avgust, 2001

... tokrat mu nisem naredila prav nič. pravi, da sem si vsega kriva sama ker sem nesposobna in neumna, a res ne vem s čim sem si to zaslužila. skuhala sem mu kosilo – kot mi je naročil, a je rekel da sem ga prismodila, pa še da si tako ali tako ni želel ocvrtega piščanca, tudi če mi je včeraj rekel da ga hoče. po vsem se ga nisem upala prositi če bi me za enajsti rojstni dan peljal v lunapark, mislim da je bolje da mu sploh ne omenim. pa saj bo verjetno pozabil, kot vsako leto. če nebi bilo alice in riverja bi verjetno rojstni dan praznovala sama. samo onadva se spomnita name – lani mi je river prinesel čokolado, in sva cel dan preživela skupaj, tudi če se zdaj ne druživa več toliko. ko sem ga vprašala zakaj, je rekel da ima zdaj štirinajst let in da nima časa za majhne punčke. ampak potem je videl modrico na moji roki, in takrat se mu oči tako nevarno zableščijo, da me postane strah. vedno mu rečem da sem padla po stopnicah, ali pa da sem se udarila ko sem plezala na drevo. a mislim da mi tudi on ne verjame več...


januar, 2006

... danes moram biti kratka, ker me river čaka. vsakič ko me vpraša kaj čečkam po zvezku mu rečem da delam domačo nalogo, a mislim da ve, da pišem dnevnik. ne vem zakaj me je sram priznati, a določene stvari rada zadržim tudi pred njim. kar jih je še ostalo. edinkrat ko se počutim živo, ko se mi zdi da lahko diham je ko sem z njim, ali pa ko sem zadeta. ugotovila sem, da očeta veliko lažje prenašam če preden grem domov nekaj pokadim. potem mi je vseeno da me zmerja, da me preklofuta ali ko se zgdurim na tla in me zbrca – takrat sem v nekem svojem svetu, in šele čez nekaj ur ko se začnejo na mojem telesu pojavljati modrice in pride za mano bolečina se zavem kaj se dogaja. pa saj se zdaj to veliko manj dogaja, mislim da je očija strah kaj se bo zgodilo če river še kdaj vidi kakšno modrico na meni, po tem kar se je zgodilo zadnjič. zato me včasih tudi ni v šolo, po nekaj dni da se zacelim, včasih se mi zdi da je tako lažje. a mislim da kljub temu ve, ne glede na to kaj mu tvezim. tako ga imam rada, res ne vem kaj bi se zgodilo z mano če bi se odločil da me nima več rad. včasih se mi zdi kot da je on edina stvar ki me še drži pokonci, ko se lahko veselim tega da ga bom kmalu videla, objela, poljubila...

julij, 2006

... dragi dnevnik, še vedno ne morem da ti pišem to, vsakič ko zapišem te besede se mi zdi da se bodo razblinile v prah in se bom zbudila nazaj v svoji postelji. z riverjem sva pobegnila od doma – tako kot sva včasih gledala v filmih. tisti petek sploh ni nameraval priti k meni, še zdaj ne vem zakaj je. ko sem se vrnila domov iz šole, bilo je tako soparno je bil oče že doma. takoj sem vedela da je v eni izmed svojih volj ko me je že iz vhoda mrko gledal in me pozdravil s svojim običajnim laježem. že nekaj mesecev je bilo bolje, zato sem se takrat pozabila zadeti, in sem kot plašna srna odskočila stran od njegove roke ko je zamahnil proti meni in rohnel za mano. »kje so hodila, kurba lena, nesramnica, jaz te čakam da mi skuhaš kosilo, ti pa se vlačiš okrog s tistim bedakom...« besede so se mešale z vpitjem ko je udrihal po meni in me mlatil, skušala sem si zaščititi obraz in zbežati stran a bilo je zaman. dokler ga nista dve močni roki kar naenkrat povlekli z mene, in zalučali v stekleno kredenco, ki se je s treskom raztreščila. za nameček je dobil še kar nekaj udarcev, dokler ni sam ležal nezavesten v svoji luži krvi. riverjeve roke so me končno dosegle in me varno stisnile v svoj pristan ko me je božal po laseh in skušal ugotoviti ali imam kaj zlomljenega. potem me je odločno potegnil za sabo, mi spakiral nekaj oblačil in me posedel v svoj avto. »pridi rosie, na lepše greva.« stavek, ki mi še več mesecev kasneje odzvanja v glavi, ko se voziva po poti in ga gledam poleg sebe, mojega princa na belem konju, rešitelja, ljubezen mojega življenja...

marec, 2010

na philadelhio se počasi privajam. precej bolj mrzlo je kot sem navajena, a mi je všeč najina hiša. pa ne da bi mi bilo za te stvari kaj preveč mar, hvala bogu sem bila malce zadeta ko mi jo je river prvič pokazal. tako sem se brez težav smejala in ga objemala ko me je nesel čez prag, v najino novo spalnico. ampak nočno življenje, to je bilo tisto kar me je prvič res pritegnilo. cele noči lahko prebedim na ulici in opazujem ljudi, ki grejo mimo, se ga zadevam s prijatelji in tujci ki sem jih prvič spoznala, potem pa se varno vrnem nazaj v roke moje ljubezni. včasih ko se zbudim pred njim in ga gledam kako spi, se mi zdi kot da sva dva tujca. ne vem več kaj počne da dobi ves denar, da se lahko kopava v prestižu, on pa tudi ne ve za več kot polovico mojih nočnih dogodivščin. a potem me stisne med svoje roke in zavrti okrog osi, pa se spet počutim kot tista stara rosie, s katero sta posedala na klopeh in si kradla poljube...

februar, 2013

... danes sem za bloodse opravila še eno nalogo. še zdaj ne vem kako točno sem se spravila v te vode, a ko mi v roke potisnejo novo dozo, s katero preživim še nekaj dni, vem zakaj sem tu. občutek rezila ob moji koži mi ni všeč, a vem, da je to cena ki jo moram plačati, da lahko živim kot živim. zato preprosto zaprem oči in pomislim nanj, globoko izdihnem, ga izvlečem in se odpravim na delo...