah. Ni se potrudila, da bi ga rešila, raje ga je pospremila v njegovo smrt. Popolna kršitev njegovega kodeksa.

»Morda nisi dovolj jasno razumela, kako sistem tukaj deluje,« je zamrmral, ko je pristopil še bliže, da bi skorajda lahko čutil svojo nervozno sapo na sklenjenih dlaneh, ki jih je še zmeraj držal pred seboj. »Tvoje zmedene prioritete so me stale enega najbolj uporabnih članov moje organizacije. Ni prvič, da se je tvoje zasebno življenje medlo v naše posle.« Nagnil se je naprej, na obraz se mu je zarisal širok nasmeh in ko je spregovoril, je njegove besede spremljal posebno živahen ton, »Če se izkaže, da ne razumeš, kaj je na prvem mestu, bom sam poskrbel, da ne bo več v tvojem življenju ničesar, kar bi te utegnilo zmesti.« Zaklenil jo bo semle, njenega mulca bo počil v glavo in njegovo truplo odvrgel na plaži, kjer ga bodo zjutraj našli prestrašeni turisti. Poskrbel bo, da ji bo jasno, kje je njeno mesto.

Naslov sporočila: Re: hallways Ned Mar 23, 2014 10:02 pm

mr. wallace

načeloma ni imela problemov s samozavestjo, sama s sabo je bila precej zadovoljna in ko se je enkrat za nekaj odločila je za svojimi odločitvami tudi stala, toda v tem trenutku se je morala zavestno uprti želji, da bi si začela živčno gristi nohte. pogled, ki ji ga je glava mafije namenjal je bil v velikem kontrastu z njegovimi besedami in tokrat se je prvič, od kar se je spet zapletla v to svinjarijo, dejansko začela bati zase in za svoje življenje. »ja-jaz…« je zajecljala in se samodejno skladno z njegovimi koraki pomaknila nazaj, med tem ko so bile njene oči široko razprte in usmerjene naravnost v njegove, neizprosne. sranje. kdo bo skrbel za lucasa, če jo wallace kar zdaj na licu mesta ubije? weston? zagotovo ne. pa še nikoli mu ni uspela povedati o njegovem očetu… »r-ra-razumem, gospod wallace,« je s tresočim glasom hlastno kimala, samo, da bi se ji nehal približevati in jo gledati, kot da ji bo zdaj zdaj iz grla iztrgal goltanec. »toda, moja služba – če bom kar tako izginila me bodo odpustili, kje naj potem dobim denar za lu-« v zadnjem trenutku se je ugriznila v jezik in zajela jo je čista panika. je povedala preveč? bodo sedaj izvedeli za njenega sina, za otroka, ki ji je pomenil vse na svetu?

ujeta v krčevitem strahu je potrebovala nekaj trenutkov, da je dojela pomen njegovih naslednjih besed in ob tem ji je v glavi zasvetil rdeči alarm. ni bilo važno, kdo ali kaj je bil, grozil je njenemu sinu in tega ne bo dovolila nikomur. strah je kot para izpuhtel v zrak in zamenjala ga je žgoča jeza, podžgana z valom adrenalina in v momentu je pozabila, kako je še trenutek pred tem trepetala za lastno življenje. »dotakni se mojega sina pa ti bo žal, da si me kadarkoli zvlekel sem.« njene besede so bile povsem hladne in vljudno vikanje, ki se ga je prej oklepala, je zamenjala za grozeč podton. »če ubiješ njega ne boš nikoli videl denarja, ki ti ga je dolgoval moj mož. nikoli.«