toilets

Naslov sporočila: Re: toilets Ned Apr 07, 2013 5:05 pm

jules, alexa, sebastian

globoko je vdihnil vonj po denarju in bogastvu. oboževal je snobovske zabave, kot je bila ta, ko se je lahko gibal v krogih mestne smetane, nedolžno nasmihal starim bogatašinjam, priliznjeno hahljal ob neumnih šalah debelih podjetnikov in naslajal nad globokimi dekolteji njihovih hčerk. to je kar je njim predstavljalo družabno srečanje, je bila zanj tržnica; iskal je naslednjega, ki bo podlegel njegovim besedam in mu odprl pot do svoje denarnice. in poleg vsega se je lahko še zastonj napil svinjsko dragega šampanjca. če so ga običajno mestni bogataši spravljali v smeh s svojo neumnostjo, pa so tokrat njihove besede le medlo letele mimo njegove pozornosti, ki je bila namenjeno izključno samo eni osebi. njegov pogled je že cel večer sledil le prikupni svetlolaski, njegovi sestri. kdo bi si mislil, da bo njegova mala julie postala policistka, da se bo naučila povzdigniti glas in postaviti zase. užival je ob pogledu na njen iskren nasmeh; rad si je predstavljal, da je bil zanj zaslužen tudi sam, ko jo je rešil pred očetom.

njegov smeh je nerodno obstal v zraku, ko so ga preglasili prvi streli. prostor je nenadoma zapolnila panika; stare ženske okoli njega so jokale in prosile za milost, sivolasi elitneži so stisnili rep med noge in se skrili pod mize, razvajene punčare so se mu sedaj še bolj obesile za vrat, kot da je on njihov edini rešitelj – mogoče je tudi bil, a te vloge ni bil pripravljen sprejeti. iztrgal se je primežu njihovih obupanih prošenj in nemudoma skočil do svetlolase postave, ki je stala nekaj metrov stran od njega. njeno telo je skril v objemu svojega, pripravljen prestreči vsak strel, ki bi jo poskušal zadeti in jo porinil skozi najbližja vrata. »prekleto,« jo je zadihano spustil iz objema in jo nekajkrat zavrtel. »si v redu, julie?« premeril jo je od glave do pet in šele, ko je ugotovil, da ji nič ne manjka je iz sebe lahko spravil olajšan nasmešek. ni ležala v mlaki krvi, nikjer je ni preluknjal strel in iz nje ni gledal nož – hvala bogu je bila cela. že samo misel, da bi se lahko kaj zgodilo njegovi mali sestrici mu je pognala strah v kosti; enkrat jo je že izgubil in ni je bil pripravljen izgubiti ponovno… vsaj ne še sedaj. zavedal se je, da bo moral slej kot prej zapustiti mesto, da mu bo nekoč zmanjkalo žrtev in da ga bodo dobili, a to misel je raje potlačil, v upanju da bodo tako njegove skrbi izginile. »če bi se ti kaj zgodilo… prisežem, da bi v tisti sobi ležalo še kakšno truplo več.« ponovno jo je potegnil v objem in ji prilepil poljub na čelo. resnično je bila v redu… oba sta bila v redu. »čakaj, ali je mala pridna julie slučajno pila?« s kazalcem se je igrivo dotaknil njenega nosu, ko je končno zaznal vonj po šampanjcu, ki je vel iz nje. šele tedaj je s kotičkom očesom zaznal par, ki je stal poleg njiju. zmedeno se je obrnil proti rjavolaski, s katero se njegova sestra veselo kramljala cel večer in na moško postavo poleg nje; proti njima, ki zagotovo ne vesta, da je svetlolaska njegova sestra in tega tudi ne bi smela vedeti. sranje, v navalu sreče in adrenalina je popolnoma pozabil, da shane nima sestre – kyle jo ima, ne pa on.

Naslov sporočila: Re: toilets Ned Apr 07, 2013 5:42 pm

dobrodelne prireditve mu niso bile ravno pri srcu, ampak tokrat se je odločil, da se bo tega dogodka udeležil. pa saj še sam ni vedel zakaj, ampak vsekakor je vedel, da je bilo to dobro za njegovo javno podobo. razvajen bogataš, ki pije šampanjec na dobrodelni prireditvi, od katere se morda odpravi z lepotičko ali dvema pod roko. to bi bilo dobro za tabloide in zgodbo bi vsekakor pograbili, a sebastian se danes ni počutil tako. ko je zapel gumbe na svoji srajci, se je odpravil proti banki. takšne prireditve so skoraj klicale po šoferjih in njegova dolga, temna limuzina je bila samo še ena v vrsti vozil, ki so se nahajala pred banko. sam pri sebi se je posmehnil nad tem prizorom, potem pa zakorakal v notranjost in se dolgočasil. sicer je med gosti opazil nekaj znanih obrazov, med katerimi je bila tudi njegova žena, ampak tudi ta misel ga je zgolj pripravila do nasmeška. imel je slab občutek glede tega, ampak ni mu bilo zares mar oziroma se mu ni preveč posvečal. tukaj je bil kot razvajen bogataš, čeprav se je tega večera držal bolj zase in je stal nekje ob robu dogajanja ter s pogledom streljal ljudi, obenem pa je z dlanjo vsake toliko časa nemirno segel v svoje lase.
in potem se je začelo streljanje. prvi streli so ga povsem presenetili in nemudoma je bil ob zidu, napol skrit pred očmi, potem pa je nedaleč stran od sebe zagledal temnolasko, ki je bila v družbi blondinke. je bila tisto… je bila tisto policistka od zadnjič? njegovi instinkti so se v hipu odzvali, ko je planil proti alexi skozi morje ljudi, ki jih je zajela panika. nekaj ljudi je bilo na tleh – nekateri od teh so bili mrtvi, ampak sebastian je ohranil mirno kri. takšne stvari ga niso več ganile; vsaj ne preveč. mesto je bilo nevarno in pokvarjeno in alexa tega ni vedela. poleg tega je moral zaščitit nekoga, kajne?njeno drobno telo je zaščitil s svojim, medtem ko jo je skoraj dvignil in se ozrl okrog sebe, potem pa planil proti vratom stranišča, medtem ko je z eno dlanjo držal alexo blizu svojemu telesu.
in potem so se vrata za njima zaprla in zvoki so nekoliko potihnili. odmaknil se je od svoje žene in uprl pogled vanjo s svojim polovičnim nasmeškom na obrazu. »živijo, draga,« se je nasmehnil, nato pa stopil do vrat, da bi jih zavaroval s svojim telesom, če bi bilo potrebno. obrnil se je in s pogledom premeril trojico, ki se je znašla v prostoru poleg njega. da, to je bila svetlolasa gospodična policistka, kot jo je poimenoval. spremljal je besede svetlolasca, ki je stal poleg nje, in ji samo namenil pogled. najbrž mu niti ni bilo potrebno kaj drugega reči. je bil to – je bil to njen fant? saj ni bilo bistveno. »ste vsi v redu?« se je pozanimal in stopil stran od vrat. »nobenih poškodb, strelnih ran ali kaj podobnega?« sam je bil nekoliko krvav po srajci, a to je bila kri nekega neznanca v njegovi bližini, ki ga je zadel strel. sam pri sebi se je namrščil, potem pa zaslišal zvok, ob katerem se je obrnil. »presneto,« je sam pri sebi zamrmral. vrata so se zaklenila in zdaj so bili ujeti. a morda je bilo to še bolje – navsezadnje so bili vsaj na varnem, kajne? »morda veš, kaj se dogaja?« je njegov pogled obstal na policistki, medtem ko je prekrižal roki na svojem prsnem košu in obmolknil.

tagged: shane, jules, alexa. :3

Naslov sporočila: Re: toilets Ned Apr 07, 2013 6:13 pm

shane, jules, sebastian
toilets Tumblr_mg298m8Otx1qdqz7wo2_250

nekaj je bilo jasno – sem vsekakor ni spadala. že res, da na ven ni ravno izstopala – na sebi je imela pregrešno drago obleko, za katero vsekakor ni imela računa, in ko je sedela ob baru je bila videti kot kdorkoli drug. vsake toliko časa je okrog sobe naredila manjši krog in sem ter tja izmaknila kakšno denarnico, zapesnico ali pa drugo dragocenost – dovolj da ni povzročila panike. a na takšnih dogodkih so bili ljudje preveč zaposleni z pogovarjanjem, smejanjem in pretvarjanjem da so pomembni, da bi opazili da jim je kaj zmanjkalo. mislila je že, da bo od dolgčasa umrla ko je poleg nje sedla zabavna svetlolaska – jules – s katero sta načeli pogovor. to noč je bila lahko samo alexa – iz nekega razloga je imela nenavaden impulz da ji pove svoje pravo ime, triindvajsetletno dekle, ki se je sem prišlo zabavat. govorili nista o ničemer pomembnem, samo preprosto kramljali in se zabavali, pri tem pa kar pošteno pili šampanjec, ki ga je bilo neomejene količine. bile sta ravno na poti proti toaleti, sredi vnete debate o šarmantnem gospodu, ki se jima je nekaj minut nazaj nasmehnil, ko se je zaslišal prvi strel. alexa je nekaj trenutkov zmedeno gledala okrog sebe preden se je šele zatekla za najbližji steber in se oprijela svoje torbice. »prekleto.« seveda, so si neki ničvredni tatovi zbrali njeno zabavo, da jih oropajo. no, če pridejo do nje jih bo v njeni torbici čakalo pravo bogastvo kartic in zapestnic, je pomislila z grenkin nasmehom in gledala okrog sebe kam naj steče. v celotni zmedi je za trenutek izgubila jules, ki je še nekaj trenutkov nazaj stala poleg nje, ko sta se jo oklenili dve močni roki. iz sebe je izpustila pridušen krik in se iz njih skušala izmotati, a je bil zanjo premočen. še preden je vedela kaj se dogaja se je znašla znotraj stranišč, neznanec pa jo je že spustil na tla. »oh...« je izpustila iz sebe ko se je odmaknil stran od nje in si pogladila svojo obleko. »no vsekakor znaš narediti vhod, dragi.« je zamrmrala in se ozrla do ostalih dveh, eden izmed katerih je bila jules in fant, ki ga ni poznala. vsekakor sta si bila videti blizu in z zanimanjem se je zazrla vanju. »jules, si dobro?« se je pozanimala potem pa se zazrla nazaj v sebastiana. »jaja, brez večjih poškodb.« je zamrmrala in šele potem opazila vreznino na svojem licu, najverjeteje od ene izmed vitrin, ki so se razbile med streljanjem. nejevoljno je stopila do umivalnika in si zmočila papir, ter si ga pritisnila v licu potem pa se obrnila naokrog ob zvoku. »you can say that again.« je zamrmrala in se približala vratom, in jih nekajkrat stresla. ne, bili so zaklenjeni. super. odlično. neverjetno. ni ji bilo ravno všeč biti zaklenjena nekje, še manj pa v stavbi kjer so noreli norci s pištolami. a verjetno je bila vsaj tu, kolikortoliko varna. »zakaj bi pa ona vedela?« je nejevoljno dodala in se rahlo naslonila na umivalnik potem pa pogledala proti neznancu. »oprosti, nismo se še predstavili, kaj? jaz sem alexa, to pa je sebastian.« je z pogledom ošinila svoje moža in pomežiknila jules. »se spomniš tisti trn v peti o katerem sem ti razlagala? no...« zavila je z očmi in se ji nasmehnila. »in ne vem zakaj se že celo noč pogovarjava, in ga sploh nisi omenila.« je malce pridušeno dodala in se zazrla v svetlolasca ki je stal poleg.

Naslov sporočila: Re: toilets Ned Apr 07, 2013 6:56 pm

note; this will be epic. srcek

s težavo je napravila nov vdih. s skrajnim naporom je vase spravila tisti nekaj molekul kisika, ki so preprečile nadvse damsko omedlitev v krizni situaciji. njena dolga obleka kremaste bež barve se je razparala po razporku navzgor, ko se ji je uspelo izmakniti ducatu paničnih ljudi, ki so pričeli bežati na vse strani. prepasano stegno s pištolo je bilo zdaj vidno kot beli dan in če bi ga opazil kdo od roparjev, bi bilo po njej. ozirati se je pričela naokrog in končno uspela s pogledom najti simpatično rjavolasko, s katero je prej čebljala za mizo in se na ves glas smejala pogovoru, ki ga je sprožilo nekaj kozarčkov šampanjca preveč. posledično je vsako kapljico alkohola sedaj čutila v svoji krvi in šele sedaj je dojela celotno težo situacije – bila je na delovnem mestu, tukaj je pazila na celo dvorano ljudi. in kaj je napravila? se nalila in zaklepetala, medtem ko so obiskovalci kot domine padali ranjeni in mrtvi po tleh. njene oči so se ustavile na ogromni mlaki krvi, v katero je skoraj stopila, preden jo je nekdo potisnil skozi vrata ženske toaleta in se je opotekla v notranjost, četudi so se v istem hipu okrog njenega trupa sklenile močne moške roke, katerih se je v šoku hvaležno oprijela. ''k...shane,'' je že sam govor zabolel v notranjosti prsnega koša, ko je njena zmedena glava razpoznala bratov glas. zadnji kanček razuma je vložila v to, da je uporabila njegovo novo ime. morda je bila zmedena, nerodna in v veliki meri nesposobna. vendar nikoli ne bi v zagato spravila lastnega brata in pripravljena ga je bila ščititi prav po levje. ''ne,'' je šibko zamrmrala v odgovor: ''nisem v redu.'' kako za vraga naj bo v redu, ko so pravkar četrtini dvorane pokosili življenja in jih tako hladno pomorili. njeni prsti so krčevito oklepali njegove nadlahti in naravnost bala se ga je izpustiti. ''cela sem,'' je hitro prikimala in obraz zakopala v nišo med njegovim vratom ter ramenom. ''am... z alexo sva bili malo preveč navdušeni nad šampanjcem. sranje, letela bom iz službe,'' je uporabila zase neznačilno kletvico, ko je pojasnjevala vonj po alkoholu. ob imenu alexe je dvignila pogled proti vhodnim vratom, kjer je stala rjavolaska. bila je preveč zaposlena z lastnim šokom, da bi slišala njen prihod. njen in tistega poleg nje.

