Kadar je prelepo, da bi bilo res, potem verjetno tudi je. Ko so ljudje predobri, preveč prijazni, da nekako deluje vse skupaj prisiljeno, potem zaupajte svojemu občutku, ko ti reče »teci, kakor hitro te noge nesejo«. Pravzaprav lahko le svojemu občutku ali tako imenovanem šestem čutu zaupaš. Včasih je bilo drugače. Lahko si se zanesel na ljudi, ki so te obkrožali in nisi niti za trenutek dvomil v njih. Življenje je bilo preprosteje in varno, potem pa se je sčasoma to spremenilo. Danes ni nič več varno in se moraš zanesti nase. Takšen je edini način, da preživiš. In takšen je moj način.

Ime mi je Summer Elizabeth Forbes in sem se rodila v družini, ki živi in dela po načelu države in zanjo. Oče je načelnik enega izmed mnogih štabov v New Yorku, kjer stalno preži nevarnost. Že 30 let se bori za pravico in izboljšanje stanja, a nekako se mu to vedno izmuzne iz rok. Ko se zdi, da je ulovil najhujšo barabo, se vedno pojavi nova, in potem spet nekdo drug in tako se vrti ta neskončen krog. Na eni izmed aretacij je spoznal mojo mamo, ki je bila po poklicu vojakinja in je bolje od vsakogar razumela, kaj je to dolžnost do države. Razumela je očeta, kakor še noben drug in kmalu po tem sta se poročila. Za voljo njega se je nekaj časa umaknila iz vojske. Bila je težka naloga zanjo, saj je pustila svoje vojake in začela živeti življenje, za katerega je mislila, da ji ni usojeno. Po letih truda, da bi povečala svojo družino, se jima je le uresničila želja, saj sem 21. junija 1989 rodila jaz. Bil je prvi poletni dan in iz tega izvira tudi moje ime. Bila sem čudež, na katerega sta dolgo čakala in ga navsezadnje tudi dočakala. Malce ironično, a posrečeno.
Bili smo povprečna družina. Imeli smo se radi, imeli smo trenutke jeze in solza, a vse to je predstavljalo naš ritual. Spomnim se, kako mi je mama vsak večer pred spanjem počesala lase in mi zraven pripovedovala zgodbo o princesah, vitezih, čarobnih vilah, in občutka varnosti, ki sem ga vsakokrat začutila, ko me je oče poljubil za lahko noč. Kljub bolečini, ki jo je vsak večer prinesel s sabo domov, sva ga z mamo vedno opominjali na ljubezen in moč življenja. Življenje je tako potekalo po ustaljenih tirnicah, dokler se mama ni odločila iti na svojo 4. misijo. V Afganistan. Takrat še nisem vedela, kaj je vse to skupaj pomenilo, a bila je sprememba in ni mi bila všeč. Vedno sem oboževala našo tradicijo, ki je bila samo naša. Imeli smo svoje fraze in šale, ki smo jih samo mi razumeli. In naenkrat se je vse to spremenilo.
A največja sprememba je šele prihajala. Bila sem stara 7 let, ko so na vrata potrkali vojaki in mi predali pismo. Bila sem sama in zmedena. Bila sem brez mame. Za vedno. Več ur je minilo, da sem se premaknila z mesta in se premaknila do telefona in sporočila najstrašnejšo novico očetu. Od takrat naprej ni več bilo isto. Nič več skupnih kosil za zahvalni dan ali pa na božični večer. Mama je bila glina, ki je držala to družino skupaj. Večino dni sem bila sama, medtem ko je oče iskal barabe ali pa utapljal svojo žalost v alkoholu. Naučila sem se skrbeti zase in se braniti. Večino časa mi je uspevalo, a na trenutke sem se zlomila in se skrivala v kotu, čisto objokana. V teh trenutkih sem sprejela lekcijo, ki je bila edina prava stvar, ki mi jo je kdarkoli dal oče. Da preživiš moraš biti močan in stisniti zobe, naj bo še tako težka situacija. Tako sem šla na tečaj borilnih veščin. V okolju, kjer se živela je bila to edina stvar, ki me je držala pokonci, da nisem obupala in se borila za svoje življenje. Zdi se mi, da je bila to edina pot, da nisem končala kakor vsi moji prijatelji. V zaporu ali pa v mrtvašnici. Tako sem z leti opazovanja in nabiranjem izkušenj postala samostojna, odgovorna in odrasla. Nise bila samo svetlolaso, suhceno in drobceno dekle, kakor so vsi dobili občutek. Oh, bila sem močna in hitra in vsej prej naštete stvari sem uporabljala sebi v prid in tako izkoriščala trenutek presenečanja. Sčasoma je bilo vsem jasno, da bom šla po stopinjah očeta in nekako je bilo tudi pričakovano.
Na akademijo ni bilo težko priti. Zaradi priimka, ki sem ga nosila, me niso mogli zavrniti in kaj kmalu sem ji dokazala, da se motijo. Bila sem najboljša v razredu in diplomirala sem z odliko. Seveda je učenje čisto drugačno zadeva kakor potek resničnega življenja. Tam ni popravnih izpitov. Če nisi dovolj hiter in če samo za sekundo okrevaš, je mogoče to tvoj zadnji trenutek. A jaz nisem želela biti ena izmed teh ljudi. Zato sem bila včasih preveč ambiciozna in odločna za položaj, ki sem ga imela. To me je vse skupaj pripeljalo sem, v Filadelfijo. Naj vam povem, da nisem hladna in zagrenjena oseba. Sem le človek, ki ima velike ambicije in cilje. Sem odločna in trmasta in ne pustim se napeljati. Rada imam življenje in rada ga živim, in za voljo tega se trudim na vse ude, da ga lahko živim v miru.