philadelphia city's hospital (sara + georgia)

tag, sara, mission edition smitten

presrečna je bila, da je bila zopet postavljena na stranski tir. ni bila močna, ni bila mogočna, ni bila odločena, da bo vsem pokazala, da je kriminalka, kje neki! tole je počela, ker ji je denar prišel prav in ker se je v tolpi počutila, kot med domačimi. to je bilo vse - in všeč ji je bilo, da je bilo tako. po zadnji misiji, v kateri je sodelovala, je ostala precej emocionalno poškodovana in če je samo pomislila na tisto dobrodelno prireditev, ji je postalo slabo. to ni bila ona, prekleto, ona vsekakor ni bila oseba, ki bi lahko škodovala sočloveku, zdaj pa je, to je vedela, ustrelila marsikatero ničesar krivo žrtev, marsikaterega nedolžnega naključneža. dvomila je, da je koga ubila, to ni bil njen namen, a dejstvo, da je bila pripravljena ljudi samo poškodovati, je bilo dovolj mučno, da se je za nekaj časa preprosto odločila, da bo bolje, če ostane sama. njena vrnitev na teren je pomenila eno: enostavno nalogo, ki jo bo zlahka izpeljala - in to brez streljanja, brez prelite krvi, prekleto, še brez čudnih pogledov.

s saro sta se dobili na parkirišču pred bolnišnico. sama je v roki držala najbolj genialno reč, ki jo je uspela dobiti v tem kratkem času, ko je izvedela za njuno delo pod krinko. "glej, kaj imam," se je do ušes nasmejana zaupala kolegici, ko je bila ta dovolj blizu, da ji niti slučajno ni bilo potrebno govoriti kaj glasneje kot v sobni jakosti. predala ji je rjavo papirnato vrečko in počakala, da je sara pogledala, kaj se skriva v njej. morda je samo georgijino srce razbijalo, a izredno se je veselila dejstva, da se bo lahko od pet do glave oblekla v opravo medicinske sestre. pa ne samo veselila; predstavljala si je, da bo to približno na takem nivoju zabavnosti, kot so pizdarije, ki jih je praviloma počela pijana, zaradi česar se je, naravno, podviga veselila toliko bolj. sari je pomežiknila v upanju, da ne bo zaradi tega dolgolaska verjela, da se je georgiji v njeni kratki odsotnosti morda čisto strgalo. ne, samo zabavati se je hotela. "daj, pridi," ji je pomignila; vstopili sta skozi premična vrata in se odpravili proti vecejem, da bi se preoblekli.

po nekaj minutah sta bili vsaka v svoji kristalno beli obleki na dolgem, razsvetljenem hodniku, obe pripravljeni, da se spravita k resnemu delu. "imaš napravice?" se je pozanimala z nagajivim nasmeškom. z največjo lahkoto sta postali popolnoma neopazni, zdaj sta lahko upali samo, da ne zaideta po pomoti na urgenco in da ne postaneta priči kakšnemu resnemu razrezovanju človeškega torza. odpravila se je proti dvigalom in počakala, da se ji je prijateljica pridružila, nato pa pritisnila na gumbek s puščico navzgor in se prislonila ob steno. "zdaj lahko samo upava, da se tole ne sprevrže v kak bolan medicinski pornič," se je nasmejala. vrata dvigala so se v tistem odprla. čas za akcijo. kaj je vendar lahko šlo narobe? bili sta sposobni, naloga je bila mačji kašelj in če so bili ob tej uri policisti na kavici, kjer so uživali dobro prisluženo pavzo, potem za več kot dve minuti dela zagotovo nista imeli.