''moja obleka je strgana,'' je oznanila, ko je pogled usmerila navzdol v razgaljen razporek in pričela odvijati črn pas od svojega stegna in v roke vzemati službeni revolver. ''moja obleka je strgana,'' je znova odsotno ponovila in poskušala razporek nekako potegniti skupaj. julianne west je večino časa nosila ohlapne trenirke in razvlečene majice. spala je v ogromni flanelasti pižami in tesno pokrita s petimi odejami. že sama udeležba na dogodku je bila skrajna žrtev za voljo njenega dela. zdaj je bila obleka strgana in kazala je preveč gole kože, da bi sploh lahko razmišljala. osvobodila je pištolo iz njenega pasu in jo podržala v roki, ne da bi točno vedela, kaj naj z njo počne. slišala je sebastianovo vprašanje in se s prosto roko privila bližje k bratu, ki ni zapustil njene strani. samo njegova prisotnost jo bo zdajle ohranila prisebno, preden bi padla v šok in se sesula v povsem otopelo stanje. ''nimam pojma. poslali so me sem, samo zato da pazim na dogajanje. nekaj nas je pomešanih med množico v civilu in... ne vem, kaj se dogaja. hodili sva proti stranišču in alexa mi je razlagala, kako ima 'prekleto privlačen' trn v peti, njene besede in ne moje, v naslednjem trenutku sem skoraj padla v mlako krvi in vsi so kričali. ne vem, kaj se dogaja,'' se je čutila dolžno ponavljati ene in iste stavke znova in znova. njen pogled se je preselil na vrata, ki so se nepremično zaklenila, in rjave oči so se morale še izdatno razširiti v dodatni paniki. preden bi jo slednje čustvo posrkalo vase, so jo prizemljile alexine besede. ''sebastian je tvoj trn v peti?'' se je namrščila in se pomaknila še bližje h kylu, če je bilo to sploh možno. ''on je...'' je zajecljala, ko se je pozornost premaknila na svetlolasca, katerega se je oklepala in stopila vstran. kyle je bil shane in njen brat ni bil njen brat. nekaj, kar si je morala zdaj stalno ponavljati v glavi. nehote se je njen pogled pomaknil nazaj na rjavolasca poleg alexe, ki je prevetril njen prvi dan v službi filadelfijske policije. morala je nekaj storiti, pozornost preusmeriti drugam. ''kakšen kreten si,'' se je zaslišala izreči, ko je s pištolo nakazala proti sebastianu. ''nikoli mi je nisi omenil.'' da, za svojega brata bo naredila marsikaj, tudi tvegala žensko klofutanje in lagala bolje kot kadarkoli poprej. ''spal je z mano in te pozabil omeniti,'' je bila zadnja ogromna laž, ki jo je izrekla. toda le dve prisotni osebi sta vedeli, da laže - ona in sebastian.

Naslov sporočila: Re: toilets Ned Apr 07, 2013 8:34 pm

»kaj je narobe? živa sva, kaj ni to dovolj? večina ljudi zunaj nima takšne sreče,« se je z dlanjo nežno dotaknil njenega lica. z zanimanjem je zrl v oči svoje sestrice, ko se je tako simpatično poskušala vesti karseda trezno. nikoli si ni mislil, da jo bo imel priložnost videti rahlo opito, bila je vendar tako pridna in nedolžna. pred njegovimi očmi je še vedno stala dvanajstletnica, ki ne bi smela vedeti kaj je alkohol, nasilje ali pištola. »ne boš letela iz službe. ne bom dovolil… dejala bova,da si me ti ranjenega potegnila v toaleto, kjer sva ostala zaklenjena. gotovo ti bodo zraven podelili še kakšno medaljo za pogum.« že samo njena prisotnost mu je narisala nasmeh na obraz; po zmešanem otroštvu je končno tudi njima posijalo sonce. ponosen je bil nanjo, v kako odločno žensko se je razvila in kako dober človek je postala. želel si je biti tak kot ona, poln zagona za življenje in ko je bil ob njej je imel občutek, da postaja ta dober človek. počasi se je začel prebujati tisti dobri stari kyle, ki za razliko od vseh njegovih drugih imen, ni bil totalen kreten.

sledil je njenemu pogledu, ko je končno spoznal, da v prostoru nista sama. ni vedel kaj naj reče, kako naj se reši iz zagate v katero se je spravil zaradi svoje nepremišljenosti. zadnje kar je potreboval sta bila simpatična rjavolaska, z igrivo iskrico v očeh in njen spremljevalec, katerega ni tako zlahka prebral, ki bi se preveč vtikala v njun odnos. krasno. ostal je ujet in popolnoma brez besed; ni imel pojma kako naj pojasni vse skupaj, njune objeme in ljubkovalne vzdevke. k sreči je zaslišal odrešilni glas svoje sestre, ki je preusmerila pozornost nase. »izvoli.« okoli njenega razgaljenega telesa je ogrnil svoj suknjič, ki je dodobra prekril njena razgaljena stegna. od glave do pet je premeril rjavolasca, ki ji je namenil preveč pozornosti. z ostrim pogledom je posnemal njegovo potezo in se postavil tik ob svetlolasko z rokami prekrižanimi na prsih. ne, ne bo dovolil, da se nek perverznež naslaja nad njenim telesom. šele po nekaj spregovorjenih stavkih je dojel, da so praktično vsi v prostoru stari znanci… le on je popolnoma izgubljen v pogovoru. »živijo,« se je karseda prijazno nasmehnil rjavolaski, ki očitno še kar ni prebolela njegove prisotnosti. njegova roka je nerodno obstala v zraku, ko je hotel seči dekletu v roke in se ji predstaviti. ponovno ga je prekinila julie, ki se je spotaknila ob nek trn, katerega se ves čas vlačili po pogovorih. sebastian je bil očitno ta trn. super. trn ima tudi vrtnica. je sebastian torej vrtnica? v pogovoru, ki se mu je odvijal tik pred nosom se je hudičevo izgubljal. vsi so bili povezani, le on je izvisel. »jaz sem shane,« mu je naposled le uspelo izdaviti in se vsaj približno vključiti v pogovor. še vedno ni imel pojma kako bo pojasnil vse skupaj, a še vseeno se mu je zdelo bolje, da se v pogovor vključi sam, kot da prepusti govorjenje sestri. navsezadnje je bil on tisti, ki je imel v tistem trenutku trezno glavo. »jaz sem njen…« še preden je uspel dokončati se je ponovno vmešala svetlolaska, kateri je očitno alkohol dal pogum… preveč poguma. nenadoma je začela mahati s pištolo pred obrazom rjavolasca, iz njenih ust so kar letele obtožbe... prasec je torej prizadel njegovo sestro, to je bil ta trn, katerega so vsi omenjali. izigral jo je, izkoristil. ne, tega se njegovi sestri ne počne. »prasec!« naredil je nekaj korakov proti precej močnejši postavi, ki je stala pri vratih in samo usekal; svojo pest je zagnal naravnost proti njegovemu licu. »julie ne boš izkoriščal! opraviči se ji!«

Naslov sporočila: Re: toilets Ned Apr 07, 2013 9:02 pm

»trn v peti, jasno,« ni mogel ostati tiho ob besedah svoje žene in se sam pri sebi nasmehnil. žena. kako nenavadno je pravzaprav bilo, da je ta povsem druga alexa bila še vedno njegova žena. bila sta idealen primer ponesrečenega zakona, če je to sploh lahko to opisal. je to sploh bil zakon? obstajalo je cel kup zadev, ki so govorile v prid temu – in obenem cel kup malenkosti, ki so to ostro zanikale. pa saj se seb ni obremenjeval s tem, ne zares in sploh ne trenutno. imel je veliko drugih skrbi, ki so se začele pri ponoreli gručici ljudi z orožjem zunaj. ampak tam je bila tudi jules, ki je očitno pogledala nekoliko pregloboko v kozarec. bi to lahko bil problem? no ja, zagotovo je ohranila svoj smisel za humor, ki se mu je še vedno zdel edinstven. je ravnokar vanj namerila pištolo? ne, ni bila več tako zabavna. privzdignil je obrvi in počasi zmajal z glavo ob njenih besedah. ni mu bilo popolnoma jasno, kaj se je šla. s pogledom je ošinil alexo in skomignil z rameni, kot da bi želel reči 'kaj češ'. njun zakon navsezadnje niti ni bil… kaj? težko je bilo najti pravo besedo, ampak svojo ženo je pred tem mesecem nazadnje videl pred leti. »cenil bi, če bi nehala mahati po prostoru s pištolo. zunaj je že dovolj žrtev; ne potrebujemo še ene tukaj,« se je obrnil proti svetlolaski. ni vedel, kaj se je šla, ampak zaradi nekega razloga ji pač ni ugovarjal – morda zaradi svetlolasca ob njej. poleg tega nikoli niti ni čutil potrebe po tem, da bi branil svojo čast. ker navsezadnje – kakšno čast?
svetlolasec se je zdel nenavadno domač z jules. njegove oči so spremljale dogajanje v prostoru in ušla mu ni niti ena malenkost. od alexinega drobnega nasmeška do zaščitniškega obnašanja, ki ga je bila deležna jules. zdaj ni bila več tako razgaljena, ko je imela čez telo ogrnjen suknjič svetlolasca, ki se je zdel nekoliko zmeden nad dogajanjem v prostoru. sebastian bi mu z veseljem ponudil neke vrste razlago, saj je ubožček deloval skoraj izgubljeno, potem pa je nenadoma stopil in s pestjo meril proti njegovemu licu. resno? z dlanjo je ustavil njegovo pest, še preden bi zadela njegovo lice. imel je preveč izkušenj s tem; preveč dobro razvite instinkte in reflekse, zato svetlolasec ni imel veliko možnosti, da bi ga presenetil. »mirno,« je spregovoril, medtem ko je počasi stisnil njegovo pest v svoji dlani. »kako veš, da ni ona izkoristila mene?« izpustil je dotik, ki je bil tako ali tako bolj opozorilne narave kot pa resničen, potem pa se je čez njegov obraz zarisala senca nasmeška. »oh, in me vsekakor veseli, shane,« je dejal, nato pa je stopil do alexe in z dlanjo zaobjel roko, s katero si je pritiskala papir na lice. »pokaži,« je zamrmral in odmaknil njeno dlan, nato pa si je ogledal rano in se namrščil. »mislim…« je začel, potem pa z drugo dlanjo nežno premaknil njeno brado in izpostavil lice svetlobi, »da imaš notri košček stekla. ne paničari,« jo je opozoril in z dlanjo nežno zdrsnil do rane. vsekakor je bilo tam nekaj trdnega. »mi dovoliš, da poskrbim za to?« se je raje odločil, da bo zahteval njeno dovoljenje, čeprav je izraz na njegovem izrazu naznanjal, da se ji ne bi zgodilo nič hudega.

tagged: shane, jules, alexa. :3

Naslov sporočila: Re: toilets Ned Apr 07, 2013 9:21 pm

shane, jules, sebastian
toilets Tumblr_mg298m8Otx1qdqz7wo2_250

vse skupaj jo je neverjetno zabavalo – od razjarjenega shanea, pijane jules in rahlo nejevoljnega sebastiana – kakršnega je imela najraje. počutila se je, kot da je ravnokar zakorakala v kinodvorano in iz strani opazovala dogajanje. dramatično je vzdihnila in udarila sebastiana po rami. »ljubček! nikoli mi nisi povedal zanjo.« je dodala z komaj zadržanim smehom. kot prvo, nikoli ni bila preveč ljubosmne vrste oseba, in kot drugo si ga je zelo težko lastila. seveda, nanj je imela čudovite spomine, in ko si ga je tako ogledovala je bila prepričana da si bosta kakšnega še delila v prihodnosti. a presenetilo jo je da je bil z jules. in da je bila ona policistka. prekleto. kako ji je to ušlo? pogled ji je švignil proti torbici ki je ležala na tleh, polna ukradenih predmetov. bi bil ta večer lahko še slabši? »okej, počasi romeo.« je dvignila roke in se umaknila s poti ko je shane zarobantil proti sebastianu a ga je ta še pravi čas ustavil. pokrila si je usta z roko da se nebi začela smejati moški predstavi testosterona in privzdignila obrvi. »mislim, da si hotel dokončati stavek preden si hotel mojega moža udariti v obraz?« iz sebe je izpustila namuznjen nasmešek in jules potrepljala po rami. »ne skrbi, imava precej odprt zakon.« potem pa se je obrnila proti sebastianu in zmajala z glavo. »porednež.«
vse skupaj je bilo precej surealno, dejstvo da je bila zaprta v stranišču z njimi, da je bil tu sebastian, da je poleg nje stala policistka, ki ji je bila resnično všeč, in še postaven svetlolasec. »ti je nataknila rogove kaj? mogoče bi se jima morala maščevati.« je v smehu dodala in mu pomežiknila preden je svojo pozornost namenila svoji rani. pozorno je opazovala vsak njegov premik ko se ji je približal in čutila mravljince ki so spreleteli njeno telo ko se jo je dotaknil. presneto, zakaj je še vedno imel tak učinek na njo? njegovi nežni dotiki so bili skoraj preveč za njo in nekaj trenutkov je potrebovala, da je sploh ugotovila, kaj hoče od nje in potem le bledo pokimala. »j-ja, prosim.« mirno je stala ko se je trudil z njeno rano in samo nekajkrat rahlo trznila. »seb...« je tiho začela, s pridušenim glasom, da jo ostali del občinstva ni slišal, »misliš da bi lahko mojo... preteklost za nekaj časa zadržala zase? glede na to kako... barvito družbo imava? in resno,« rahlo se je namrdnila, »policistka seb? lahko bi kdaj razmišljal še s svojo drugo glavo.« je dodala že bolj v smehu in iz sebe izpustila rahel stok ko je končno spravil košček iz njene rane. tesneje si je pritisnila robček na lice in mu pritisnila poljub. »najlepša hvala dragi. in oprosti za tisto prej. kar bleknila sem.« je zamrmrala, saj resnično ni vedela zakaj je povedala, da sta poročena. kljub temu da sta to bila le v tistem res blagem pomenu besede. a bila sta. »okej kakšen je torej plan, blondie?« pogledala je proti jules in ji namenila sočuten nasmešek ko je stala tam s svojo pištolo, ratrgano obleko in prevelikim suknjičem, »rambo?« skušala je zadrževati smeh ko se je ozrla proti svetlolascu ki je stal poleg nje potem pa še proti sebastianu. »dragi?« prekrižala je roke. »sklepam da imamo kakšen plan, mislim ne moremo kar čakati tu, da nas kdo reši, bog ve kaj se dogaja zunaj. raje nebi čakala da kdo drug odpre vrata, ki ne bo ravno na naši strani in nas zvleče ven, kaj pravite?« ozrla se je naokrog in pomignila na separeje. »kaj pa okna, mogoče kdo ve v katerem nadstropju smo?« se je pozanimala in se naslonila nazaj na umivalnik kjer je slonela in zmajala z glavo. »to ti dam sebastian king, you sure know how to show a girl a good time.« ni vedela zakaj ni mogla preprosto ostati resna, a situacija je bila preprosto preveč komična zanjo, da tega ni izkoristila.

