biker bar

Naslov sporočila: Re: biker bar Sob Maj 11, 2013 10:41 am

tagged: sebastian smitten

note: god, i'm sorry for being so late, really.

težko je bilo sedeti tam in obdržati hladno kri, brezizrazen obraz in miren glas, ko pa bi najraje stopila do njega, ga stresla ter kričala, če res ne razume kako pomembno je to zanjo. koliko neprespanih noči je za njo, ker je v tišini lastne spalnice ponoči največkrat razmišljala o preteklosti, o stvareh, ki so se zgodile, čeprav si je prisegala, da si tega ne bo počela. preteklost je bila ravno to – preteklost, vanjo je bilo neumno drezati, česar se je prav dobro zavedala, a kljub temu so ji bili odgovori preveč pomembni, da bi jih lahko kar pustila za seboj. potrebovala jih je, pa ne zaradi tega, da bi se lahko potem smilila sama sebi, potrebovala jih je le za to, da bi lahko šla naprej. da bi imela čist, jasen rez, brez razrahljanih koncev, ki so jo vlekli nazaj. je bilo to res tako težko razumeti? seveda je bil tam tudi tisti majhen glasek, zaradi katerega se je zavedala kako izven mesta je in prav zares ji je bilo žal, da je sebastiana postavljala v tak položaj, konec koncev je bil njegov prijatelj, ne pa njen. nikoli se ne bi spustila do tega, da bi drezala v človeka, ki ga je s tem očitno postavljala v neprijeten položaj in to je bil le dokaz kako obupana je bila. njegove besede so jo za nekaj sekund zadele kot puščica – zadnja stvar, ki bi si jo želela je bila ta, da bi žalila spomin na nekoga, ki ji je predstavljal ves svet.

potem ji je končno povedal nekaj več, poslušala ga je do konca in nato še nekaj sekund samo gledala vanj, kakor da bi skušala zares dojeti vse, kar ji je ravnokar rekel. bilo je vse, kar je želela slišati, moralo je biti dovolj. je bilo res tako pomembno, če se je zapletel z nekaj napačnimi ljudmi, ko pa je vendarle želel vse to pustiti za njim – še več, zaradi nje. torej je bilo vse res, njegova čustva, nič ni bilo zlagano, ni se več rabila počutiti tako naivno in neumno, res jo je ljubil. in s tem spoznanjem so ji v oči stopile solze, kar je bil zanjo pravi mali čudež. glede njega si ni pustila jokati že vse od poroke in občutek, da je lahko dala iz sebe nekaj bolečine, ki jo je čutila, je bil veliko olajšanje. »jaz… oprosti,« je rekla in se poskušala nasmehniti skozi solze, ki so ji stekle po licih. »samo ne morem ti povedati kako močno sem potrebovala odgovore in kakšno olajšanje je to,« mu je potem pojasnila in se mu približala, pri čemer je svojo dlan za nekaj trenutkov položila na njegovo. »hvala ti,« je rekla in se dejansko nasmehnila, verjetno prvič po zelo dolgem času. nobena beseda ne bi bila dovolj, da bi mu pojasnila kakšno težo je dvignil iz nje, nobeno dejanje dovolj veliko, da bi lahko izrazila svojo hvaležnost. vse skupaj se je vleklo toliko časa, da je bilo celo izvedeti nekaj takega, več kot bi si sploh lahko drznila želeti, da bo kadarkoli izvedela. »sedaj pa te bom pustila na miru, kot sem obljubila,« je hitro rekla in si že brisala solze, pri čemer se je počutila nekoliko neumno, da je imela ravnokar čustveni izbruh pred nekom, ki ga je komajda poznala. že se je vstala in mislila oditi, ko je naenkrat obstala v koraku in se počasi obrnila nazaj. »razen, če te ne bi preveč motilo, da ostanem.« je potem tiho, skorajda neslišno rekla. »lepo se bi bilo pogovarjati z nekom, ki ga je poznal,« je še dodala, sploh pa jo je še vedno čakal tisti kozarec viskija, ki se ga do takrat ni niti dotaknila.