tag; georgia srcek

Po nekaj tednih okrevanja, ki so se vlekli kot človeško črevo, je bila pravzaprav kar navdušena, ko se je znova vrnila nazaj na stare tirnice. Eno je bilo gotovo, redko bo še dobila kakšno izmed nevarnejših zadolžitev, in čisto po pravici povedano, si je niti ni želela. Namreč ko je smrti zrla dobesedno iz oči v oči, je spoznala, da svoje življenje vendarle ceni dovolj, da ga ni pripravljena zapraviti za nekaj sto dolarjev na teden. Jasno, dodatna motivacija je bil Kellan, tako pa jo je po samem neprijetnem dogodku postavil na trdna tla in ji zabičal naj se spravi k sebi, ker ga njena šibkost niti slučajno ni impresionirala. S še nekaj brazgotinami na predelu prstnega koša, ki so jo spominjale na tisto hektično noč, ko pravzaprav ni vedela kaj bi storila, da bi se izognila nožu, ki je tako grobo pritiskal ob njeno nežno kožo, je tista psihična bolečina le hitela plahneti in niti ni imela proti, ko je – tokrat z dobro poznanim dekletom – dobila precej simpatično, pa tudi deloma riskantno nalogo. Umor je bil obema precej tuja stvar in verjetno si ne ena ne druga nista želeli mazati rok s tujo krvjo, zato je bilo pravo presenečenje, ko sta morali opraviti zgolj s podtaknitvijo par mikrofonov v bolnišnično sobo žrtvenega jagnjeta, ki si ga je tako neučinkovito privoščila tolpa. Bil je povsem zdelan z nekaj malega možnostmi za preživetje, vseeno pa je očitno še bilo upanje, da spregovori kakšno usodno besedo. Niso se smeli igrati z ubojem in najbrž se nobena od deklet niti ne bi strinjala, če bi jima kdo ukazal naj ga preprosto zadušita, zato je bilo edino smiselno, da če dečko že spregovori, se vsaj približno pripravijo na reakcijo policije.

V žepu je z desnico zatipala tistih nekaj drobnih mikrofončkov, ki jih je že večkrat bila primorana podtakniti, zato niti ni bila vznemirjena, je pa nasmešek nenadzorovano planil na njene ustnice, ko je v papirnati vreči opazila medicinsko opravo, v kateri bosta verjetno izgledali precej neumno. »Oh, Georgia, ti pa res misliš na vse,« se je zarežala in obleko stisnila k sebi, potem pa se s svetlolasko ob rami odpravila v bolnišnico. Nič kaj nenavadno nista izgledali; pravzaprav sta se odlično stopili z množico sestra, ki so živčno tekale sem in tja, sta pa imeli manjši problem pri iskanju garderob. Nazadnje sta tako obupali in se zatekli v toalete spodnjega nadstropja in skočili v snežno beli obleki, ki sta bili dober približek tistim, ki jih je nosilo osebje bolnišnice. »Ha, dejansko izgledava kot sestri,« je prišepnila rjavolaski, medtem ko si je lase skušala speti v tesen čop, potem pa že nadaljevala, »v žepu jih imam, dovolj bo če podtakneva eno ali dve, vsako na drug konec sobe.« Glas se ji je prikupno tresel, ko sta vstopili v velikansko dvigalo, kamor bi se jima v trenutku utegnil pridružiti kakšen zdravnik, in to bi bilo edino, kar bi ju dejansko lahko spravilo v težavice. »Na, vzemi eno. Če jo spraviš nekam k vratom, ali mogoče pod okensko polico, bo super,« je hitela razlagati, ko sta se – obe precej na trnih – sprehodili do sobe, kjer je ležal človek, ki bi tolpi utegnil zakuhati pravo malo zmedo.