Naslov sporočila: Re: toilets Pon Apr 08, 2013 7:53 am

bratu je lahko samo prikimala, ker je imel tako neverjetno prav. imela sta srečo – oba sta bila v enem kosu in imela sta nekaj možnosti, da preživita do naslednjega dne. toda prvotni šok je bil prevelik, da bi sploh lahko našla kanček sreče v tej nesreči in podoba tiste mlake krvi je še naprej vztrajno plesala pred njenimi očmi, kot nadležen spomin, katerega se z leti ni moč znebiti. ''nočem medalje za pogum... vsak dan znova zaserjem in samo dokazujem vsem, da res nisem prava za to delo,'' je odkimala, ko jo je poskušal pomiriti, a vseeno hvaležno stisnila njegovo dlan v tihi zahvali za vso njegovo podporo. težko je verjela, da je njen veliki junak spet nazaj v njenem življenju in zdajle, ko ga potrebuje, ga ni nameravala izpustiti za več kot trideset sekund. preveč se je bala, da bo spet odšel in jo pustil samo sredi vse te zmede. ''hvala, shane,'' je zamrmrala in zapela gumbe dolgega suknjiča, da je bila povsem ovita v črno tkanino in se nemudoma počutila izdatno bolje, vsaj toliko, da je lahko pričela razmišljati in iskati izhod iz situacije – ne samo iz zavzete banke, temveč tudi iz toalet, kjer mora paziti na to, da je svetlolasec poleg nje nekdo drug in ne njen brat ter uporabljati njegovo lažno ime, ki nekako ni zvenelo pravilno. ''veš, sebastian, streljati celo znam. morda sem nerodna in morda se ne znajdem najbolje pod pritiskom, ampak znam naciljati pištolo in pritisniti na petelina. vsaj nekaj, kar so me naučili. zato brez skrbi, tvoja glava bo ostala cela, četudi maham s pištolo po celem prostoru in zraven plešem twist,'' je jezno zrecitirala proti rjavolascu, katerega sedaj ni hotela niti pogledati. del nje je igral vlogo jezne nekdanje trofeje, drugi del pa je bil iskreno razočaran, ko je dojela, da je prisotni par zares par, mož in žena, zakon in vse to. ''SHANE,'' je vzkliknila, ko se je njen brat pognal proti drugemu moškemu in se pomaknila za njem, ko je zamahnil proti obrazu. dlan je položila vrh njegovih ramen in olajšano ugotovila, da do samega udarca ni prišlo. obesila se mu je za hrbet in dlani sklenila spredaj na njegovem trupu. ''shane, prosim, ni vredno, res ne,'' je stopila na prste, da je zamrmrala v njegovo uho in ga nežno potegnila za seboj nazaj, stran od para.

presenečeno je pogledala rjavolasko, ki se je odzvala povsem v neskladu s pravilnikom o poročenih ženskah. pričakovala je, da ji bo najmanj izpulila šop las, a očitno je bila nocoj sreča res na njeni strani, ko je vse skupaj odpravila z zamahom dlani. ni spregledala pogleda namenjenega svetlolascu poleg nje in tokrat bi se ona skorajda postavila v zaščitniško držo, da bi obvarovala brata pred potencialno požiralko moških. ''lepo te prosim, king, nihče ne bo verjel zgodbi, kjer jaz zapeljujem tebe. kot prvo ne izgledam kot nimfomanka in kot drugo... nisi moj tip,'' je sedaj praktično ugovarjala sama sebi in vse kar je lahko storila je bil pogled usmerjen v tla. ni je izdal. ni naglas rekel, da laže, temveč je njene besede mirno sprejel in očitno ugotovil, da je bila laž precej pomembna. pištolo je potisnila nazaj v žep suknjiča in ovila dlani okrog trupa, ko je spremljala dogajanje okrog nje. sebastiana, ki je oskrboval alexino rano, nepremično držo njenega vrata, njeno raztreseno postavo v ogledalu. ''moj najboljši prijatelj. poznava se od malega,'' je dokončala tisti stavek, ki je malo poprej obvisel v zraku. laž niti ni bila laž. dolgo časa je bil njen brat res njen najboljši prijatelj in zagotovo sta se poznala od malega. ta odnos bi pojasnil njuno naravno zaščitniškost in pretirano domačnost. odmaknila je pogled od para ob umivalnikih, ko je opazila približevanje dekletovih ustnic njegovim, in se obrnila okrog proti bratu. ''ne vem, kako bomo prišli ven. če se vrata ob sproženem alarmu avtomatsko zaklenejo, jih ne bomo mogli odpreti. bilo bi lažje, če bi bila elektronska škatlica za nastavitev alarma v kopalnici, ampak trenutno je tole kot neprodušna soba za paniko, kjer nihče ne more noter in nihče ven,'' je pričela z razmišljanjem in zašla v tiste varne vode – elektronika, programiranje, računalniki. morda bi jih lahko nekako spravila ven. pogledala je prek ramena nazaj, ko je alexa očitno klicala njo in skomignila z rameni. ''skozi vrata ne moremo. oken ni, izjema so pisarne v zgornjih nadstropjih, ampak do tja ne bomo prišli. kako se vam zdi plezanje po jaških? če bi nam uspelo priti do nadzorne sobe ali do sobe z vsemi stikali in nastavitvami, bi lahko spremenila sistem kodiranja in zaklepanja vrat ter odprla kopalnico? lahko grem sama tja ali pa gre eden z mano in druga dva počakata tukaj? lažje se bomo prebili ven skozi ta vrata, kakor se plazili naokrog, dokler nas ne bo kak ventil scvrl,'' je porinila meglico šampanjca na stran in pričela prikimavati, da to bi šlo. ''kdo gre z mano in kdo bo počakal tukaj?'' sedaj se je slekla iz tistega suknjiča in pištolo zataknila nazaj za pas na njenem stegnu. ''odmakniti moramo zgornjo ploščico in nekdo me bo moral dvigniti gor.''

Naslov sporočila: Re: toilets Pon Apr 08, 2013 5:25 pm

zjave svoje sestrice je le nežno zavrnil z lahnim odkimavanjem. »nehaj julie. šele začela si z delom, ne moreš pričakovati, da ti bo kar takoj vse uspelo. prava si, odlična za to delo. nisem videl še pravičnejšega in boljšega človeka od tebe. priznam, da si sicer tudi precej štorasta…« z dlanjo je segel do svoje obrvi, katero je skorajda neopazno sekala manjša brazgotina, ki je nastala ob manjši nesreči, ko je petletna svetlolaska plezala po njegovih ramenih in porinila njegov obraz v oster rob omare. smeje je nadaljeval: »ampak ravno zato, si tako posebna… tako najboljša. imaš ogromno srce, nekaj kar večini ljudi manjka.« poskušal je izvabiti nasmešek na njene ustnice, ki si niso zaslužile ostati resne. oprijel se je njene dlani, nepripravljen popustiti svoj prijem. ni mu bilo všeč, da se je počutila tako bedno, da je samo sebe spravljala v obup, pa čeprav ni bilo kriva za težave, ki so se odvijale v njihovi neposredni bližini. srečen je bil, da je bil tukaj ujet z njo, da sta bila skupaj varna in cela, pa čeprav je to spravljalo sestro v obup… zanj ni bila policistka, ki bi morala vestno opravljati svoje delo, temveč zgolj majhna deklica, katero mora varovati s svojim življenjem.

njegova pest je trpela v bolečinah, ko se je znašla v rjavolaščevi dlani. sranje. v navalu je popolnoma pozabil kako nevešč je v kakršnikoli obliki bojevanja. da, bil je zločinec, a ne tisti nevarni, ki bi s težavo prenašal okoli vso svojo mišično maso in maso orožja. njegovo delo je temeljilo zgolj na zdravi kmečki pameti, katera pa je v tistem trenutku popolnoma izginila. jeza je divje pognala kri po njegovih žilah, lahko je čutil kako mu obraz zajema rdečica. pripravljen je bil ponovno zamahniti in braniti čast svoje sestrice, pa čeprav bi s tem sebe spravil v težave. zanjo bi storil vse. nenadoma je na svojem telesu začutil njene dlani, ki so se krčevito oprijemale njegovega telesa in mu preprečevale ponoven udarec. šele njen nežen glas ga je spravil nekaj korakov stran od mišičastega terminatorja, ki je zakrival pogled na vrata. »edina stvar katero bom dokončal je on,« je jezno zarobantil proti rjavolaski, ki je več kot očitno uživala v prizoru. »kakšna perverzneža sta vidva, da se kar tako okoli…« nejeverno je zmajal z glavo, ko si je poskušal predstavljati kaj bi čudaka pred njim poskušala narediti z njegovo malo nedolžno sestrico. resnično ne bi bil presenečen, če bi rjavolaska iz torbice privlekla kakšen bič in začela nad njima izživljati svoje fantazije. razlog več, da morata s svetlolasko čimhitreje pobegniti. »nimaš takšne sreče,« je ustnice prisilno ukrivil v nasmešek namenjen alexi, nato pa svojo pozornost ponovno namenil svetlolaski, ki se je še vedno prepirala z nepomembnim kretenom. »in kot tretje… predobra je zate. popolnoma predobra,« se je bežno vmešal v pogovor, nato pa umaknil svoj pogled. dovolj je imel njune družbe, hotel je ven, spraviti julie na varno in končati ta grozen dan. ni mu bila všeč zatohlost prostora v katerem so se nahajali ali nevednost, kaj se dogaja okoli njih. rad je imel stvari pod nadzorom, sedaj pa se je znašel popolnoma izoliran, šokiran nad pokolom, ki se je odvil le nekaj metrov stran od njega. »najini mami sta bili najboljši prijateljici,« je podprl njene besede, ponosen nad iznajdljivostjo svoje sestrice. brez nje bi že zdavnaj pogorel v filadelfiji, ki je uspela prekositi vsa zmešana mesta, katera je že videl. »bo sedaj dovolj podatkov? ali vaju zanima še kaj, na primer njune številke nog, starost, s kakšno barvo si barvata lase?« je zadirčno dodal prek rame, nato pa vso svojo pozornost namenil svetlolaski. njeno drdranje vseh mogočih podatkov o sobi, kateri mu resnično niso pomenili veliko, mu je na obraz narisalo nasmešek. končno se je vrnila tista stara julie, polna volje in pripravljena na akcijo. »uspelo ti bo, v to sem prepričan. le globoko vdihni, razjasni svoje misli in povej kaj naj naredim. rešila se bova, obljubim.« še preden bi lahko dokončal svoje misli, je ponovno zaslišal nadležni glas rjavolaske, ki je ves večer le sedela in zadirčno ukazovala drugim. če ne bi imela za ščit človeške omare, bi ji že zdavnaj poklonil klofuto, ki bi jo vsaj za nekaj trenutkov utišala. svojo nejevoljo je potlačil in raje poslušal načrt, ki je nastajal v govoričenju svetlolaske. vse se je zdelo tako popolno, njene besede so zvenele podučeno in pametno, vsaki njeni trditvi je lahko le prikimal. vse dokler ni oznanila svojega podviga, ko bo plezala po umazanih jaških. ne, to ne bo šlo; ne bo je spustil naravnost v žrelo nevarnosti. »jaz grem gor,« je naznanil prisotnim in hkrati že tlačil svoj suknjič nazaj na razgaljeno telo svoje sestre. »ti ostaneš tukaj. pila si in niti slučajno nisi pripravljena, da se soočiš s teksaškim pokolom, ki se je odvil zunaj. ne bom te spustil ven, ni govora.« razprava je bila tako zanj zaključena. z glavo je pomignil še proti rjavolascu v kotu, katerega ni bil niti slučajno pripravljen pustiti samega z njo. »in terminator gre z mano. vidve pa ostanita tukaj in kramljajta o razprodajah in telenovelah.«

