Gledala ga je naravnost v oči, tista stara osivela ženica z bukovimi naočniki, ki je očitno vodila njegov primer. Štel jih je štirinajst in njegova oče in mati sta se pravkar ločila in na sodišču kregala zanj. Pa ne zato, ker bi ga imela tako zelo rada, temveč zato, ker bi bila v primeru otroka v družini opravičena do socialne pomoči, ki bi jo lahko zagonila za droge … še njemu, smrkavemu blondincu, je bilo to prekleto dobro jasno. »Kako ti je ime, mladenič?« je povprašala, čeprav ga je dobro poznala. Toda morala je, tista zapiflana tajnica je vsako besedo dvakrat preverila in jo natipkala na pisalni stroj – kot da računalnikov še ne bi poznali. »Saj me menda …« je že začel, pa ga je opozorilno prestrelila z očmi in mu dala vedeti, da se na sodišču ne sme obnašati neprimerno. »River Alfie Adams, gospa.« Nekje v kotu sodiščne sobane je videl nasmihajoče obraze porote, sodnica je ob omembi njegovega imena zavila z očmi in očitno je bilo z njim nekaj narobe. Očitno je vse zanimal tisti okrajšani T., ki se ga je še prerad izognil, toda v dokumentih je vseeno obstajal. »Nisi nečesa pozabil?« ga je opozorila sodnica in ga pogledala izpod čela, kot da bi bil on tisti, ki ga danes preiskujejo, če je vendarle primeren, da otroka odpelje domov. »Ja, ampak tudi vi bi z veseljem pozabili, če bi vas starši poimenovali po psu, ali se mogoče motim?« Bil je nabrit, že takrat, pa jih niti petnajst ni dopolnil. »Trooper je bil bernardinec, vsaj tako so mi povedali,« je zavil z očmi, potem pa se vendarle še enkrat predstavil, »River Alfie Trooper Adams, gospa.« Marsikdo izmed navzočih se je v tistem spogledal s svojim sosedom, njegova mati se je zarežala v brado, oče pa je tako ali tako bil zadet kot mina.

»Veš zakaj si danes tu?« ga je nato vprašala in dobro se je zavedal, ni bil neumen. Ker niti eden izmed njegovih skrbnikov ni bil primeren za nadaljnjo vzgojo, ker sta se kljub zavedanju še vedno trgala zanj, samo da bi imela dovolj za alkohol in droge. Ker si domnevno zasluži boljše življenje, pa je že sam dobro vedel, da je bila osnovna škoda že narejena. »Ja, vem. Predlagam, da me vzame tisti, ki danes ni zadet,« je tiho zamrmral v brado, toda pozabil je, da ima na ovratnik pripet mikrofon. Človek bi se ob njegovih izjavah še nasmejal, če ne bi bile tako zelo morbidne in konec koncev celo malo žalostne. Poleg teh dveh namreč v življenju ni imel nikogar. Popolnoma nikogar, ki bi zanj želel skrbeti. Bil je tako rekoč nikogaršnji otrok, vzgajal se je sam in če bi bilo po njegovo danes sploh ne bi bil tukaj. Bil bi nekje na ulici nedaleč od njegove, kjer je prebivala Rosie. Njegova Rosie. Že takrat je vedel, da sta si usojena, da bi z njo rad pobegnil daleč proč, imel tri otroke, ki jim definitivno ne bi dal pasjih imen, ter živel srečno.

Kaj se je od tistega dne, ko je razmišljal še tako zelo nedolžno, spremenilo, ni bilo jasno nikomur, toda River je postal druga oseba. Življenje z materjo ni bilo nič boljše kot poprej, še vedno je z njim ravnala kot z navadnim cuckom, zato je le potrpežljivo čakal na trenutek, ko bo pod palcem imel vsaj kakšnih tristo dolarjev, za kar bi že lahko dobil napol razbit avto, ki bi ga nato predelal v RV, s katerim bi Rosie odpeljal na varno; nekam, kjer ji resnično ne bo potrebno skrbeti za svoje življenje, nekam, kjer je nihče ne bo mogel prizadeti. Bila je njegovo vse, tako rekoč edina oseba, ki ga je kadarkoli cenila in imela rada, bila je oseba, za katero je bilo vredno krasti starim, napol senilnim, babicam, ki so med mašo vedno pozabile zakleniti vrata. »Rosie, na lepše greva,« se je zarežal in stisnil njeno dlan, ko jo je v predelanem chevyju peljal po avtocesti … nekam. Bila sta brez cilja, ni se jima sanjalo kje bosta prenočila ali kaj bosta jedla. Nista vedela kdo ju bo iskal in če sploh. Počutila sta se svobodna. Svobodna kot še nikoli.