oh, kakšen mir, ko se je znašla sama v temi, mirni in samotni temi. tla pod nogami so ji nenadoma izginila in začela je padati vse niže in niže, a še vseeno je bila srečna. kričanje okoli nje je izginilo, sončen dan je zamenjala noč, težave so se zdele tako daleč in bila je sama, končno. temnolasec, ki je stal le nekaj korakov stran, je odplaval stran, njegov glas poln arogance in samovšečnosti je v ozadju prepeval sladko melodijo, ki je ni mogla doseči. mir, samo mir. soparen zrak je zamenjala temna globina, v kateri ji ni bilo potrebno dihati, vonj umazanih avtomobilov je nadomestil omamen vonj raja. videla je vse njene probleme, ki so padali zraven – kar naenkrat niso bili več del nje, na trdih tleh se bodo razleteli brez nje, rešena bo. končno je prišel konec, končno prihajata sreča in brezskrbnost. videla je raj, ki prihaja ponjo, ljubezen, veselje in odrešenje vseh tegob. skoraj ga je čutila. in potem se je v temi pojavila roka, tako močna in pohlepna, njen raj je odrinila in razbila na tisoče koščkov. segla je proti njej in jo povlekla k sebi, dokler se ni pred njo zarisal zaskrbljen obraz.

sranje, sranje sranje! zakaj jo je moralo zmanjkati ravno pred njim, pred neumnim kellanom, zakaj? tako dobro je vzdrževala svojo podobo samozavestne, močne in samostojne ženske. in sedaj se je zgodilo to – sredi ceste jo je moral spraviti k sebi, jo omotično odpeljati do bolnišnice in tam še čakati celo večnost, da so ji dovolili oditi. ponovno jo je izdalo srce, tokrat naj bi bila situacija že hudičevo resna… preresna. ah, zakaj je ni kar pustil tam, da bi umrla in si prihranila ponižanje, ko se mu bo morala zahvaliti. predstavljal ji je strašansko uganko, katere ji nikakor ni uspelo popolnoma razvozlati, uničeval je njen pogled na svet in vero v dobre ljudi. njeno prepričanje, da je v vsaki osebi nekaj dobrega, je ob njem izpuhtelo.

in sedaj je obtičala z njim v njegovem avtu, v tišini, ki ni bila niti približno tako prijetna kot tista prej. glavo, v kateri je razbijal divji kaos, je naslonila na sedež in opazovala okolico, mimo katere sta drvela. čutila je vsak delček svojega telesa, ki je utripalo od bolečine. še preden bi opazil kellan, si je obrisala majhno solzo, ki se ji je zakotalila po desnem licu. zakaj jo je prebudil? dovolj ji je bilo trpljenja in bolečine, dovolj neprespanih noči in zaskrbljenih juter, temačnih misli in žalosti. hotela je že končati to stvar. ko sta se končno znašla pred njenim stanovanjem, si je nemočno odpela varnostni pas, dvignila svoje utrujeno telo in segla proti avtomobilski kljuki, ki se je zaklenila še preden bi se lahko otti zahvalila in pobegnila. opazovala je temno postavo, ki je stekla do njenih vrat in jo nežno potegnila ven. nezadovoljno se je naslonila nanj, neprepričana v svojo zmožnost samostojne hoje v tistem trenutku, in mu sledila do vhodnih vrat. »prvič je bilo,« se je tiho in neprepričljivo zlagala. poskušala se je zravnati in trdno postaviti na svoje noge, pa ji to še zdaleč ni uspelo. vsa zdravila s katerimi so jo napolnili v bolnišnici, so njeno fizično moč le poslabšala. roka s katero se je poskušala odriniti od njega, je le nemočno obstala na njegovem telesu, ko jo je spremil do dvigala. opazovala je njegov samozavesten klik njenega nadstropja in miže odplavala v tisto noč, ko sta bila skupaj. prizora sta si bila na las podobna, le da jo je kellan takrat podpiral zaradi opitosti. »prosim kellan, nehaj,« je tiho zastokala. »resnično ti hvala za vse, ampak sedaj lahko greš.