Naslov sporočila: Re: toilets Pon Apr 08, 2013 7:10 pm

»odprt zakon?« je ponovil besede, ki jih je izrekla alexa, potem pa se je nasmehnil. »seveda,« je dejal. nekaj je bilo na tonu njegovih besed, kar je vsemu skupaj dalo nenavaden podton – kot da bi bila vse skupaj velika šala, kar je tudi bila. ampak ni se nameraval spuščati v to, ker ni hotel vleči na dan vseh detajlov. »recimo samo, da sva poročena, ampak… no ja, vegas,« je pojasnil z manjših vzdihom. to je bil dober približek razlage, ki je vseboval nekaj elementov resnice in ravno dovolj dejstev, da sta si lahko svetlolasca naslikala zgodbo. čeprav je tisti tip izgledal precej sumljivo. seb je vedno, ko ga je nekdo meril s takšnim pogledom, dobil potrebo po tem, da človeka ali ignorira ali pa ga kar naravnost vpraša, kaj je njegov problem. in ignorirati ga ravno ni mogel, kar napasti z vprašanjem pa tudi ne, saj se je navsezadnje tip izkazal za zelo vročekrvnega in dokaj nepremišljenega. morda je bil približno iste velikosti, ampak njegovo telo je bilo veliko bolj suhljato in seb se je skoraj počutil neudobno, ker je bil sam skoraj dvakrat tako širok kot on. le da se na to ni zares oziral. če je imel tip problem z njim, bosta vsekakor poračunala. dvignil je pogled proti alexi in prikimal. »sploh ne začenjaj,« jo je kljub temu opozoril, ko je omenila poklic svetlolaske. ampak razumel je njeno željo po tem, da obdrži določene stvari zase. »in dogovor je dvostranski,« je zamrmral, medtem ko se je posvetil njeni rani in počasi ter spretno iz nje izbezal tisti košček stekla, ki je tam ostal. potem je tja pritisnil robec in prikimal, zadovoljen z opravljenim. »v redu boš,« ji je povedal očitno in se potem nekoliko namrščil ob besedah svoje žene. »me veseli, da se vsaj nekdo od nas zabava. ampak tebe vsaj ne skuša kdo napasti zaradi razžalitve časti,« se je moral še sam nasmehniti, medtem ko ji je pomežiknil. svoj ton je zvišal, ko se je obrnil proti užaljeni svetlolaski. »saj nikoli nisem rekel, da ne znaš streljati, presneto. se res ne spomniš najinega zadnjega pogovora?« vsekakor ni nameraval pred svojo ženo in njenim – karkoli je pač blondi že bil – ponavljati tega, da verjame vanjo in ji bo vrgel rešilni jopič, če se bo utapljala. metaforično, seveda. če bi to bilo resnično, bi jo lastnoročno rešil. če bi samo omenil karkoli od tega, kar sta se pogovarjala, bi blondi najbrž znorel. deloval je precej besno in za trenutek ga je skoraj videl kot risani lik, ki se mu iz nosu divje usipa para ob vsakemu pogledu nanj. presneto, seb nikoli ni vedel, zakaj so bili ljudje včasih tako sovražno nastrojeni proti njem.
poslušal je načrt, ki ga je skovala jules, obenem pa resnobno prikimaval. imela je prav – celo kljub temu, da je očitno vase zlila nekaj kozarcev pijače preveč, je imela še vedno popolnoma prav. »hej, mali, ne govori o stvareh, o katerih nimaš pojma,« je bil njegov glas nenadoma oster, ko se je blondi vtaknil v njegov zakon. »jaz se ne vtikam v tvoje izbire,« ga je precej očitno premeril s pogledom, v katerem je bilo nekaj hladu, »ti pa se ne vtikaj v moje. in ne govori z njo tako, kje imaš manire?« se je obregnil še ob način, s katerim je govoril z alexo. če se je hotel iti takšno igro, ni imel seb nič proti. s pogledom je počasi zdrsnil po jules in se sam pri sebi nasmehnil samo zato, ker je vedel, da bo to razbesnelo blondija. »predobra vsekakor… ampak ne moreš zanikati, da vsekakor zelo srčkana,« je pomežiknil jules, ko je uporabil besedo, ki jo je zanjo uporabil že zadnjič. vsekakor je bil seb včasih sarkastičen kreten, ampak zakaj pa ne? mali rambo se ga ne bi mogel niti dotakniti. in sploh se ni nameraval vtikati v to – karkoli sta že imela z jules. trenutno sta bila v odnosu, ko je bil shane njen osebni motivator in sam pri sebi se je namuznil, potem pa je privzdignil načrt ob njegovem malem govoru. »okej prav, bom pa jaz glas razuma. shane, ja? vsekakor razumem, v katero smer se podijo tvoje misli, ampak bodi no malo pameten. od vseh ljudi, ki so na izbiro za tale izlet s tabo, boš izbral največjega in najbolj težkega ter ga popeljal v jašek? prvo kot prvo, sploh se ne bom spustil v to, kako zelo narobe se to sliši. ampak bolj pomembna stvar – jaški niso bili narejeni za težke tipe, kot sem jaz, da bi se plazili po njih. jules vsekakor odpade zaradi razlogov, ki si jih naštel, tako da je tvoja edina izbira moja žena. oba sta kolikor toliko lahka in alexa bo prenesla vse, na kar lahko naletita. poleg tega lahko kakšen norec odpre ta vrata s tistim upravljalnikom zunaj na steni in ti bi rad tukaj pustil njiju?« njegov glas je bil prepričan in samozavesten. dejansko je imel prav, ne glede na to, kako si obračal dejstva. »in ne skrbi, s tvojo najboljšo prijateljico se že poznava in se vsekakor dobro razumeva, tako da nama ne bo hudega« se je nasmehnil, nato pa pogled uprl v blondinca.

tagged: shane, jules, alexa. :3

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 3:11 pm

shane, jules, sebastian
toilets Tumblr_mg298m8Otx1qdqz7wo2_250

ne glede na vse, se je alexa prekleto zabavala. verjetno je bil to njen obrambni mehanizem, da ni padla v šok, paniko in obup. navsezadnje to res ni bil idealen razplet dogodkov – če bi bilo vse tako, kot bi moralo biti, bi zdaj bila že v toplji postelji, s svojim plenom pod blazino. a na žalost je bila tu ujeta s svojim 'nekako-možem', pijano policistko in srčkanim kretenom, ki je očitno ni prenesel in razumel njenega nenavadnega smisla za humor. verjetno bi mu bilo vse bolj jasno če bi vedel kdo je, kakšna je njena zgodovina, in da si je morala alexa vsako stvar narediti bolj zabavno, čene se je v njej začela dolgočasiti, sploh pa ji je zabave v zadnjih štirih letih, ko je bila v zaporu presneto manjkalo. »ajs, kako me raniš...« je še dodala s posmehljivim nasmeškom proti svetlolascu, ki jo je tako ostro zavrnil, a to je še nikoli ni ustavilo. ja, vegas je bila najboljša razlaga njunega zakona, a po drugi strani si potem ni znala razlagati zakaj sta bila sedem let kasneje potem še vedno poročena. a zdaj res ni bil ne čas, ne prostor za takšno razmišljanje. na obrazu je skušala ohraniti nevtralen obraz, ob vseh njegovih žalitvah a še preden je lahko odprla usta, je v njeno obrambo že skočil seb – kdo bi si mislil. pa alexa res ni bila neka nežna dušica, ki bi potrebovala, da ljudje branijo njeno čast – vsake toliko časa se je vprašala ali jo sploh še ima, a včasih je bilo vseeno lepo slišati da nekomu ni vseeno zanjo. »no, no.« je mirno potrepljala seba po rami in se mu nasmehnila. »mislim, da se lahko strinjamo da sva obe predobre, za oba, kajne?« je rekla z rahlim nasmeškom proti jules potem pa prekrižala roke ko je poslušala njen nasvet. pravzaprav je imela veliko smisla – pa ne da si je najbolj želela s policistko v jašek, a sta bili onidve najbolj logična rešitev. seba si je težko predstavljala kako leze po jaških, sama s svetlolascem pa tudi ni nameravala ostati v straniščih. »hej!« se je užaljeno namrdnila ob shanovem predlogu in privzdignila obrvi proti svojemu možu. on je bil edini v tem stranišču poleg nje, ki je resnično vedel za vse njene sposobnosti. sama sebe ni ravno štela med najboljše tatove, za to so ponavadi poskrbeli drugi, a bila je dovolj gibčna in spretna, da jo pri tem še niso ujeli. zadovoljno se je režala pri sebovem govoru in enkrat vmes dobesedno bruhnila v smeh. »mislim, kolikor me boli to priznati, da ima seb prav.« je na koncu le zavzdihnila in se rahlo odrinila stran od umivalnika in se sprehodila do stene v kateri je bil jašek. »brez zamere jules, a mislim da se ti v svojem stanju ne moreš plaziti naokrog in ja, seb že sama ideja tebe v jašku je več kot komična.« obrnila se je naokrog proti zbrani druščini in jezno puhnila iz sebe ob izrazu na svetlolaščevem obrazu. »o moj bog, zakaj gledaš kot da sem bogomoljka, ki te bo pojedla?« roke so ji ob vzkliku švignile navzgor v znak obupa, in padle nazaj ob boke. »ne bom te pojedla obljubim, seb pa prav tako v tvoji odsotnosti ne bo napadel tvoje prijateljice. glede na razmere v katerih smo, mislim da bo z njim še najbolj varna.« zmajala je z glavo in bolj pridušeno zamrmrala. »pravzaprav sem jaz tista, za katero bi me moralo skrbeti. okej,« je dejala malce bolj odločno in z obžalovanjem pogledala svojo dolgo belo obleko in se namrdnila. »lotimo se posla.« z eno hitro potezo si je večino obleke strgala s sebe in pomežiknila jules. »hej poglej, enako sva oblečeni, kje kupuješ svoje obleke?« sezula si je čevlje in jih odvrgla nekaj na stran, s tem pa izgubila nekaj dragocenih centimetrov – brez svojih pet je bila pravi mali pritlikavec. »pazi nase,« je pokimala proti sebu in požugala še jules. »to velja za oba, brez neumnosti.« je dodala z nevarnim leskom v očeh potem pa zavzidhnila. »okej rambo, a se lahko prosim vsaj nasmehneš? na koncu najinega podviga boš izpadel cel heroj pred svojo princeso, lahko mene vameš kot tisto neprijetno tečnobo, ki jo imajo vsi glavni junaki ob sebi za komični efekt?« je v smehu dodala in ga dregnila pod rebra. »če te skrbi da ne bom mogla obdržati svojih rok ob sebi ko bova v tako tesnem in majhnem zaprtem prostoru brez skrbi. popolnoma sem v kontroli nad svojimi impulzi.« vedela je, da bi ga morala nehati dražiti, a kaj ko je bilo to tako prekleto zabavno.

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 3:45 pm

najprej se je nasmehnila bratu, ki je tako kot vedno brezpogojno verjel vanjo in prikimala: ''torej, odpreti moramo strop. mislim... sestavljen je iz ploščic, ki so snemljive. tako gradijo predvsem zato ker se da na ta način hitro namestiti nove kamere ali popraviti stvari, ki se odvijajo med stenami. nekdo me bo moral dvigniti, da umaknem eno in potem lahko gremo gor.'' vse se je slišalo tako preprosto, vendar niti približno ni bilo. v spletu jaškov bi se zlahka izgubili, poleg tega so bili nekateri povezani z ogrevanjem in v primeru izbruha pare bi jo scvrlo v minuti. z dlanjo je prekrila ustnice, ko se je zatopila v razmišljanje in nekje vmes slišala brata, ki se je herojsko skušal premestiti v vlogo rešitelja. ''ne,'' ga je ostro zavrnila z odločnim pogledom, ki se je vzel od kdo ve kje. ''niti slučajno ne greš ti tja gor,'' je pristavila, ko se je že rešila njegovega jopiča in je hodila naokrog po toaletah ter se ustavila ob umivalniku. morala si bo skrajšati obleko, če se je hotela prebiti gor skozi jaške, saj jo je dolgo blago neprijetno oviralo. nekaj golote bo pač morala preživeti in potrpeti v upanju, da bo ven sploh prišla živa. zavila je z očmi, ko se je rjavolasec odločil, da bo segal po besedah njunega prvega in zadnjega srečanja ter samo zamahnila z roko. ''shane, ne moreš me prepričati v nasprotno. prva grem gor v jašek, ker poznam strukturo stavbe in ker je to moje delo. saj veš, reševanje civilistov iz rok zlobnežev? to počnem. imam pištolo in spravila nas bom od tukaj. pokol ali ne, že tako sem na napačni strani vrat,'' se je zasukala proti bratu in odrinila od sebe suknjič, ki ga je skušal navleči nazaj nanjo. sklonila se je rahlo navzdol in prijela strgano razporek, da bi ga raztrgala še vodoravno in se rešila odvečnega blaga. z vso močjo je potegnila in uspelo ji je raztrgati obleko, da je komajda pokrivala njeno rit in če bi se malce sklonila, bi nedvomno vsem pokazala preproste bele čipkaste spodnjice, ki jih je imela na sebi.

''tako. alexa, dragica, ohrani oblačila na sebi in delaj družbo fantoma,'' je namenila ne preveč zabaven pogled rjavolaski. sedaj ko je vedela, kdo je in v kakšni povezavi je s sebastianom, se ji nenadoma ni več zdela tako simpatična kot prej. oziroma se je vsaj trudila prepričati samo sebe, da ji ni pri srcu. zbrcala je čevlje s svojih nog in se z dlanmi oprla na dolgo keramično kredenco z umivalniki, da bi se spravila vsaj meter višje. ''vseeno mi je, koliko se mislite pregovarjati glede tega in po resnici povedano mi gladko malo dol visi, če se vam zdi, da tega ne zmorem,'' je mrmrala prede bolj zase kot za njeno družbo in se previdno postavila pokonci na robu umivalnika. z eno roko se je oprijela stene in stopila malce bolj na prste, da je dosegla strop. ''samo odmakniti moram ta drek in bo,'' je pojasnila, kaj sploh dela in se namrščila, ko so se še vedno pregovarjali. očitno so se sporazumeli vsaj v eni stvari – da ona ne bi smela lezti po presnetih jaških in bi morala zavita v vato čakati tukaj v toaletih, da jo nekdo reši. kakšni nesmisli. ''jo moraš res klicati 'moja žena'? glede na to, da vama je vseeno za zakon, se kličita kako drugače. če se vidita na nekaj tednov in se takrat podreta, še ne pomeni, da sta mož in žena,'' je naenkrat vzkipela ravno ko ji je uspelo umakniti ploščo, le da je narobe zadela kot in je plošča padla na tla in se raztrešila na nekaj delcev. na srečo nihče ni stal spodaj. ''pardon,'' je zamomljala z rdečimi lici in pomignila najmočnejšemu od tria naj pride bližje. ''ne drzni si mi še enkrat reči, naj ostanem dol. dvignil me boš gor, da splezam skozi in konec zgodbe,'' mu je s prstom nakazala, naj se obrne okrog in ji približa hrbet. jasno, da mu bo splezala na hrbet. zadnje, kar bi si želela, je sebastianov obraz naravnost med njenimi stegni v razporku strgane obleke. ''sama grem. poskusila bom sesuti tale varnostni sistem, drugače pa odprem vrata lastnoročno z druge strani,'' je dodala in previdno zlezla na rjavolaščeva ramena. ''in če mi še kdo poskuša ugovarjati... prisežem, da ga ustrelim v ramo,'' jim je s povsem treznim in resnim glasom zagrozila, se rahlo zazibala na ramenih, zbrala nekaj zaleta in se odrinila navzgor. njeni prsti so se oprijeli roba jaška in potegnila se je gor v temno notranjost, ki so jo osvetljevale le reže med ploščicami. ''v redu sem!'' je bolj za njihovo dobro zaklicala in se po vseh štirih odplazila v naključno izbrano smer.