Naslov sporočila: Re: biker bar Pet Maj 24, 2013 8:37 am

tag; benjamin smitten

Počasi je v Filadelfiji postajala dovolj sigurna, da si je dovolila pogledati globoko v kozarec, brez da bi si s tem povzročala težave pri iskanju svojega stanovanja. Tu in tam je še vedno zašla na kakšno drugo ulico in se posledično otepala brezdomcev, ki so ji sledili naokrog, ampak načeloma se je to zdaj dogajalo vedno redkeje. Služba, ki jo je dobila tu, ji je kar zagotovo dala krila, ki jih prej ni imela, odprla ji je nov pogled na življenje, ki ga je živela tu in čeprav je pred kratkim – po skorajda celem letu – ponovno srečala Valentina, to preprosto ni bilo dovolj, da bi pozabila na vse, kar je tu že zgradila. Povabila ga je v svoje novo življenje, mu ponudila sobo, kjer lahko spi, sicer pa sta bila sedaj tudi uradno zgolj dva Slovaka v prijateljskem odnosu. Morda je še vedno hranil prstan, ki mu ga je vrnila, morda je že načrtoval kdaj ga bo podaril komu drugemu; verjetno tisti ženskici, ki jo je tako z veseljem natepaval, toda načeloma to zdaj ni bila njena skrb. Seveda bo do njega vedno čutila veliko več kot zgolj prijateljsko ljubezen, ampak zdaj preprosto ni bila na mestu za kaj več kot ljubke igrice.

Dali so ji malce manj kot deset minut, da se iz uniforme preobleče kar v službeni garderobi, namreč petkovi večeri so bili že od nekdaj rezervirani za službene zabavice, kot so jih radi poimenovali. Seveda niso bile niti približno tako nedolžne kot so zvenele, toda obdržalo se jih je ime, ki ga je takrat tako zelo rad uporabljal Jacob. Zdaj ga ni bilo več in je nanj ostajal le še spomin, sama pa je kolegom delala družbo predvsem zato, da je pozabila na vse, kar ji je življenje metalo pod noge. Smrt dveh partnerjev, bivšega zaročenca, tu in tam kakšna divja noč s sosedom gangsterjem, kdo bi si sploh lahko želel še bolj razburljivega življenja. Vzela si je nekoliko več, kot je bilo sprva rečeno, da je na hitro popravila še tisto grivo dolgih rjavih las, ki je po deset urnem delovniku niso več ubogali, in se nato pridružila družbi, v kateri se je sedaj počutila dobrodošlo … varno. Pot do kluba ni mogla biti preveč dolgo, vsaj tako se je zdelo, ko se je vsake toliko kdo obregnil vanjo in poskrbel, da ji niti slučajno ni bilo dolgčas. Kdaj je njeno življenje postalo tako … drugačno? Tako divje in zabavno. Tako sproščeno. »Na čigav račun pijem danes?« se je zarežala, ko se je zdaj počasi že navajala na to, da ji ne en ne drugi nikoli ni pustil, da bi poravnala v nebo dvigajoč se račun in z dlanjo objela kozarec viskija. Ko bi le bil edini, je razmišljala po slabi uri pošiljanja peklenske tekočine po grlu navzdol in se je komajda še obdržala na svojem stolčku, edini ki je poleg nje še vztrajal pa je bil Ben. Ta zvesti Ben, ki je vedno poskrbel, da je domov prispela cela in zdrava. Morala ga je oboževati. »Sama sva ostala,« je spregovorila tisto najočitnejše in nato zdrsela s svojega sedeža in stopila nekoliko bliže svetlolascu, ki je očitno lažje prenašal alkohol kot ona sama. »Kaj pa zdaj? Nočem še domov dokler Valentin ne zaspi. Nočem, da mi spet očita … vse tole.«