tag, sara, mission edition smitten

široko se je zarežala, ko je s pogledom zdrsela preko celopostavne podobe njene kolegice, ki bi se zlahka pomešala med osebje bolnišnice. zase sicer ni imela takšnega filinga, a to je bilo preprosto zato, ker je bila zanič igralka in ker je samo sebe predobro poznala, da bi se lahko kadarkoli zamenjala za nekoga, ki dela konkreten delovnik v prostoru s pohabljenimi telesi. ne, hvala, raje bi plesala na kellanovih štangah, kot pa počela kaj takega. no, to tudi ne. pizda. najraje ne bi počela nič od tega; zato pa je navsezadnje tudi bila tukaj, da prilepita tistih nekaj prisluškovalnih napravic na svoja mesta in se pobereta, še preden bi lahko nastale kakršnekoli težave. "okej, fino," je prikimala. na to mašinerijo se ni spoznala, pizda, sploh ji ni šlo v račun, da lahko v tako majhni stvarci obstaja tako kompleksno vezje, da lahko prenaša zvoke na drug konec mesta. pizda, tudi milje stran, v jebeno evropo, če bi bilo potrebno; to se ji je zdelo naravnost absurdno. ni razumela, kako je nekaj takega sploh lahko mogoče, a navsezadnje fizika ni bila nikdar njena močna točka. kot tudi nič drugega, kar je delala v šoli. špricanje, mogoče.

naslonila se je na držalo v dvigalu in si ga ogledala. sam dvig v želeno nadstropje je trajal kar nekaj časa; segla je k sari, ki ji je ponudila eno izmed napravic. "misliš, da medicinsko osebje dejansko fuka v dvigalih?" je zamrmrala z nekoliko namrščenim obrazom, ko si je ogledovala prostor. za kak hiter handjob so imeli zagotovo dovolj časa, čeprav ni bila najbolj prepričana, kaj se je potem zgodilo, če so se jim pridružili rešilci z umirajočim človekom. ali vodstvo bolnišnice. morda pa so v dvigalih seksali samo tisti, ki so sestavljali vodstvo, ostale je bilo preveč strah, zato so se fukarili po shrambah. ali pa, morda, njihovo življenje sploh ni bilo toliko napeto in se to, kar se je odvijalo v njeni bujni domišljiji, ni skoraj nikoli dogajalo za zidovi bolnišnice. pha, ja, itak.

pred sobo, kjer je ležal pacient, ni bilo nikogar; ha, odličen tajming! policista, ki sta pred sobo stala kot garda, sta si očitno vzela pavzo in jima s tem šla izredno na roko. "greva?" se je pozanimala s širokim nasmeškom, ko se je zasukala na petah in v izredno mirnem tempu ubrala pot v sobo, sara pa se ji je pridružila. iz žepa je potegnila napravico, ko se je približala oknu sobe. zunaj se je mračilo. uau, prekleto visoka je bila tale soba. s prsti je pritisnila napravico ob okensko polico in to je bilo pravzaprav to; svoj del je opravila. "tule je prav bizaren razgled," se je v pridušenem tonu namuznila in se ozrla proti sari. "prisežem, celo mesto se vidi. mislim, da vidim moj blok." bizarno, nad kakšnimi stvarmi se je tako rada navduševala. nekaj trenutkov je še zijala skozi okno, nato pa se je vrnila k sari. "a si?" se je pozanimala, v tistem pa so se pred vrati sobe zaslišali koraki; ob čemer je georgio skoraj nemudoma stisnilo pri srcu. s policijo ni hotela imeti opravka, sploh zato, ker je bila prav ona herojka, ki je začela s streljanjem na tistem dobrodelnem dogodku. ne, svoj obraz je raje skrivala; na tej točki je lahko samo upala, da je bil to tipov osebni zdravnik ali kakšna dodatna medicinska sestra.