[/quote]

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 4:45 pm

besede njegove sestre, katere bi ga morale navdajati z veseljem, ker se bo rešil smrdljive luknje, so ga spravljale zgolj v obup. njegova mala nedolžna sestrica, stara komajda dvaindvajset let, katera je le pred nekaj leti še veselo racala okoli v plenicah je hotela splezati v jašek in igrati junakinjo. krhka kot porcelanasta punčka, nič višja od metra, nič težja od peresa in nerodna kot štor. to je bilo dekle, ki je poskušalo rešiti svet. »julie… videla boš kri, veliko krvi. oba veva kakšna postaneš že ob manjši rdeči kapljici,« je tiho zamrmral, še vedno odločen, da je ne spusti iz prostora. tudi če bi bila to njihova edina rešitev – kar je verjetno tudi bila – ne, ne bo ji pustil, da se razstavljala okoli kot tarča za strele. »težko življenje vas debelih, kajne?« se je zadirčno zarežal rjavolascu. »kavalir pa tak, svojo ženo si pripravljen poslati na pokol. ampak ja, od tebe res ni pričakovati kaj drugega. prestrašil si se nevarnosti, saj razumem.« pripravljen je bil sprejeti njegovo ponudbo. raje je videl, da je julie na varnem, pa četudi je to pomenilo, da bo ostala sama s človeško omaro – lažje se bo branila pred njegovimi pohotnimi dlanmi kot pred roparji zunaj. s pogledom se je zasukal do rjavolaske, ki si je že trgala obleko s telesa. vsekakor se je zdela v boljši pripravljenosti kot svetlolaska. »in kaj natančno bi moral skrbeti tebe? jaz sem tisti, ki bo zaprt v prostoru... s tabo.« je prhnil proti njeni opazki. »zadovoljna?« iz sebe je iztisnil prisiljen nasmešek, v upanju, da bo rjavolaska vsaj za trenutek utihnila. njeno nerganje in brezpomensko govoričenje ga je spravljalo ob živce; bil je že pod dovolj velikim stresom in zadnje kar je potreboval, je bila ona, njen nesramen smeh in nadležen glas. upal je, da se je kje v jaških znebi in tako pridobi vsaj malo miru, da bo lahko ukrepal naprej. rešil bo svojo sestro, tako kot jo je rešil pred toliko leti; to je bilo še najmanj kar je lahko naredil. in če bo zraven rešil še dva tepca, zmešan zakonski par, ki preživlja sobote v svinger klubih – super. še preden bi mu uspelo zavihati rokave in odstraniti metuljčka, ki mu je oklepal vrat, se je njegova sestrica spremenila v pravo malo bojevnico. prvič se je uprla njegovim besedam, prvič je pokazala svojo hrbtenico in se postavila zase. njeno obnašanje bi mu bilo skrajno v ponos, če bi se le uprla čez nekaj let, ne pa sedaj ko jo še vedno nosi neumna puberteta. »julie, takoj dol!« je korakal za njo, medtem ko se je plavolasa postava obešala po stropu. »prekleto jules!« z rokami je krilil okoli nje, v pripravljenosti, da prestreže njen padec, katerega je zagotovo pričakoval. komajda se je izognil delcu, ki je treščil ob tla… da, ta neroda, ki v rokah ne zadrži niti lahke plošče, se je odločila biti njihova rešiteljica. ne, ne, ne! zmešani najstnici, katero razganjajo hormoni, pač ne bo dovolil v neumni jašek. »prisežem, da bom odšel takoj, ko se rešim te neumne luknje. ti pa ostani v prizadeti filadelfiji s tema kretenoma, ki ti očitno toliko pomenita.« sledil je vsakemu njenemu premiku. »kako si lahko tako neumen, da ji pomagaš? kaj je z vami ali hočete, da vsi pomremo tukaj? sranje, sranje, sranje.« z roko je pomahal rjavolascu pred očmi in ga opozoril, da naj gleda njega in ne pod krilo svetlolaske, ki je spretno plezala po njegovih ramenih. oh, s kakšnimi norci je bil ujet! je bil resnično edini, ki je uvidel neumnost situacije, je bil edini kateremu je dekle pomenilo dovolj, da je ne bo poslal naravnost v center nevarnosti? očitno. »prekleto julianne, prekleto! kako si lahko tako zabita!« glas se mu je utapljal v obupanosti in zaskrbljenosti, ko je njegova majhna sestrica izginila v temi jaškov. obraz je zakopal v dlaneh, šokiran nad norišnico, ki se je odvijala tik pred njegovim nosom. njegova mala julie je ravnokar odšla v smrt. »uživajta tu spodaj. jaz moram na reševalno akcijo,« je zamrmral proti terminatorju in njegovi nori ženi. »ker se je neka ZMEŠANA BARBIKA odločila umreti.« poskrbel je, da je sestra slišala njegove besede. »umakni se,« je s pogledom ošinil omaro na dveh nogah, ki je stala točno pod odprtino v steni in mu preprečevala dostop do stropa.

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 5:04 pm

pravzaprav se je seb skoraj zabaval v situaciji, čeprav se je obenem tudi dobro zavedal resnosti. ampak kako bi lahko ostal resen ob alexinih izjavah in svetlolascu, ki je zdaj norel po prostoru in seveda tudi jules, ki se je odločno postavila sama zase in se odločila, da bo vse rešila. sam pri sebi se je nasmehnil, to pa je bil tudi edini izraz čustev na njegovem obrazu, ko je z očmi pozorno spremljal dogajanje. svetlolasca sta bila prav zanimiva, ko sta takole en drugemu skušala preprečiti dostop do jaška. presneto. morda bi preprosto moral iti mimo njiju in sam najti pot po jaških ter jih pustiti tukaj. bili so v saj varni. ko je njegov pogled nekaj časa begal od enega do drugega, je začenjal opaziti neko nedoločeno podobnost med svetlolascema, ki jo je nato odgnal z mislijo, da ni bila bistvena. »alexa, tvoj prijatelj ne izgleda najbolj srečen,« je opozoril temnolasko, ki se je brez predaha spravljala na reveža, ki je bil videti na robu izbruha jeze, ki bi se zagotovo mešala z zaskrbljenostjo. kar predstavljal si ga je, ko bi skušal jules zakleniti v eno izmed stranišč samo zato, da bi bila varna, medtem ko bi v drugo stlačil alexo, da bi ga pustila pri miru. »bodi no nežna z njim,« se je končno le namuznil in svetlolascu namenil skoraj izzivalen pogled. bi se ga rad spet lotil? sebu ne bi moglo biti bolj vseeno. bil je preveč ljubosumen za svoje dobro in šele zdaj se je zavedel, da ga to dejansko moti. jules je znala poskrbeti zase in kaj za vraga je počela s tem zaščitniškim tipom? namrščil se je, dokler ni njegove pozornosti spet pritegnila alexa, ki je lazila po umivalnikih. z rahlo privzdignjenimi obrvi je opazoval njen podvig, dokler mu ni tega početja preprečil njen osebni rambo, ki je začel mahati pred njegovimi očmi, čeprav sebastian – roko na srce – ni imel prav nobenih umazanih misli. morda je bil samo nekoliko zaskrbljen nad mislijo, da bi jules do konca izpeljala svoj podvig… ki ga tudi je. ni se zdrznil ob plošči na tleh, ki se je razbila in potem je zavzdihnil. prav, ne bo ugovarjal. stopil je do jules in storil tisto, kar je hotela. začutil je njene roke na sebi, potem pa je splezala v luknjo, medtem pa v mislih še vedno predvideval njeno opazko o njegovem zakonu. nista se ravno videla vsakih nekaj tednov in bilo je veliko bolj zapleteno kot to, ampak prav. tudi prav. potem pa je nenadoma izginila v jašku in začutil je pomanjkanje njene teže na sebi. zdaj se je soočil z besnim blondincem, ki se mu je od skrbi očitno že mešalo. »ah, presneto,« je z očmi zavil ob njegovih besedah. »pomiri se. vdih, izdih, saj veš kako to gre, ja?« je dejal, ne da bi se niti za centimeter umaknil njegovi zahtevi. nenadoma je še seba nekaj obsedlo in ko je ugotovil, da ne bo poslušal rambona, se je počutil skoraj nekoliko lažje. ni vedel, kaj je bil razlog za njegovo početje – naveličanost prostora, skrb za jules ali pa želja po tem, da bi nekoliko ujezil blondinca, ampak z zgovornim pogledom je zdrsnil proti svoji ženi, nato pa se nagnil do blondinca. »kolega, pazi na mojo ženo in jaz bom obvaroval tvojo barbiko pred nevarnostjo, prav?« je dejal in še preden bi shane sploh lahko dojel njegove besede, stal na umivalniku. bil je dovolj velik in dovolj natreniran, da je lahko storil nekaj, česar nihče drug v prostoru ne bi mogel. skočil je, se z dlanema oprijel ene izmed jeklenih palic, ki so držale plošče in ki jo je jules razkrila, ko je s stropa vrgla ploščo, potem pa je dvignil svoje telo in že v naslednjem trenutku je bil v jašku. »ne počnita neumnosti,« je dejal, medtem ko je na hitro vrgel pogled proti dvojici v prostoru in se obrnil v prostoru, ki je bil majhen, a se je presenetljivo izkazal za dovolj velikega, da je lahko brez problema odšel v smeri, od koder je prišel svetlolaskin glas. »hej,« je zaklical bolj zato, da bi ga počakala, kot pa zaradi česarkoli drugega, medtem ko si je utiral pot do nje, še preden bi se ji lahko kaj zgodilo.

tagged: shane, jules, alexa. :3

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 5:29 pm

shane - she's slightly cranky now but she'll get over it.
toilets Tumblr_mg298m8Otx1qdqz7wo2_250

skušala je da ne bi stiskala pesti kot majhna deklica, ki sredi trgovine ni dobila kar je hotela, in začela cepetati po tleh in kričati. verjetno je pomagalo to, da od njiju dveh ona ni bila tista, ki je bila najbolj jezna. naslonila se je na umivalnik skozi katerega sta nekaj sekund nazaj splezala seb in jules, in prhnla skozi usta. »no pa sem si zastonj uničila obleko.« je zamomljala in pogledala na svoje zdaj skoraj gole noge potem pa zavila z očmi. 'pazi na mojo ženo'. prisegla je, da je seb ta izraz uporabljal samo zato, da je spravljal ob pamet te dva, prej že nikoli ni imel te želje. »a boš imel anevrizmo?« je previdno vprašala in si ga od daleč ogledala. idiot je bil res čeden, prav malce preveč za svoje dobro, kar je bilo verjetno tudi glavni problem. ni bil ravno njen tip moškega – no, če je bilo to sploh možno, a nekaj je bilo na temu, da mu je pritiskala na gumbe, ki jo je spravljalo v dobro voljo. skušala je zadržati smeh ob spominu na njegovo tuljenje ko je jules izginila skozi prezračevalni jašek in prekrižala roke. kar naenkrat ni bilo več tako toplo ko jo je razburjenje in adrenalin zapustil. in kar naenkrat so bila stranišča veliko bolj prazna kot nekaj sekund nazaj. prekleto. z očmi je švignila proti svoji torbici, potem pa skušala poslušati kaj se dogaja zunaj. so bili norci še vednu na delu, na svojem morilskem pohodu? že res, da je bila kriminalka, prestopnica, 'the bad guy' a teh taktik se nikoli ni posluževala. sploh pa ni bila tako rada na terenu, najsrečnejša je bila v svojem studiju. »hej...« je nenadoma rekla in nekajkrat odprla ter zaprla usta, ko je iskala prave besede. »prosim ne skrbi za svojo dekle, okej? seb bo poskrbel zanjo in... vse do uredu.« je nerodno zakrilila z rokami po zraku. te stvari ji res niso šle, veliko raje je bila nesramna in sarkastična. zavzdihnila je in se sesedla na tla ob radiator, in pogledala navzgor. »si prepričan da nebi mogoče raje sedel?« potrepljala je prostor poleg sebe. »obljubim da ne grizem.« potrebovala je neko protiutež za svoje prijazne besede prej in si ga z zanimanjem opazovala. »morem reči, da sem bila presenečena. mislim še vedno sem. ne deluješ ravno njen tip. ne ponori spet zdaj ampak,« malomarno je skomignila, »bolj si jo predstavljam z nekom kot je seb. res jo imaš rad kaj?« glede na to kakšne morilske poglede ji je pošiljal je lahko sklepala da se njegovo mnenje o njej ni prav nič otoplilo odkar sta ostala sama. »okej okej, saj vem,« dvignila je roke v bran in zavila z očmi. »kaj pa jaz vem kaj pomeni imeti nekoga rad kajne? navsezadnje, sem poročena in mi je pravzaprav vseeno s kom je.« je sarkastično dodala in povzela njegovo mnenje, ki ga je prej izrazil. res ni vedela zakaj se mu je tako zamerila, konec koncev so jo imeli ljudje navadno radi, če je to želela. no dokler jih ni okradla. z iskrico v očeh ga je premerila in se ugriznila v spodnjo ustnico. bi bilo tako zelo grozno, da bi mu mogoče izmaknila denarnico? konec koncev si je to zaslužil. »oh za božjo voljo, bi se prosim že vsedel? spravljaš me ob živce ko tako gledaš dol name, če želiš iti za njima izvoli, samo da te potem ne bo razneslo ko boš dobil svojo punco v jašku kako seksa s sebom, verjemi, zna biti prekleto očarljiv.« je rekla malce nejevoljno in se našobila, kot vedno ko se stvari niso odvijale po njeno.

