ob njenih besedah je skomignil, še vedno ne vedoč kaj točno naj reče. v njegovi glavi je še vedno vztrajal pri svojem, da se ljudje ne spreminjajo, lahko le popravljajo napake, vidijo, da so nekaj naredili narobe ter to popravijo, vendar preprosto ostanejo enaki. dobro, mogoče tu in tam kakšne malenkosti spremenijo, vendar v tisti njegovi trmasti glavi je bil preprosto prepričan, da se človek ne spremeni, ne v tem pogledu. nekako je bilo v človeški naravi, da je karakter skozi leta izoblikovan ter da se nato ne spreminja več, mogoče le kakšni majhni detajli, ko pridejo nove zadeve v njegovo življenje, vendar drugače on sam ostala enak, preprosto takšen kot prej, vsaj v njegovi glavi. v naslednjem trenutku pa se je tok njegovih misli ustavil. potreben je bil v bistvu le en pogled, da je spoznal, kam točno je ciljala anthea s svojimi besedami. prekleto, včasih si je res želel, da ne bi tako hitro vsega skupaj razbral iz obraza človeka. seveda, bilo je jasno kristalno jasno o čem se je šlo v tem pogovoru sedaj ter v bistvu se mu v tem trenutku res ni sanjalo kaj naj misli. pa saj bi ji res vse skupaj oprostil in vse, vsaj v tem trenutku, vendar kaj ko je vedel, da bo zjutraj zadeva popolnoma drugačna, vse stare zamere bodo prišle na dan ter ne bo ne sluha ne duha o tema dvema sedaj. vendar pa, tam čisto na dnu svojega srca ji je verjel, hotel ji je verjeti, da se je spremenila. oziroma, da je bila vse skupaj le napaka, na katerih se ljudi učijo. v bistvu ni bil nikoli naiven, še preveč realističen, vendar tudi v njegovem življenju so bili trenutki kot je bil ta. ko je preprosto raje verjel, sledil svojemu srcu, kakor, da bi poslušal svojo glavo, ki je imela skoraj v vseh primerih prav. ampak hej, zaljubljeni ljudje ravnajo po srcu, prav tako tudi on, vsaj v tem trenutku. »mogoče,« je na to končno le zamrmral, ne da bi pogled dvignil s tal ter zdelo se je, da je vse skupaj govoril bolj zase kot zanjo, vendar vse skupaj je v naslednjih trenutkih odmaknil na stran. moral je priznati, da so se dogodki v naslednjih nekaj trenutkih odvijali prav s svetlobno hitrostjo, da mu v bistvu niti ni bilo jasno kje in kako je, vedel je le, da se njegov svet še vedno malce vrti, da so slike dobro zamegljene ter da na celem svetu obstaja preprosto le en človek- ona. in to mu je bilo edino pomembno v tistem trenutku in prav nič drugega. smešno, vendar v svetlolaskini bližini se je res znalo zgoditi, da je preprosto popolnoma, ampak res popolnoma izgubil glavo. ob njenih besedah se je nasmehnil, ne da bi kaj rekel. preprosto je vedel, da so obstajali tudi tisti trenutki, ko je boljše ostati tiho ter uživati v tistem, kar se v bistvu dogaja. zopet ni vedel koliko časa se je vse skupaj odvijalo, kako dolgo so bile njegove ustnice na njenih ter podobne zadeve, tako da so ga njene naslednje besede v tistem trenutku res popolnoma zmedle in moral je zamežikati, da je v bistvu vedel, kaj se dogaja okoli njega. očitno so tisti viskiji res pošteno udarili vanj. nekako se je zbral ter končno dojel pomen njenih besed, ob tem se pa nasmehnil. »se nisi ravno ti hvalila, da je pri vas v vili udobneje?« je dejal z nasmeškom na obrazu, ne da bi se zavedal, zakaj v bistvu mu je bilo ljubše, da bi šla k njej ter nekje na dnu srca je vedel, kako bo to zjutraj obžaloval, vendar prekleto, ko se mu je vse skupaj v tem trenutku zdelo tako prav, tako ne napačno. v naslednjem trenutku je vstal iz klopce, na kateri sta malo prej sedela ter jo prijel za roko. »greva,« je dejal ter v bistvu ni niti trajalo dolgo, dokler sta dobila taksi, ki ju je odpeljal do vile. po hitrem postopku sta pristala v stanovanju ter še preden bi se v bistvu bilo kako ustalila, se je obrnil k njej ter jo prijel za pas in povlekel k sebi, ob tem pa z eno roko, odpiral gumbe njenega plašča, ki ga v vsem tem v bistvu ni uspela še sleči, njegove ustnice pa so se pomikale od njenih ustnic, navzdol k vratu, ko se je končno rešil plašča, ki je s tem obležal na tleh. prekleto, res bo obžaloval jutri, prav obžaloval.