tag; georgia srcek

Tako ali drugače; življenje je bilo dovolj krivično, da bi si ga skušala dodatno otežiti še sama, toda stvari so pač šle v smer, ki ji je bila očitno namenjena. Tu in tam kakšen rop, prilizovanje bogatim strankam, strežba v klubu; vse je postalo del njenega vsakdana, vsakdana, ki ga sedaj ne bi zamenjala za nič na svetu. Bila je povsem predana tolpi, ne le Kellanu, temveč vsem kolegom, ki so bolj kot na sodelavce, spominjali na veliko družino karakterno različnih ljudi, ki si enkrat vsakih toliko krepko skočijo v lase. »Upam samo, da ni kakšnega hudo zaostrenega nadzora nad njegovo sobo, ker v tem primeru znava imeti težave,« je precej sproščeno spregovorila, kajti v dvigalu sta bili popolnoma sami. Sem in tja je sicer nadležno zaškripalo, toda do večjih presenečenj ni prišlo. Nobenega na pol raztrganega trupa, nobene sestre, ki bi ju utegnila pripraviti do kakšnega umazanega opravila, nikakršne žive duše pravzaprav. Očitno se je vso osebje nekam poniknilo in to je zagotovo igralo njima v prid. »Oh, Georgia, upam da ne.« Dlan, s katero se je prej oklepala jeklenega držala, je avtomatsko obrisala ob haljo, ki ji jo je priskrbela svetlolaska, toda verjetno je bila higiena najmanj kar jo je tu lahko dejansko skrbelo. Gotovo so dobro skrbeli za to. Morali so. »Si predstavljaš. Mogoče zato vse tako prekleto škripa,« se je nekajkrat prestopila ob čemer so tla spustila še en rezek zvok, vrata pa so se v tistem pravem nadstropju končno odprla. Super.

Imeli sta preklemano srečo, ko pred vrati sobe ni bilo niti enega samega kifeljca. Očitno gospodič le ni bil v takšni življenjski nevarnosti, da si ga ne bi drznili niti za trenutek pustiti samega. No, pa saj tudi v nasprotnem primeru ne bi zganjali panike; vsaka od njiju je vendarle izgledala kot čisto prava sestra, no, mogoče pripravnica, ampak to v bolnišnici ni bilo nič nenavadnega. »Poglej ga, pizda, kot kaktus leži tamle,« je fascinirano obstala, ko je na postelji zagledala bledoličnega moškega s kakšno povsem ozelenelo modrico. Njegov prstni koš se je vsakih toliko premaknil, verjetno je dihal na aparate, kakršnegakoli drugega giba pa ni bilo za pričakovati. Verjetno so še vedno upali, da se bo zbudil in jim izdal kakšno podrobnost, in glede na napredek medicine, tega seveda niso izključevali, zato sta se pravzaprav nahajali tu. Zato sta pravzaprav prišli s tistimi nadvse kul napravicami, ki bodo tolpi dale vpogled v tukajšnje dogajanje. Za trenutek se je zatopila v preiskovanje njegovega poškodovanega telesa in se nato precej opazno zdrznila, ko je Georgia že opravila svoj delček, ona pa še začela ni. »Samo … no, samo gledala sem ga. Misliš, da bo sploh lahko kaj povedal?« je rahlo panično vprašala, čeprav ji nihče ni mogel dati tistega zares pravega odgovora. V tistem je hitro pristopila k nočni omarici in še preden sta zaslišali korake prilepila napravico na nočno lučko. »Slišiš to?« Ja, definitivno se je sobi nekdo približeval. Mogoče tista gnida od policista, ki bi verjetno moral že prej stražiti pred pacientovo sobo. Mogoče, vse je bilo mogoče. In še preden bi lahko odreagirala, je v sobo stopil zdravnik srednjih let, nekoliko presenečen, vsaj tako bi na prvi pogled opisala njegov izraz na obrazu. Verjetno je pogrešil običajno osebje, ki je skrbelo za pacienta, toda pretirane pozornosti temu ni posvečal. »Vaju je poslala Maria … verjetno?« je sklepal in zagrabil tablo obešeno na postelji, prelistal do zadnje strani, nakracal par besedic, potem pa še enkrat spregovoril. »Preveri vitalne funkcije, potem pa javi Marii, da naj svoje delo opravlja kar sama, ker tako zahteva policija.« Sara je lahko le nemirno pokimala, s kotičkom očesa pa že ošinila svetlolasko, ki je še vedno stala nekje pri okenski polici, odsotno in vkopano. Kako za vraga naj preveri življenjske funkcije? S čim že? Saj ni študirala za vraga. Še srednje šole ni dokončala.