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 6:22 pm

tag; mr. dark and handsome

toilets Tumblrmkdxtam2ep1qd7fc3o

klečala je na golih kolenih in se z dlanmi opirala na prašne ploščice, ko se ji je uspelo namestiti v jašku. počakala je nekaj trenutkov, da so se njene oči navadile na nenadno temo in počasi se je oblike tunela pred njo začela izoblikovati. poskušala je prezreti vpitje iz odprtine, skozi katero je prilezla, in bratove besede so jo bolele bolj, kot bi si drznila priznati. pravkar je skušala vsem dokazati, da ni samo blesava barbika. sama besedna zveza je bila skorajda njen večni vzdevek na policijski akademiji, ko je pogrnila pri testih fizične pripravljenosti in jo je v ringu lahko vsak sesul na koščke. morda je znala hitreje sestaviti skupaj puško in pištolo kot kdorkoli drug v razredu, a to ji ni prineslo bistvene prednosti. tudi njeni streli zadeti v tarčo so nekako potonili pod težo njene fizične nemoči. zato je trmasto hotela dokazati, da zna biti tudi močna in ne samo računalniški genij, ki sodi v pisarno in za ekran. pred oči si je priklicala celotno zgradbo, umestila toalete v prvo nadstropje in v mislih poskusila izbrskati načrt celotne stavbe, ki je prej teden dni visel v pisarni, da so si ga ogledovali vsi zadolženi za varnost na dogodku. spodletelo ji je, prekleto spodletelo, vendar se ni nameravala kar tako vdati. za njenim hrbtom je končno nastala tišina in le delček nje je bil razočaran, da so se sprijaznili z njeno odločitvijo in jo prepustili tej kamikaze nalogi. pričela se je prebijati naprej po prašnem jašku in zaslišala top udarec nekje zadaj. namrščila se je in nadaljevala pot, ko je čez jašek odmeval še njegov glas. ''spelji se,'' je zarenčala nazaj v odgovor, ne da bi se ustavila.

utirala si je pot skozi temo in občasno pogledala v ploščice pod seboj, da bi skozi reže približno ugotovila, kje se nahaja. poskušala se je osredotočiti na nalogo pred njo, čeprav je bil vsaka celica njenega telesa v stanju pripravljenosti. preveč se je zavedala ogromnega moškega telesa, ki je lezlo nekje po jašku, nedaleč stran od nje. preveč golote je čutila na golih stegnih in nedvomno je krilo že zdavnaj zlezlo dovolj visoko, da mu je bil omogočen neprecenljiv pogled na njeno drobno zadnjico in čipke, ki so krasile sredino njenih ritnic. namrščila se je, ko je ugotovila, da sta nad hodnikom in se ustavila na mestu. ''ne počutim se prijetno s tabo za mojim hrbtom,'' se je usedla na kolena in počakala, da jo je sebastian dosegel. z dlanmi se je oklenila pokrčenih kolen in pogledala proti njemu, ni bila več tako zelo odločna kot prej v toaletah. pravzaprav je vse tisto izpuhtelo nekam v zrak, bilo odplaknjeno po jašku neznano kam. ''naj naju poskusim spraviti do kontrolne omarice ali greva dol na hodnik in peš naprej? sama bi sicer raje vztrajala tukaj gor, ker je vseeno bolj varno, ampak če misliš, da... bo dol bolje...'' je neprepričljivo zaključila. prekleto, kyle je imel prav. ne bo prenesla pogleda na masaker, ki se je odvijal spodaj. tista slika krvi se je spet pojavila pred njenimi očmi in njeno telo je v celoti oblil srh. pri sebi je imela pištolo, a se ni počutila niti malo varno. ''pojdi nazaj, sebastian,'' je stisnila ustnice skupaj in se spravila nazaj v prvotni položaj ter mu tako malo da ne potisnila zadnjico v obraz. ''pojdi nazaj k svoji ženi in mojemu... prijatelju. poskrbi, da bo na varnem prav? shane... enkrat mi je že rešil življenje in tole sem mu dolžna,'' je njen glas odmeval po jašku in upala je, da jo bo upošteval, četudi se je samota zdela kot neverjetno strašen kraj.

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 7:08 pm

presneti jašek ni bil niti najmanj udoben, poleg tega pa je obstajala tudi večna nevarnost, da bo v vsakem trenutku zgrmel na tla. zato se je skušal držati dela jaška, kjer se je po njegovem mnenju nahajala jeklena konstrukcija. tako bi lahko bil veliko bolj varen in če bi padel, bi se lahko z dlanjo oprijel nečesa in se tako rešil. kot da bi bilo tako lahko. poznal se je in vedel je, da bi v primeru padca celotna vrsta plošč zgrmela na tla za njim. in vsekakor je vedel, da bi v tem primeru storil vse, da bi rešil svetlolasko. pa saj sploh ni vedel, kdaj mu je tako prirasla k srcu. nekaj je bilo na njej – sebastian je bil sicer vedno sposoben ignorirati takšna in drugačna čustva, ampak še vedno je bil zdaj tukaj, rinil je za njo po temnem in nevarnem jašku in za seboj je pustil besnega rambota in seveda svojo ženo, ki je ni videl že celo večnost in ki je bila samo rezultat napake v preteklosti. presneta reč. s kolenom je podrgnil ob nekaj ostrega in stisnil ustnice, preden se je podal za njo, s tistim trmastim izrazom na obrazu in odločenostjo, da jo bo rešil. pred čemerkoli pač že; morda pred njo samo.
še sam se je ustavil in se nekoliko udobneje namestil, medtem ko je pogled uprl vanjo, kar je bilo zdaj veliko lažje, saj so bile njegove oči navajene teme. »jules,« je mehko, skoraj nežno zamrmral, ko je spregovorila in ko je ugotovil, v čem je bil dejansko problem. njegov glas ni več spominjal na tistega ostrega in zbadljivega, ki ga je uporabljal ob pogovoru s svetlolascem; prav tako pa ne na tistega morda nekoliko sarkastičnega, ki ga je imel rezerviranega za ženo. »ne morem kaj glede tega, razen če hočeš, da grem jaz spredaj,« je dejal in se nasmehnil. »in bolje bo, da ostaneva zgoraj. bog ve, kaj se dogaja spodaj, in vsekakor bi se bilo neumno izpostavljati zdaj,« je spregovoril s tistim racionalnim, odločnim in hkrati pomirjujočim glasom. ni je hotel spraviti v paniko ali karkoli podobnega. ne, vsekakor ne. je pa moral priznati, da je bila prav simpatična in morda… dejansko skoraj privlačna. skoraj? ne, definitivno. odgnal je te misli, potem pa se namrščil ob njenem tonu glasu in besedah, ki jih je izrekla. »ne,« jo je v trenutku zavrnil in s pogledom zavrtal vanjo, preden mu je obrnila hrbet in zavil z očmi, čeprav to zdaj ni bilo bistveno. »prvo kot prvo, alexa je morda moja žena na papirju, ampak nazadnje sem jo videl pred štirimi leti,« je pojasnil prvo stvar, »in tvoj prijatelj,« je zdaj njegov glas bil jezen, ko si ni mogel pomagati, da ne bi zlezel za njo samo toliko, da je njegova dlan lahko obstala na njenem boku – ki se je zdel še najbolj primeren prostor za njeno roko od vseh, ki jih je imel na voljo – in jo je odločno potegnil nazaj toliko, da se ni skoraj zvrnila v njegovo naročje, ampak za to mu ni bilo mar. »kaj za vraga, jules?« je jezno rekel, čeprav je bil njegov glas zdaj tišji. »spal sem s tabo? morda bi mi morala osvežiti spomin, kdaj točno se je to zgodilo,« je nadaljeval, z roko še vedno na njenem boku, ampak tega napol niti ni opazil, poleg tega pa je bilo to morda še dobro, ker se ni mogla kar obrniti in oditi. »te privlačim? nikoli nisem imel občutka, da me vidiš… ne vem, kakorkoli že. če je to to, bi lahko kaj storila glede tega, ne pa da razglašaš laži zaradi kakršnihkoli razlogov že,« je bil njegov glas miren, čeprav se je za vsem tem dalo slutiti tudi nekaj drugega. shane bi ga ubil. shane bi ga ubil, če bi ga videl v tej situaciji, in sebastianu je bilo povsem vseeno, ko je s pogledom zavrtal v njene oči.

tagged: THE AWESOME JULES! <3

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 7:34 pm

tag; mr. dark and handsome

toilets Tumblrmkdxtam2ep1qd7fc3o

tesno je zatisnila oči, ko je izgovoril vzdevek, katerega je zadnjič rezerviral zanjo in se hitro prepričala, da tisto ni bila nežnost, ki jo je skorajda ujela nekje med vrsticami. ni ga poznala, ne zares. in bil je poročen, za božjo voljo. saj ne, da bi to morala vedeti, ker ga je danes videla šele drugič, a nekako je imela občutek, da poročeni moški niso pomagali neznanim policistkam v slepih ulicah, jih prevažali naokrog na svojih jeklenih konjičkih in jim govorili, da so njihov rešilni jopič. vraga, rešilni jopič. zdajle se je utapljala in voda jo je obdajala že z vseh strani in to ni imelo prav nobene povezave z masakrom ali lužo krvi, v kateor je skoraj spustila. marveč je imelo prav vse opraviti s tem, da je sedel tako blizu nje in jo gledal z določeno mehkobo v pogledu. ravnal z njo kot s porcelanom. ''am. mi lahko daš svojo srajico, prosim? zavezala jo bom okrog riti,'' je pazljivo zašepetala in pomignila na zdaj že od prahu potemnelo srajico. ''ne morem se takole plaziti pred teboj, res ne,'' je pristavila, da bi pojasnila, čeprav mu samega pojasnila res ni bila dolžna podati. ni mu rabila polagati računov. ni se rabila zagovarjati. ''prav,'' je našla neko oporo v njegovem glasu in vedela, da bo zdaj igral vlogo podpornega stebra in ji ne bo pustil, da se zlomi. ni ga poznala dolgo in ni ga poznala dobro, a vendar je nekje v sebi vedela, da se lahko nanj zanese. kolikor je bila ona nemirna, toliko je bil on stabilen. kolikor je paničarala, je znal ohraniti mirno kri. jing in jang, ogenj in led, noč in dan, ona in on. ''torej bova ostala gor. nočem umreti in... spodaj... ne morem jih gledati,'' je hotela uporabiti besedo truplo, a enostavno ni zmogla. eno je strmeti v mrtvece v mrtvašnici. nekaj drugega stopati čez ljudi, ki so stali ob tebi, ko jim je nekdo odpihnil glavo.

kanček zmedeno je dvignila pogled ob ostrini njegove zavrnitve in zaprla usta, ko je pričel pojasnjevati. ''kot da mi je mar. ne rabiš mi pojasnjevati, res ne. ona je tvoj problem in nima veze, če se strinjam z vajinim dogovorom ali ne. prej sem samo povedala svoje mnenje – zakon, ki ga imata vidva, zame ni niti približno podoben zakonu,'' je previdno odvrnila in v mislih dodala še, da sta očitno nadvse prijateljsko razpoložena, če se skorajda slečeta z očmi, ko se vidita po štirih letih. morda pa je bila to ljubezen? divji plamen, ki se ne ugasi niti kljub času in razdalji. ob omembi kyla oziroma shanea se je že pripravila na nadaljnje plazenje, ko jo je ustavila dlan na njenem boku in je pri priči odskočila iz njegovega dometa in se sesedla nazaj na rit pri čemer se je opirala nazaj na dlani, a ni napravila bistvenega napredka, saj je še vedno čutila na svojem boku vse – palec, kazalec, sredinec, prstanec in mezinec, skupaj z močno moško dlanjo, ki se tam ne bi smela nahajati. in ki kar ni odšla stran, četudi je imel vso njeno pozornost. ''oprosti,'' je odmaknila pogled, ko je dojela, o čem govori in kaj je vir vseh problemov. ''panika... v paniki sem bleknila nekaj neumnega in res mi je žal. nisem ti hotela napraviti problemov in morda bi lahko vedela, da bo shane kaj poskusil, ker je bil vedno zelo zaščitniški. še vedno misli, da imam pet let in rabim njegovo pomoč, čeprav sva oba že odrasla,'' je blebetala in upala, da ne bo rekla kaj preveč. potem pa je razprla usta kot riba na suhem ob nepredvidenem vprašanju in pričela odkimavati, ko je njegovo dlan odrinila od sebe. ''ne. lepo te prosim. saj pravim, da nisi moj tip. mislim, to sem prej rekla, spodaj v toaletah. res nisi moj tip. samo panična sem bila, prav?'' je skrajno neprepričljivo lagala. ne, čakaj. lagala? ne, resnico je govorila. ogromen silak je pač ni privlačil. da, delal jo je presneto nervozno in takrat je bila prav prijetno fascinirana nad njegovim telesom, a to je samo kratek vizualni efekt, balzam za oči.

