»oh, nekaj o meni? prav, naj se sliši kakor iz bedne avtobiografske knjige. no, moje ime je gabriel benson, star sem devetindvajset let in vse skupaj se je začelo… hja, dolgo nazaj. niti ne bi dolgovezil, kar se mojega začetka tiče. rodil sem se v družino, ki je nasploh imela vsega preveč. dobesedno preveč, sploh kar se denarja tiče ter posledično je to bil tudi razlog, zakaj so bili prepričani, da lahko dobijo vse. oh ja, preprosto. vendar kakorkoli ja, odraščal sem tako, da mi je bilo ponujeno vse, praktično vse. no meni in mojem bratu, čeprav sem za neala imel občutek, da je… bolj prizemljem, če me razumete. ni sprejemal preprosto vsakega sranja, kakor sem jaz. nekako, jaz sem vedno deloval, da mi je bilo prekleto vseeno za ves svet in takrat mi je tudi bilo. bil sem tisti, hm slab brat, če se lahko tako izrazim, medtem ko je bil neal dober[/b]. romantična, prijazna duša, katerega so hvalile vse babice, ko je šel mimo njih ter jim rekel dober dan. in jaz? oh ja, že od malega je bilo jasno, da sem oh-tako-prekleto razvajen. in zares sem bil. dobil sem vedno vse kar sem hotel in to se je preneslo naprej, v mladostništvo, kjer sem bil skoraj že prepričan, da mi bodo dekleta avtomatsko padla pod noge in iskreno se mi niti ni bilo potrebno veliko truditi, da so to storila. prav tako sem bil tisti, za katerega bi se lahko reklo, da sem bil v središču pozornosti, ljudje so bili preprosto radi okoli mene, ali zaradi denarja, ali zaradi slovesa, pa iskreno ne vem. le prepričan sem, da noben od njih ni bil ravno pravi prijatelj, če se lahko tako izrazim. vendar kljub temu, imel sem tudi šarm, katerega bi bil pa najbrž prekleto trapast, da ga ne bi izkoristil, kajne? in oh ja, posledica je bila, da sem se vsako jutro zbujal z novo neznanko ob sebi, vendar kakor da me je motilo, tako ali tako je bilo splošno znano, da sem eden izmed tistih, ki se definitivno ne misli zresniti in tako je tudi bilo. kakorkoli, potem pa je enkrat prišel konec srednje ter ostale zadeve in jaz seveda še zdavnaj nisem videl razloga, da bi se kakorkoli zresnil, odpovedal zabavam in ženskam ali česar koli podobnim. če bi se vprašalo ljudi, ki so me takrat poznali, bi bilo vsi prepričani, da sem tako ali drugače bodoč narkoman ali kaj podobnega, na kratko same slabe stvari, noben ni v meni več videl dobrega in iskreno? bilo mi je tisto prekleto, zares prekleto vseeno za vse, kar so si mislili ter kaj je bilo boljše, kakor se jim smejati v obraz ter nadaljevati s svojim početjem? nič. in tako je tudi bilo. vmes sem celo naredil službo in postal policaj, vendar kakor ponavadi, kdo pa se je zares brigal, kaj sem počel. edino stvar, ki pa so jo šokantno vsi opazili je bila… hja, moja poroka. praktično iz ničle. bila je moja sodelavka in čeprav sem si vestno prisegel, da bom užival samsko življenje, je vse kazalo, da se je med nama vnela iskrica, kakor tista prva najstniška ljubezen, kjer moraš na vrat na nos narediti vse- in tako je bilo tudi pri naju- čez pol leta po tem ko sva se spoznala, sva bila poročena. oh ja, najbrž vam je jasno, kako se je izteklo. ne, tale [i]raj ni trajal ravno dolgo, navsezadnje, bilo je dejstvo, da je moja zvestoba na psu, niti njena ni bila nekako ravno bleščeča in hja, zadeva je kmalu šla po gobe, zopet sem postal samski, tisti, ki mu je vseeno za vse, za bivšo ženo pa niti slišal nisem več. načeloma mi je bila zadeva praktično všeč, sicer bi bilo lepo slišati, da je v redu ter podobne zadeve, vendar komu mar. no in potem je prišel tisti del, ko se je pa tudi moj brat zaročil. oh bog, še sedaj se spomnim, vsi so bili tako prekleto navdušeni nad blondinko in njim, jaz pa sem le sedel v kotu, pil viski in bil nekako; oh jaz pa imam rad viski. oh ja, te ceremonije pa so njim bile celo všeč, češ neal je resen, za razliko od svojega brata se ne poroča iz zabave, pač pa iz ljubezni. prazne besede zame, bil sem pravzaprav prepričan, da bo vsega skupaj konec v najmanj pol leta. pravzaprav sem bil pripravljen celo staviti za to, vendar kaj ko ni bil noben za to. vendar kakorkoli ja, do tega ni nikoli prišlo. mislim, do dejanske poroke. mojega brata so na dan tega ubili. pravzaprav, to je bil tisti del življenja, trenutek, ko sem se zavedal, da vse skupaj ni bilo več šala. moj brat je ležal mrtev v naročju svoje nesojene neveste in bilo je, kakor da bi se mi svet ustavil, kakor da bi se počasi začel zavedati, da vse skupaj ni igra, kakor se mi je takrat zdelo. bilo je kakor da bi me zadelo kot strela iz jasnega. že res, da se z nealom nisva vedno najbolje razumela, vendar dejstvo da ga ni bilo več… hja, nisem mogel kar prezreti, zares ne. tako sem se odločil, da preprosto ne morem več tako živeti, da smrt mojega brata postane nepojasnjena. svoje življenje sem vzel v roke, se začel truditi v službi, ne več misliti na zabave, pač pa bil osredotočen na to, kar se je zgodilo z mojim bratom. in tudi zato sem dan danes pristal tu v filadelfiji- da zadevi pridem do dna.«