tag, sara, mission edition smitten

pogled ji je prvič v večeru ušel k tipu, ki je ležal na bolniški postelji. pri življenju so ga zdajle najbrž ohranjale samo še tiste naprave, na katere je bil priklopljen. ni bila pretiran pesimist, a za skorajšnje truplo, ki je ležalo pred njima, je bila pripravljena staviti, da se ne bo več nikoli pobralo. "ah, kje," je determinirano zavrnila sogovornico, ki je razmišljala o zmožnosti tipovega gobcanja. "ta se ne bo več zbudil." bil je prekleto zjeban; četudi bi se zbudil, bi bilo skorajda nemogoče, da bi znal povedati, kar je videl. delno zato, ker je bilo nemogoče na tej stopnji reči, da so vse njegove sposobnosti ostale neoškodovane, tako sposobnost govora, kot tudi sposobnost treznega razmišljanja, glede na to, da je menda - po tem, kar sta lahko obe razločno videli - prejel kar nekaj konkretnih udarcev po glavi. in četudi to ne bi bilo dovolj, je bil menda spomin pri pacientih, ki so padli v komo, zmeraj ogrožen. dlje, kot so spali, manj so se praviloma spomnili. pizda, saj je gledala te filme. dokumentarce. vedno se je blazno dolgočasila, toda zdaj je očitno vsaj kakšna informacija prišla prav.

prikimala je sari, ki je zaslišala iste korake, kot jih je zaslišala sama, potem pa so se vrata bolniške sobe odprla in skoznja je vstopil prileten doktor. sama je za nekaj trenutkov obstala kot vkopana, predvsem zaradi začetnega prepričanja, da je to policija, in kasnejšega olajšanja, ker je šlo samo za starega tipa, ki bi ga navsezadnje lahko najbrž pospravili z golimi rokami, če bi prišlo do težav; a težav si niti slučajno nista želeli. zdravnik je bil nekoliko presenečen, da ju vidi, a svojo pozornost je preusmeril v skorajda rekordnem času; brskal je po papirovju, ki je bilo prej pritrjeno na bolnikovo sobo, nato pa sari naročil nekaj, česar sama sprva ni niti razločno slišala. šele po nekaj trenutkih recionaliziranja je dojela, da je zahteval od njiju, naj preverita tipove življenjske funkcije. kaj sploh je to, pizda?

"aam," je nerodno spustila iz sebe in pristopila k sari. pizda, bili sta kot kakšni sestri dvojčici, takole odeti v te medicinske halje; verjetno bi lahko nastopali tudi v medicinskem porniču. o bog, kaj je bilo z njenimi mislimi! "maria naju je v bistvu poslala samo.." se je obrnila k sari, kot bi v njej iskala krepko potreben navdih. "da preveriva, če.." njene oči so se vedno bolj širile, zagotovo ni imela najmanjšega pojma, kaj bi naj natvezila. "če je bilo okno v sobi odprto," je končno našla najbolj bedasto idejo v svoji glavi in se znova obrnila k zdravniku s širokim nasmeškom na obrazu. "da se pacient ne bi prehladil," je dodatno obrazložila in zazdelo se ji je, da je starec dejansko nasedal njeni zgodbi. saj bi imela morda smisel, če ne bi bilo zunaj skoraj štirideset stopinj, a to je izbrisala iz misli. "gospa maria pa je na poti.." je še zamrmrala, ker ni imela pojma, ali gre za zdravnico, nadzorno medicinsko sestro ali kaj popolnoma tretjega. "zato bova midve kar šli," je nazadnje iztisnila iz sebe in se še enkrat široko nasmehnila, nato pa zgrabila saro za roko in jo potegnila za seboj.