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 7:47 pm

alexa
sploh ne sprašuj glede tistih ponijev lol

prekleta omara. neumen konj. zavaljen debeluh. samovšečen kreten. psihopatski perverznež. prizadeti terminator. vse prej kot dober človek. zadnja oseba s katero je želel videti svojo nedolžno sestrico. obraz je zakopal v svoje dlani, ko je spoznal kaj je pravkar storil; svetlolasko je spustil v smrt, v gotovo smrt. sedaj je bilo le še vprašanje kako bo umrla: bodo njeno krhko telo prerešetali streli psihopatskih morilcev, ki so zavzeli banko ali pa jo bo rjavolasi terminator prebičal in posilil do njenega zadnjega diha… sranje. in on je ostal v smrdljivih toaletah, brez pijače in brez cigarete, ki bi mi umirila živce. popolnoma nemočen je obtičal v prostoru z njo, z zmešano fetišistko, ki bo verjetno v kratkem privlekla ven svoj bič ali še kaj hujšega – bog ve kakšna nagnjenja ima rjavolaska. »in njo skrbi obleka,« je posmehljivo prhnil v zrak. »moja… prijateljica je ujeta v neumnem jašku s tvojim pohotnim možem. se ti zdi tvoja raztrgana obleka razlog za skrb?« njegov pogled je ostal prikovan na odprtino v stopu. čakal je, da njegova sestrica končno odneha s svojo trmoglavostjo in se vrne, da s svojim nasmehom ponovno napolni prostor. »če ne boš utihnila… zagotovo.« mu je res morala stalno težiti in pritiskati na njegove že tako načete živce? naj si najde drugo zabavo, naj se ukvarja s svojimi biči, stezniki in lisicami, samo njega naj pusti pri miru. potreboval je tišino in samoto, moral je urediti svoje misli in potisniti stran stare spomine; vse skupaj je preveč spominjalo na trenutek, ko se je poslovil od svoje speče sestrice in odšel v svet, brez da bi vedel, če jo bo še kdaj videl. in potem jo je spet srečal, ravno tu v filadelfiji, kjer jo bo očitno tudi izgubil. »to je problem… ostala je sama s človeško omaro.« prvič v večeru so besede namenjene njej zvenele vsaj kanček manj ostro. »in ni moje dekle,« je tiho zavzdihnil, zgrožen nad njenim sklepanjem. že samo misel, da bi on in julie… fuj. nekajkrat je zmajal z glavo v upanju, da bo pregnal ogabne slike, ki so prešinile njegove misli. fuj fuj fuj. »tu ju bom počakal,« jo je hladno zavrnil, prepričan, v nespodobnost njenega spodobnega povabila. gotovo ga je hotela le prikleniti na radiator, tako da ji ne bi mogel pobegniti in potem bi se nad njim izživljala kot nad psom ali ponijem oziroma kakršnekoli fetiše je pač imela. »ne, ne, ne – terminatorja sploh ne omenjaj v istem stavku kot julie, zmenjeno?« ustnice so se mu ukrivile v majhen nasmešek. »ni moje dekle. ampak ja, rad jo imam. najraje,« je tiho zamrmral, glas se mu je začel tresti zaradi zadrževanja smeha. že samo misel, da bi bila s svetlolasko par je bila ogabna, a še vseeno si ni mogel pomagati, da ga absurdnost te izjave ne bi zabavala. »pa te resnično nič ne moti, ko se kar tako povprek…« nekajkrat je zamahnil z rokami in skušal pokazati svoje besede, katerih ni mogel izustiti. »saj veš kaj mislim.« še sam ni vedel kaj točno je mislil. pred očmi so mu poplesavale slike ljudi oblečenih v usnje, ki bičajo drug drugega in uživajo. prekleto, kako lahko kdo uživa v tem?! moral je priznati, da bi rjavolaski vsekakor pristajala črna obleka, ki bi prekrivala le najnujnejše. »zakaj misliš, da je moja punca?« s težavo je ostal resen, pa čeprav je govoril o njegovem najmanj ljubem človeku in o najslabšem potencialnem scenariju. »julie je pametna, ne bo se kar tako vdala. tvoj mož bi se moral bati, njena brca… reciva samo, da zna hudičevo dobro ciljati v središče.« nekajkrat je premeril radiator ob katerem je sedela rjavolaska, neprepričan v njene čiste namene. sprijaznjen, da njegove sestre še kmalu ne bo nazaj, če sploh bo, je naredil nekaj korakov, s tal pobral svoj suknjič, katerega je svetlolaska pustila – kot, da bi namenoma hotela izpostaviti svojo zadnjico, ki bo sijala terminatorju naravnost v obraz - in prisedel. »zebe te.« ovil ga je okoli njenega telesa, počasi in previdno, z varnostno distanco… za vsak slučaj. mogoče – resnično samo mogoče - je počasi začel celo uživati v njeni družbi. »torej, kako si ti končala skupaj s tem kretenom? čakaj bom postavil vprašanje drugače… na kateri drogi si bila, ko si rekla da tej gorili?«

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 7:53 pm

ob njenih besedah je zavzdihnil – počasi je začenjala biti celotna situacija nenavadna, predvsem zaradi tega, ker si sploh ni bil na jasnem, kaj počne tukaj. ampak morda je imelo nekaj s tem opraviti dejstvo, da mu je bila svetlolaska po svoje celo všeč. bila je tako zelo drugačna od vsega, kar je seb kadarkoli poznal. in to ga je pritegnilo, čeprav si tistega dne, ko je pristopil do suhljate postave, da bi ji pomagal premakniti veliki smetnjak, ni niti predstavljal, da bosta končala tukaj. brez besed je sledil njeni prošnji in odpel gumbe na svoji srajci ter ji jih podal. ostal je zgoraj brez in dvomil je, da bi ta pogled zadovoljil njenega prijatelja, ampak tudi prav. zakaj se je nenadoma tako zelo obremenjeval z njim? iz nekega razloga mu je šel pošteno na živce – in vsekakor ne samo zato, ker je bil kreten. ne, imel je občutek, da sta si bila z jules blizu in to – to ga je po svoje ubijalo. presneta reč, kaj za vraga se je dogajalo z njim? »ne misli na to,« jo je ustavil, še preden bi se spustila v to, kaj se je dogajalo spodaj. najbrž se je do zdaj že vsem povsem zmešalo in ni razumel, kako je lahko tako dobro nadzorovan dogodek postal… to. sam ni imel problemov s trupli, ampak je pa razumel, zakaj jih je imela ona. »trenutno je pomemben samo tale jašek in jaz, ki lazim za tabo. dobra rit, mimogrede,« se je nasmehnil v poskusu, da bi jo razvedril in preusmeril njene misli drugam, čeprav je iz sebe naredil popolnega osla. ponavadi ni počel tega. vse skupaj je pripisal adrenalinu in potisnil v ozadje svojih misli. bilo je lažje.
»nikoli nisem rekel, da imava pravi zakon. poglej, poročila sva se pred leti v vegasu in od takrat naprej se nisva več videla, dokler se ni zdaj prikazala v mestu. delava na ločitvenih papirjih,« je povsem samodejno zagrabil tisti del o njegovi ženi, ne da bi zares vedel, zakaj ji je to pojasnjeval oziroma zakaj je čutil potrebo po tem, da stvari razjasni. »v bistvu je zame neznanka. in opomin na to, kakšne neumnosti sem počel s svojim življenjem,« je dodal nekaj, česar vsekakor ni nameraval. a trenutek se je zdel tako intimen, tako zaseben in obenem se je ob njej počutil dovolj sproščeno, da mu je ušlo nekaj osebnega. stresel je z glavo, ker ljudem ponavadi ni pripovedoval o tem in se je preprosto držal zase ter se brigal za stvari, ki so se tikale samo njega. ni razglašal svojih skrivnosti in vsekakor ni čutil ničesar posebnega do ljudi. ah, k vragu z vsem. imela je vso njegovo pozornost, ko je začela govoriti in pogleda ni niti za hip umaknil iz njenih oči. »mali rambo spodaj je vsekakor zelo zaščitniški do tebe,« je bilo vse, kar je rekel na njene besede. ampak zakaj je bila laž sploh potrebna? ni razumel, ampak ni rinil vanjo z dodatnimi vprašanji. namesto tega se je mehko nasmehnil ob tem, ko je odrinila njegovo dlan stran. in potem ga je nenadoma nekaj obsedlo – ne bi znal poimenovati čustva, ki je po njegovih žilah pognalo adrenalin in ga je pripravilo do vnovičnega nasmeška, ko je rahlo nagnil svojo glavo. »res? torej ne bi čutila popolnoma ničesar, če bi, na primer, storil tole?« se je pozanimal in se, še preden bi lahko do konca dojela njegove besede, nagnil do nje in jo poljubil. najbrž tako, kot še nikoli ni poljubil nobene ženske, ampak ko je sprva nežno in potem bolj zahtevno združil njune ustnice, je vedel, da ona ni bila katerakoli ženska.

tagged: THE AWESOME JULES! <3

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 8:13 pm

shane - bahaha who's gonna ride my big fat pony? also, now things are getting interesting!

toilets Tumblr_mg298m8Otx1qdqz7wo2_250

»če bi ti vedel koliko je ta obleka stala, bi se ti tudi sekiral.« je zamomljala sama pri sebi. seveda je izpustila dejstvo, da zanjo ni dala niti centa. a tega ni rabil vedeti. pa naj si mislil, da je razvajenka, ki menja moške in je v odprti zvezi z neverjetno seksi mišičnjakom. kaj pa ji je bilo mar. samo, da ji je bilo. v treh sekundah se je atmosfera spremenila, želela je razčistiti svojo zgodbo, a to bi pomenilo razčistiti celotno zgodbo, to pa je bilo nekaj na kar še ni bila pripravljena. morala je priznati, da jo shane zabava. ni bilo veliko ljudi, še posebej ne moških na tem svetu s katerimi bi se lahko sprostila. in on s to svojo... zmožnostjo da jo spravi v takšno jezo, in da se ona tako zabava nad njegovim očitnim nezadovoljstvom, ji je popestril dan, jo odvrnil stran od očitne krize v kateri sta se znašla in nekako postal njen glavni center na katerega se je koncentrirala. »res ga moraš nehati klicati tako. še posebej če ni tvoja punca, kar mimogrede ne verjamem, glede na to kakšen izpad si dobil ko je šla v ta jašek...« zmajala je z glavo in zavihtela roko po zraku. »jules! JULES takoj pridi dol!« zarežala se je vanj. »woof, woof!« preprosto ni si mogla pomagati. mogoče tudi zaradi dejstva, da jima je vsaj malce zavidala. imela sta nekaj kar ne dobiš kar tako, vsaj v njenem svetu ne. vsaj ona ne. in že nekajkrat je mislila, da je to dobila, pa je kot vedno spet odplavalo po vodi. z zanimanjem ga je opazovala in nejeverno zmajala z glavo. »okej fabio, res imaš vse malce narobe zvezano v glavi če misliš, da bi mi bilo prav da bi nekdo, ki bi ga ljubila kar z vsemi vsepovprek... saj veš.« je še sama pomahala po zraku in skomignila. njena zveza s sebastianom je bila zakomplicirana, in ni imela nobenega namena, da bi mu razlagala svojo življenjso zgodbo. dokler se ni odločil biti pravi gentleman in ji posoditi svoj suknjič, kot da je nek princ na belem konju, ki je prijahal iz kakšne zlajnane pravljice in jo bo rešil. prekleto. nejevoljno je puhnila skozi ustnice a se ni odmaknila in hvaležno sprejela toploto plašča, ko se ji je pridružil na tleh. dvakrat prekleto. »zakaj mislim da je tvoja punca, resno?« je v smehu vprašala in zmajala z glavo. »okej, mogoče ker sta si bila že cel večer v rokah, ker je nisi izpustil iz oči in ker te samo misel na to, da je z nekom drugim spremeni v neverjetnega hulka.« je končala in se zazrla nekam v steno na drugo stran kopalnice. nekaj časa je premlevala svoj odgovor in ga postrani pogledala. prekleto, kaj pa je imela za zgubiti. včasih je bilo najlažje zaupati svojo zgodbo nekomu, ki ga sploh nisi poznal, in še lažje, če ga pravzaprav sploh nisi premogel. zasmejala se je in se naslonila na steno potem pa pustila da ji je glava padla na stran in se zazrla vanj. »pravzaprav je to zelo dobro vprašanje. iskren odgovor je – pojma nimam.« stisnila je ustnice da se nebi nasmehnila. »vem, da to ne bo ravno popravilo mnenja o meni, a dejstva da sva se poročila se dolgo časa sploh nisem spomnila. tako, da ta celotna mož/žena farsa, je bila bolj zate mr. proper and perfect.« je v smehu dodala in pretegnila noge pred sabo. seba je imela rada, na nek svoj način a med njima je bilo že toliko zgodovine, da jima nikoli nebi uspelo. vsaj tako si je govorila vsakič ko se je skušala prepričati naj podpiše ločitvene papirje, pa je vedno našla nek izgovor, da tega ni storila. »bi te grozno motilo če bi prižgala en cigaret, mislim da imam še enega v svoji torbici.« je zamomljala, saj ji vse izpovedi niso pomagale pri splošnem počutju in preden je sploh lahko razmišljala je segla po torbici ki je bila zapuščena nekje v kotu in pobrskala po njej. »kje za vraga...« še preden bi lahko videla kaj se dogaja se je vsebina torbice že stresla po tleh in pri nogah pustila celo boastvo zapestnic, ur, prstanov in denarnic – njenega večernega plena. stokrat prekleto. alexa je s pogledom nekajkrat švignila sem ter tja in iskala pot pobega, a je bila ujeta tako kot prej. »lahko pojasnim.« je hitro dodala in mu po nekaj trenutkih namenila širok nasmešek. »bi mi verjel, če ti rečem, da to ni moja torbica?«

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 8:23 pm

tag; mr. dark and handsome

toilets Tumblrmkdxtam2ep1qd7fc3o

z rahlim hvaležnim nasmeškom je sprejela srajico, ki jo je slekel in se dvignila s kolen, da je lahko umazan kos oblačil ovila okrog svojih bokov, da ji je tkanina pokrivala zadnjico in gola stegna. ''hvala,'' je misel še ubesedila in rahlo prikimala. imela je prav – če bo le lahko, bo poskrbel zanjo, četudi je ni poznal in četudi je v toaletah lagala, da sta spala skupaj. laž, ki mu je ne bo nikoli mogla pojasniti z resnico. ''morala bi biti spodaj. morala bi opravljati svoje delo, namesto da dokazujem vsem, kako prav imajo,'' je glavo naslonila nazaj na steno jaška, malce močneje kot je nameravala, da je zamolkel udarec prejel odmev po celotni notranjosti njunega malega tesnega prostorčka. ''ne... sebastian. trenutno ni pomembno nič od tega. ne jašek, ne ti in zagotovo ne jaz. še manj pa moja koščena rit,'' je odkimala in v sebi ni našla dovolj volje, da bi se lahko nasmehnila njegovi dobrosrčni šali. lepo, da jo je skušal spraviti v boljše počutje in ji namenil zlagan kompliment, ampak na tej stopnji bo zalegel samo konec te nočne more. ''spodaj je kup mrtvih in kup ujetih. oni so pomembni. seveda bi bil med njimi lahko tudi ti, ampak nekaj mi govori, da znaš poskrbeti zase in ti ne bi bilo hudega,'' se je končno ozrla proti njemu in videla, da opazuje njen sleherni gib. ni vedela najbolje, kaj naj s to zbrano informacijo naredi. deloval je tako zbrano, ko jo je opazoval in počutila se je razgaljeno kljub dodatnemu kosu oblačil, ki ga je imela na sebi. njegovemu kosu oblačil. in presenetila je še samo sebe, ko pogleda ni spustila navzdol na paket izklesanih mišic, temveč se ozrla k sklenjenim dlanem v lastnem naročju.