tagged is AWSOME anthea and here is unknow words. and srsly sorry for late and lame, sorry, sorry, sorry. ampak ja, ti veš kake so te zadeve s šolo i to in res sm bla popolnoma brez navdiha, but hey, here we go, i miss them.:3

ni bila čisto prepričana sama vase, v njiju in na splošno v večer, v kakršnega se je odvijal. ampak tukaj ni bilo prostora za razmišljanje in dvome. enostavno želela je samo izkoristiti trenutek, ki ji je bil ponujen, da je zopet za nekaj trenutkov v bastianovi bližini, tako kakor je bila ponavadi vsak drugi dan. in skoraj greh bi bil, če bi se sedaj obrnila na petah in odšla brez, da bi vzela ponujeno. zakaj pa ne? dobro se je sicer zavedala, da bosta zjutraj to oba obžalovala, preklela vsako minuto, ki sta jo prejšnji večer preživela skupaj in vsako besedo, ki sta jo namenila drug drugemu. toda ni ji bilo mar. konec koncev je bilo vse skoraj tako kot je bilo včasih. onadva, kemija med njima, ki po pravici povedano nikoli ni zares izginila in no, vse. bila je skoraj prepričana, da bastian ni verjel njenim besedam. kako tudi bi, nikoli se ni mogla zares spremeniti, še vedno je bila ista. ista, kakršna je prišla v amsterdam z njim, z roko v roki. vse skupaj je bil samo trenutek krhkosti in nemoči, toda to je bilo težje razložiti, kot pa storiti. in samo upala je lahko, da se je bastian tega zavedal. na koncu je bil ravno on tisti, ki je znal tako prekleto dobro prebrati ljudi, zakaj torej nebi uvidel še tega. »no saj niti ni važno,...« je zamrmrala in sklonila pogled. besede so bile že nekaj časa povsem odveč, kajti dejanja so govorila zase. drug drugega sta prizadela, toda drug drugemu sta prav tako nekaj trenutkov nazaj pokazala, da nebo nikoli možno živeti drug brez drugega. vsej ne v tako kratkem času. in alkohol je v tem večeru naredil svoje. in še predno bi se dejansko lahko premislila po besedah, ki jih je izrekla, je bastian že sprejel svojo odločitev, jo prijel za roko in potegnil proti cesti, kjer ju je potem taksi odpeljal proti vili bratovščine. vse skupaj se je dogajalo s tako naglico, da resnično nista imela trenutka za premislek. poljubi so se kar vrstili, eden za drugim in thea je imela občutek, kakor, da ji je v lica butnila vročica celega večera skupaj. še sama ni čisto vedela kaj se dogaja, ko sta v istem trenutku zakorakala v dnevno sobo bratovščine, ki je bila na njuno srečo, glede na uro, povsem prazna in v temi. mimogrede sta sicer po tleh stresla kup knjig, ki jih je nekdo pustil ležati na robu mize, toda nista se preveč ozirala na to dejanje. v igri, kdo bo koga hitreje slekel, ali nekaj podobnega, sta končno našla spalnico, ki si jo je thea delila z julianom. tu je bila zopet sreča na njuni strani, kajti v sobi ni bilo nikogar, ne juliana, še manj pa juliana s kom drugim. ob misli na to, da bi bil rjavolasec tu z katero drugo jo je kar malo zbodlo, še sama ni bila prepričana zakaj, ampak konec koncev je bila tudi ona z bastianom. in to je bilo vse kar je potrebovala. potegnila je temnolasca na posteljo in med poljubi, ki so deževali po njenem obrazu, trudila odpeti njegovo srajico. »prekleto, pa kje si našel toliko gumbov,« je sarkastično zamrmrala, ko je prišla do sape in se zasmejala. nikoli se ni odvijalo tako hitro, ponavadi sta si vedno vzela čas, za romantiko, za podrobnosti za vse skupaj. danes pa – no očitno nista več želela izgubljati časa. končno je potegnila srajico z bastiana, medtem, ko je njemu uspelo z nje potegniti črne hlače in poleg še tiste najlonke, ki jih je imela na sebi. verjetno bodo tako ali tako za v smeti, kajti dvomila je, da je gledal še na to, da jih slučajno nebi strgal. in kmalu sta ostala drug pred drugim samo še v spodnjem perilu. sedla je nasproti njega na posteljo in se počasi nagnila do njega po poljub, »veš tole sem pogrešala,« je zamrmrala potem pa so z njiju popadale še zadnje krpice oblačil.

*naslednjega jutra*
sonce je drlo skozi zastrto okno in eden izmed sončnih žarkov je posvetil thei v vidno polje. počasi se je dvignila s postelje in se ozrla okoli sebe. v sobi so bila oblačila, ki so ležala vsepovprek in temnolasec, ki je ležal poleg nje, je še vedno spal. prijela se je za glavo in tiho zastokala. vse skupaj se ji danes ni zdela več tako dobra ideja, kakor se ji je zdela včeraj zvečer, ampak še vseeno je morala priznati, da je bilo verjetno tisti delček njega ob sebi, tisto kar je sedaj najbolj potrebovala. počasi se je pomaknila proti robu postelje, toda temnolaščeva roka se je stegnila proti njeni in jo objela okoli pasu, »no sem pa mislila, da še spiš,« se je nasmehnila in se vlegla nazaj poleg bastiana. mornarsko modre oči, črni skuštrani lasje in božanski nasmešek, ki so zrli vanjo, so se ji zdeli tako nenadomestljivi.