tag; georgia srcek

iskreno povedano tole bolj lejm ne bi moglo bit haha

Včasih je imela občutek, kot da namesto kože nosi samolepilno plast, kamor so se težave lepile kot po tekočem traku. Že dolgo kakšna misija ni minila povsem brez minimalnih zapletov in tudi tokrat se je zdelo, da je zdravnik v sobo stopil resnično kot naročen. Bil je sicer seksi in simpatičen, toda ob pogledu na dve mladi sestri je vendarle polovično dvignil obrv in se vsaj vprašal kdo za vraga sta bili. Sama verjetno ne bi bila sposobna niti besede in je že deloma mencala z dlanmi, ko ji je – sicer precej prijazno – naročil naj preveri vitalne funkcije pacienta, ki je sicer bolj kot na človeka spominjal na rastlino. Očitno je zanj vendarle še obstajalo upanje. »Ja, ja, ima prav. Samo preveriti sva prišli, če je vse okej, Maria bo tu vsak čas,« je potrdila Georgiine besede in se nekje v mislih zahvalila njeni iznajdljivosti, čeprav izgovor še zdaleč ni bil najboljši možen. Kje za vraga je dobila prehlad, ko pa so kurčevega pacienta pestili problemi stokrat hujši od skromnejšega smrkanja. Očitno je bilo slednje za super previdnega doktorja dovolj, zdaj sta lahko le stiskali pesti, da na poti nazaj ne bo srečal omenjene sestre, ki bi mu lahko zblebetala vse o tem, da ni aktivirala nobenih pripravnic in da je zapiranje oken bila zgolj drobcena laž, ki si jo je nekdo privoščil. Kakorkoli že, z Georgio sta bili že na poti do toalet, kjer sta se imeli namen ponovno preobleči v malce bolj … vsakdanja oblačila.

»Tole si pa dobro izpeljala, Georgie, mislim … če te ne bi bilo, bi se verjetno poscala v hlače,« se je zarežala v njeno smer, ko sta z ramo ob rami stopili iz pacientove sobe in lahko le zadovoljno pomislili na dva čudovita mikrofončka, ki jim bosta dovoljevala vpogled v dogajanje na drugem koncu mesta. Super! »Čeprav tale mladenič bi nama mogoče še pogledal skozi prste, ampak si predstavljaš, da bi se prikazala tista sestra. Nasankali bi ga.« Tokrat sta za spremembo ubrali stopnice. Nista si smeli privoščiti še kakšnega zapleta in približevala se je ura, ko je vse več ljudi prihajalo in zapuščalo bolnico, zato dolgo čakanje v vrsti za dvigalo vsekakor ni imelo niti najmanjšega smisla. Počutila se je tako dobro, tako nenavadno in predvsem zadovoljno, ker se je vse končalo uspešno. Zanju. Za tolpo. In nenazadnje tudi za tisto rastlinico v postelji, ki si je vsaj še za nekaj dni podaljšala življenje. »Veš kaj, mislim, da si po vsem tem zasluživa vsaj par požirkov vodke. Moje grlo je še vedno suho od tistega presnetega zraka tam zgoraj. Vse ima vonj po smrti, pizda, in če tistega degena hitro ne pobere, naju znajo spet poslati sem. Saj veš, nekdo bo moral opraviti z njim.« Ampak srčno je upala, da to ne bosta onidve. Ne ena ne druga nista bili sposobni umora. No, že res da Georgie ni poznala tako zelo dobro, je pa vedela, da se je dosti raje – nekako tako kot ona – posvečala ropom, podtikanju mikrofončkov in podobnim sranjem, ki ti ob eni sami napaki niti ne bi uničilo cele prihodnosti. No, vsaj zase je vedela, da si zgolj in samo iz tega razloga ne bo nikoli mazala rok s krvjo.

-- fin