''vsi delamo neumnosti. napake. vsak ima nekaj, kar skriva. narobe bi bilo pričakovati, da si ti izjema,'' je odvrnila na njegovo pojasnilo. za hip si je dovolila vstopiti v neko alternativno resničnost. kjer bi imela dovolj jajc, da bi sedla na prvo letalo in šla v vegas. da bi sama odšla v nek bar, sedla za šank in tekmovala v pitju majhnih kozarčkov žganja. shotov ali kako so jim že rekli. in morda bi imela dovolj poguma, da bi kdaj dvignila pogled, ko bi jo kateri od tipov skušal spraviti v posteljo. potem bi morda bilo lažje čepeti v tesnem majhnem prostoru z moškim, ki na sebi ni imel niti pedi maščobe, ki je bil njen rešilni jopič in je deloval čudovito zastrašujoče. če je to sploh šlo skupaj. ''rad me ima,'' je prikimala ob omembi shanea in njene ustnice so se avtomatično razširile v nasmešek. ''vedno me je imel. tudi ko ga ni bilo zraven. kot sem rekla... rešil mi je življenje. če ne bi bilo njega, bi bila danes po vsej verjetnosti neverjetno zagrenjen človek. tako pa imam hello kitty prstane in se primerjam s piščanci,'' je bil nasmešek zdaj še večji, čeprav je rahlo obstal, ko je opazila njegovega. morda je ni zmotil toliko nasmešek, kakor njegov pogled. skušala je prepoznati tisto, kar je videla v temnolaščevih očeh. vendar je to videla prvič in ni vedela, kam naj emocijo umesti. ''kaj?'' se je namrščila in nagnila rahlo nazaj, a znatno prepozno. razumela je pomen njegovih besed šele v trenutku, ko ji je dobesedno ukradel dih, zaprl sapnik, stisnil pljuča, ustavil srce. o ti boga. ne povsem prepričana, če ni tole posledica šoka, mu je previdno vrnila poljub in ko je bila že prepričana, da je vse skupaj zanj verjetno nepopisno slabo, je bil dotik njegovih ustnic ob njenih močnejši. hitrejši. boljši. in prekinila ga je z glasnim vdihom in ga odrinila stran od sebe, zatem pa takoj prekrila svoje ustnice s konicami prstov. ''nehaj,'' je njen prsni koš praktično plapolal od hitrosti dihanja, ko je skušala vase dobiti čimveč kisika in se neuspešno umiriti. ''ti si nor... ne moreš kar... o bog,'' je bila naenkrat nazaj na kolenih in je stokrat hitreje kot prej lezla po jašku, čimdlje stran od njega. ''se ti zdi smešno? povem ti, da me ne privlačiš in potem me siliš k poljubu? šala stoletja, resnično,'' je zraven govorila s precej povečano jakostjo, dokler se ni s kolenom zaletela v dvignjeno jeklo in se zložila po tleh jaška. obrnila se je naokrog in obležala na hrbtu. ''idiot.''

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 8:46 pm

»resno, nehaj,« je njegov glas pridobil na ostrini, ko je jules trmasto vztrajala pri svojem in sama sebe mučila z vsem, kar bi moralo biti. »ne moreš pomagati, tako se je pač odvilo. saj ni mogel nihče pričakovati teh norcev z orožjem spodaj,« ji je zagotovil in se potrudil, da je uporabil svoj resen glas. tisti glas, ki ga je uporabljal samo ob posebnih priložnosti in ki je pri ljudeh vzbudil nenavadno veliko mero zaupanja v njih in zaradi katerega je lahko včasih dosegel veliko stvari. zdaj ga je uporabljal bolj poredko, ampak še vedno je vedel, da jo bo morda vsaj deloma prepričal v svoj prav in že samo majhen odstop, ki bi ga svetlolaska izvedla od svojih besed, bi mu zadoščal. popolnoma in v celoti – le da ni vedel, če bo to storila. seveda je bila policistka, ampak to ni pomenilo, da je imela točno tiste dolžnosti. »poglej, tudi s tem, da se zdaj trudiš trojico povsem neuporabnih ljudi spraviti iz nekoliko bolj zapletene situacije, počneš veliko. in jaz bi moral biti tisti, ki bi se zahvaljeval tebi, ker se že samo trudiš,« je bil njegov glas še vedno neomajen, popolnoma prepričan in prepričljiv. mislil je resno. »jules, ne rabiš nase prevzeti odgovornosti za vso dogajanje spodaj, presneto,« je bil zdaj že skoraj jezen, ko je vztrajala pri svojem, »navsezadnje nisi edina policistka v mestu in tam je najbrž tudi fbi. poleg tega se vsaj trudiš, ne pa se skušaš skriti kot kdo drug,« ni nameraval odnehati. res ni vedel, zakaj se je tako močno trudil, da bo obdržal svojo obljubo in verjel vanjo. zaupal ji je; to je ugotovil že zdavnaj. nekaj je bilo na njej, kar mu je povsem samodejno vzbujalo zaupanje, pa čeprav seb ponavadi ni zaupal nikomur in se je držal stran od ljudi.
»ampak neumnosti vseh ostalih niso osrednja novica časopisov,« jo je zavrnil s tihim glasom, ker je bila to tema, o kateri pač ni razglabljal. bil je črna ovca svoje družine; sramota, kot ga je označil njegov lasten oče, ko je podpisal ček z njegovo dediščino in bil samo vesel, da se ga je znebil. črni sin, ki je svoje dneve samo zapravljal s pijančevanjem, drogami in vsemi neumnostmi, ki so bile na seznamu. »ampak to ni pomembno, oprosti da te morim s tem,« se je nenadoma nasmehnil in s tem izbrisal tisti temačen, pobit izraz iz svojega obraza. sam se je oblikoval v človeka, kakršen je bil, in tega po svojem niti malo ni obžaloval. dvignil je pogled in se nasmehnil, čeprav si ni mogel kaj, da ne bi znova odprl ust. »preveč rad. je kaj na tem, da se vede kot popadljiv pes do vsakega, ki se ti približa?« je vprašal in pomislil, če je sploh vedela, da je njeno laž sprejel zaradi tega, ker bi tisti trapasti, glasen blondinec potencialno lahko bil nekdo, ki bi ji bil všeč – in seb ni nameraval biti tisti, ki bi to uničil.
poljub je bil izjemen. brez primere; čeprav ni poznal razloga zanj, ga ni obžaloval. nikakor ne – tudi ko ga je odrinila, je na svojih ustnicah čutil dotik njenih in ko je odprl oči, je bila jezna. tipično. »hej,« je ugovarjal, ko je začela vztrajno po vseh štirih hoditi stran od njega. »ah, k vragu z vsem skupaj,« je zamrmral predse, ko se je spravil na vse štiri in se pognal za njo. »me lahko samo poslušaš, prosim?« je dejal nekam v temo, čeprav je videl obris njenega telesa pred sabo, ki se je zdaj ustavilo. »silim te k poljubu? ti to resno?« zdaj je bil že sam majčkeno jezen, ko pa je takole pretiravala. »nisem imel občutka, da te k čemerkoli silim. in da, poljubil sem te. zdaj lahko greš to povedati shanu in on me bo z veseljem zadavil, lahko pa ostaneš tukaj in me poslušaš. jules, nisem te poljubil zaradi tega,« se je njegov glas nekoliko umiril, ko se je usedel poleg nje na tla in z roko nekoliko zmedeno zdrsnil svoje lase, ne povsem prepričan, kaj naj reče ali kako naj ubesedi svoje misli. »poljubil sem te, ker si nekaj posebnega. hotel sem te poljubiti. moral sem te poljubiti. in čisto vseeno mi je, če me okličeš za idiota, ampak lahko bi te poljubljal cel dan,« se je skoraj trmasto namrščil, medtem ko je bil njegov glas še vedno polglasen – ampak iskren. in nekaj je bilo v njem, zaradi česar je bilo to očitno.

tagged: THE AWESOME JULES! <3

Naslov sporočila: Re: toilets Tor Apr 09, 2013 9:27 pm

alexa
ultranoromega zabavno!

premeril jo je od glave do pet; da, obleka ni delovala ravno poceni, a to ni bila njegova krivda. jo je on prisilil, da napade svojo obleko kot žival in jo raztrga? ne. jo je on oblekel v pravo malo bogastvo, namesto, da bi stavil na preprostost in jo oblekel v nekaj cenejšega? ne. se je pritoževal nad razgledom na njene vitke noge? tudi ne. »kupim ti novo, trikrat dražjo. samo bodi tiho, prosim te.« potreboval je tisti trenutek ali dva se je zbral. moral se je prepričati, da bo z njegovo sestrico vse v redu in da je rjava gorila ne bo raztrgala. ker mu ni preostal nihče drug, je moral postati sam svoja opora. »opazka, da je širok in brezčuten kot omara nima nobene veze z julie, lahko ga kličem kakorkoli želim.« vsaj dokler ga ne sliši in ne razbije. »takšen izpad bi dobila vsaka oseba z le nekaj zdrave pameti. saj se zavedaš, da smo poslali gor navadno najstnico, ki ni pripravljena na teksaški pokol, ki jo čaka zunaj? lahko bi zalajala prej in ustavila svojega težaka pri tem, da pobegne skupaj z njo.« na ustnice mu je narisala nasmešek, čeprav se je zgolj norčevala iz njegove navezanosti na sestrico. bila je zabavna, ko je svojo dobro voljo prenašala nanj. popolnoma zabita, a še vseeno strašansko zabavna. ujet je bil z njo in verjetno bi se lahko vsaj potrudil, da jima olajša situacijo. kuhanje mule in ritanje jima vsekakor en bo pomagalo. »zakaj si potem z njim, če ga ne ljubiš? samo zaradi tistega... svinganja?« mogoče so imeli pari kakšen popust oziroma drugačne prednosti, kaj pa on ve. sranje, v kakšno neprijetno situacijo se je spravil, zakaj ni mogel držati jezika za zobmi in utihniti. poseg v intimnost njunega zakona ni bil potreben, ni si ga hotel niti predstavljati, pa čeprav so mu že cel večer letale pred očmi ogabne slike iz njihovih festivalov ali kakorkoli temu pravijo. dokler pustita njega in njegovo sestro izven tega, bo srečen… vsaj dokler ga rjavolaska ne napade – še vedno ji ni popolnoma zaupal. »ti si mislila, da midva…« s kazalcema je nakazal neko čudno gibanje, medtem ko so mu iz oči silile prve solze smeha. on in julie, skupaj… skupaj skupaj. fuj. narobe. ne. ogabno. »boš rekla, da ti nisi nikoli imela prijatelja, ki bi pomenil toliko kot meni julie?« s pogledom se je zavrtal v njene ogromne oči. »pač pazim nanjo. poznam jo že od rojstva in nanjo gledam kot na… na sestrico.« presenetljivo lahko ji je povedal resnico, pa čeprav jo je zavil v manjšo laž. zaradi majhne priredbe resnice je bilo njegovo bistvo še vseeno enako; incesta ne podpira in ga niti slučajno ne misli kadarkoli izvajati! »ganjen sem, da si zame naredila celo predstavo,« se je igrivo nasmehnil in položil svojo desnico na prsa, z levico pa si je brisal lažne solze. »perfekten sem, s tem se strinjam.« nasmejano je prikimal njeni trditvi. »ampak to še vseeno ne pojasni… kako lahko kar naenkrat nehaš ljubiti? in kako hudiča si lahko pozabila, da si poročena? to ne bi uspelo še tisti neumnici tam gor,« je z glavo nekajkrat pomigal proti stropu. resnično je užival v njeni družbi, vsaj tako se je zdelo. morda je šok popolnoma zamrznil njegov radar za dobro in slabo, zanimivo in dolgočasno, a to ni bilo pomembno. ob njej je vsaj za trenutek pozabil na malo bojevnico, ki se je plazila nekje nad njima oziroma je njeno podobo poslala nekam v daljavo, kjer se ni zdela več tako pomembna. »motilo me bo, če mi ne boš dala enega dima. jaz sem svoje pozabil na mizi.« olajšanje, prekleto olajšanje. že samo omemba njegove ljube palčke življenja mu je poslala kri po žilah. z zanimanjem in pričakovanjem majhnega otroka ob božiču je spremljal gibe rjavolaske. namesto cigaret se je na tla privalil kup zapestnic in denarnic. sprva zaprepaden, ker ni v kupu zlata nikjer opazil belih palčk, je ukradene stvari popolnoma spregledal. »pojasniš kaj?« zmedeno je nekajkrat premeril plen, ki je ležal pred njima. vse skupaj se mu ne bi zdelo popolnoma nič neznano in čudno, če se ne bi spomnil, da roba ni njegova ter da ni sam. rjavolaska je bila očitno tatica, bila je taka kot on. »sicer izjemno pristaja k tvoji obleki, ampak ja… mogoče malo dvomim, da je vse skupaj tvoje.« ustnice je raztegnil v širok nasmeh, pa čeprav ni imel pojma kaj naj stori. hotel se ji je zaupati, a kaj, ko ga je kup zavor vlekel nazaj. ni bil pripravljen tvegati vsega kar si je zgradil, ne še zdaj. »počakaj, lahko sestavim svojo lastno zgodbico in potem ti povej koliko se ujema z realnostjo, ok? boriš se za preživetje, si uboga sirota iz barake in tvoje početje je edina rešitev. in zato kradeš nadutim, debelim, samovšečnim snobom… ha, naduti in debeli snobi. si okradla tudi svojega moža?«