« njena trditev je propadla že takoj po odprtju sivih vrat dvigala, ko je ponovno skušala narediti samostojen korak. ujela se je na njegovih rokah, ki so bile očitno edina možnost pomoči. po hodniku je stopala tesno ob njem, z vso preostalo močjo se je opirala nanj in mu sledila do vrat njenega stanovanja, katero je še predobro poznal. v roko mu je potisnila ključe, sprijaznjena z dejstvom, da nima niti dovolj moči za odklepanje. oklenjena njegovega telesa se je odpravila naravnost do udobnega kavča, ki je stal v svetlem dnevnem prostoru. previdno je popustila svoj prijem in se usedla. »vidiš, v redu sem.« na ustnice je priklicala šibek in zlagan nasmeh, ki je prekril pekel v njenem telesu. »to se je zgodilo prvič, zdravnik je rekel, da ni nič hujšega… ne skrbi.« zazrla se je v njegove oči, v katerih je prvič zagledala nekaj čustev. zaznala je njegovo skrb in odločnost, vedela je, da se ga ne bo kar tako znebila. v sebi je zbrala vso moč in se uspešno postavila na noge, šibko je odkorakala do kuhinjskega pulta, ki je stal v drugem delu prostora. noge so se ji tresle, a vseeno ji je uspelo. iz omare je potegnila prazen kozarec in si natočila nekaj hladne vode, v upanju da bo pogasila njene bolečine. z rokami se je oprla pomivalnega korita in ponovila že izrečeni stavek, brez da bi se obrnila in izdala svojo nemoč. »vidiš, v redu sem.«

bila je jezna, ah kaj jezna, razjarjena. kako si je lahko privoščila biti tako šibka pred njim. ravno ji ga je uspelo odbiti in spraviti stran od sebe po tisti napaki, ko sta končala v njenem stanovanju, sedaj pa je bila praktično priklenjena na njegovo roko, popolnoma odvisna od njega in njegove pomoči. in če bi se večina ljudi v njeni situaciji preprosto vdala, je sama odločila ohraniti svoj ponos, katerega je gradila toliko časa. »seveda, podkupil boš nekoga,« je na ustnice narisala šibek posmehljiv nasmešek. »ali sploh znaš narediti kaj, brez da bi vmešaval svoj denar? poskusi narediti kdaj kaj poštenega, pomagalo ti bo.« vanj je uprla svoj odločen pogled, ki je bil v tistem trenutku edini znak življenja na njej in mu poskušala iz glave izbiti kakršnokoli misel o ilegalnih poslih. ne, ne bo je vmešaval v svoje početje, pa četudi je bilo govora le o manjši podkupnini. »nehaj se delati prijaznega,« je tiho zamrmrala, razočarana nad dejstvom, da je bil ravno toliko odločen kot ona. prepričana je bila, da je bilo njegovo početje le dobra igra, ki se bo končala z neko povratno uslugo. bil je vendar brez vesti, brez srca, že samo misel, da je v njem nekaj dobrega se je zdela absurdna. vsak pomislek, da se nekje globoko v njem skriva nežna plat, je že v kali zatrla. glasno je zavzdihnila ob njegovi vztrajnosti, da je ne bo zapustil in izrazila svoje očitno nezadovoljstvo. želela si je, da odide, pa četudi bi to pomenilo, da bo sama obležala sredi hodnika.

kljub svoji utrujenosti in nemoči je vso svojo preostalo energijo usmerila v ohranjanje svojega ponosa, obrambnega zidu. zadnje kar je hotela je bilo, da bi jo temnolasec ponovno zapeljal in zmedel. »nazadnje ko sem preverila izguba zavesti še ni bila znak smrt.« no, vsekakor je bil znak umiranja pri njej. »zakaj misliš, da je nekaj hudo narobe? samo…« v grlu se ji je naredil ogromen cmok, ko sta se njuna pogleda srečala – kako je lahko tako neumna, da laže njemu, ki je mojster laganja. »slabokrvna sem.« neprepričljivo je dokončala stavek, ki je nerodno obstal v zraku in umaknila svoj pogled. njeno telo je utripalo od bolečine, ko se je spravila na noge in se napotila proti kuhinji – v prsih jo je žgalo in samo čakala je, da se na plano prebije njeno zoglenelo srce. »nehaj,« je tiho zamrmrala, ko je izgovoril njeno ime, tako nežno in prijazno. ne bo mu pustila, da jo znova začara s svojo prijaznostjo, enkrat je bilo dovolj. kljub vrtoglavici je začutila njegovo bližino, ko se ji je popolnoma približal, nato njegov dotik, ko ji je umaknil lase in na zadnje še ustnice, ki so nežno spregovorile tik ob njeni koži. »delam kaj?« njegov dih je pogasil žgoče bolečine v njenem telesu, vsaj za hip je pozabila na vse skupaj. »ti…« ustavila se je sredi stavka, še preden bi lahko temnolasec opazil, da se ji bo glas zlomil. premagal jo je, njen obrambni zid je padel, ostala je sama z njim, popolnoma šibka in razgaljena. sklonila je svojo glavo in skrila svoj obraz. »zakaj si še tukaj?« njeno telo je vzdrhtelo, ko se je s svojimi ustnicami dotaknil njenega vratu. hotela se mu je izmakniti, resnično, vendar je njeno šibko telo obstalo in umik ni bil možen. »ni bilo drugače…« se je komaj slišno zlagala v tla. seveda, da je bilo drugače, njej za razliko od njega ni šlo zgolj za seks. tisto noč je bila srečna, verjela je, da se bo spremenil in da bosta skupaj – a kaj, ko jo je že zjutraj zadela realnost in ga je prestrašena napodila iz stanovanja. poznala je njegovo obširno zbirko deklet in misel, da je sedaj ena izmed njegovih trofej jo je spravljala v obup. počasi se je obrnila okoli, tako da sta si sedaj zrla iz oči v oči, stala sta še bližje in otti so se še bolj šibila kolena. suhljate roke je sklenila na prsih in s tem skušala pokazati vsaj malo odločnosti, pa četudi je to pomenilo, da je ostala brez kakršnekoli podpore njenega šibkega telesa. ni si mogla pomagati, da ne bi podvomila v svoja dejanja, takrat ga je iz postelje napodila brez da bi mu dovolila do besede. ni si mogla pomagati, da mu ne bi zastavila vprašanja, ki ga je sebi v obupu že neštetokrat. »je bilo drugače? boš rekel, da dejansko nisi imel namena tako zjutraj pobegniti in me pustiti same? jaz sem te samo prehitela.«

Zadnjih deset minut je sedela v avtu, parkiranim pred enim izmed blokov, in prazno strmela predse. Spomin ji je odneslo dober mesec dni nazaj, na zgolj enega izmed tistih vročih, avgustovskih dni, tako zelo značilnih za Filadelfijo. Spomnila se je, kako razjarjena je bila zaradi situacije v službi in kako je komaj čakala, da bo lahko pobegnila iz pisarne. Vse dopoldne je pogledovala skozi okno in ko je končno prišel čas kosila je desetcentimeterskim petam navkljub stekla proti parku, proti mali kavarnici in mizici pod drevesom, ki je bila že tradicionalno njuna. Nasmehnila se je, ko je zgolj nekaj minut kasneje zagledala prijateljico, ki je svoje ubijalske čevlje nosila kar v roki in je po tlakovani potki hodila kar bosa, tolažbe, ki jo jo je rjavolaska nesebično zagotovila, ko je potožila o svojih problemih v službi in o spontanem smehu, ki je bil zanjo in za njune preostalemu svetu nerazumljive šale tako zelo značilen. Za začetek tega meseca sta načrtovali počitnice v Italiji, kjer bi uživali ob dobri hrani, soncu, obilici vina in šarmantnih, zapeljivih Italijanih. Ob misli na to se je nasmehnila, nato pa odkimala z glavo in obraz skrila med dlani. Šele takrat, ko je povedala, da ne more na njuno potovanje, ji je Otti prvič omenila, da je pravzaprav bolna. Takrat ni razumela, kaj se prav dogaja s prijateljico in je bila zaradi vseh zgrešenih in nikoli vrnjenih sporočil in klicev nanjo pošteno jezna. Šele pred nedavnim je izvedela, da je temnolaskina bolezen zelo napredovala in da je imela njena najboljša prijateljica le še nekaj tednov ali celo dni življenja. Po licih so ji stekle dolgo zadrževane solze, ki jih je z ihto obrisala. S prsti je odstranila vsako najmanjšo sled joka in jo prekrila z ličili, preden je končno izstopila iz avta ter se napotila proti vhodnim vratom bloka.
Ko je končno prispela do vrat stanovanja je nanje najprej potrkala, nato pa je iz torbice izbrskala svoj rezervni ključ, ki ji ga je rjavolaska dala malo po svojem prihodu v mesto in si sama odklenila. Vstopila je in se tiho, predvsem pa počasi in boječe odpravila proti spalnici, kjer je vedela, da bo našla prijateljico. Čeprav se je na to dolgo pripravljala je nič ni moglo resnično pripraviti na prizor, ki ga je tedaj zagledala: na prijateljico, vso bledo, shujšano in šibko, skorajda nebogljeno sredi velike postelje. Potrebna je bila železna volja, da ni na licu mesta bruhnila v jok, temveč se je bledo nasmehnila: »Hej.« Počutila se je neumno in tako hudičevo nemočno, ker ji ni mogla pomagati, da je v dlan zasadila nohte, samo da ne bi jokala. »Odprla sem si z rezervnim ključem, nisem te hotela obremenjevati.« Nekaj trenutkov je prijateljico samo opazovala z druge strani sobe, nato pa je premostila razdaljo med njima in previdno sedla na rob njene postelje. »Kako se počutiš?« je previdno vprašala, nato pa z desnico poiskala prijateljičino dlan in jo ljubeče stisnila.

Bila je tako bleda, tako shujšana in tako šibka, da jo je bolelo pri srcu. Ko je čez sobo gledala proti njej je bila pripravljena dati prav vse, samo, da bi bila temnolaska zopet tista zdrava, nasmejana Otti, tako polna življenja in veselja. Namesto tega pa je lahko samo stala tam in se počutila povsem nemočno ter brezupno. Dih ji je zastajal v prsih in v grlu je čutila solze, ki so hotele na plano, pa jim ni dovolila. Nikakor ni nameravala dovoliti nečemu tako banalnemu, da pokvari njene trenutke s prijateljico, ko pa je bil prav vsak od njih lahko zadnji. Šele od omembi njenega imena, ki je tiho zadonelo čez sobo, je sprostila dlani in se tudi sama rahlo nasmehnila, medtem ko se ji je približala. Na prostor je legla tišina, ko sama za trenutek ni vedela, kaj reči, oziroma kaj pravzaprav sploh lahko reče. Otti je bila ponavadi tista, ki je njo spravljala v dobro voljo, bila je njeno osebno, malo sonce. Sonce, ki je sedaj pred njenimi očmi ugašalo in bila je polna strahu, da lahko tudi zgolj napačna beseda, izrečena iz njenih ust, to še pospeši. Na njen odgovor je najprej samo prikimala, a se ni mogla dolgo zadržati. Z Otti je bila vedno iskrena in ji tudi zdaj ni nameravala začeti lagati. »Ne izgledaš vredu.« Zmajala je z glavo in s pogledom zdrsnila čez temnolaskine shujšane roke, ko se je je oklenila. Če se je še trenutek prej, ko je vstopila, v sobi počutila kot tujka, je ob dveh preprostih besedicah znova začutila to pristno, malodane sestrsko povezavo, ki sta jo imeli in brez nadaljnjih vprašanj je odgrnila odejo in se zleknila k prijateljici, tako da jo je objemala od zadaj. »Pojma nimaš, kako zelo sem te pogrešala,« je zašepetala, ko je brado naslonila na prijateljičino ramo in jo objela, kolikor močno si je glede na njeno šibkost upala. Na vsak način ji je želela pokazati, kako zelo rada jo ima in da bo vedno tam zanjo, vse do konca. »Usrano.« Njen odgovor na vprašanje je bil kratek, saj so si solze počasi začele utirati svojo pot do njenih lic, čeprav se jih je na vso moč poskušala zadržati. »Moja najljubša odvetnica je bolna.« Besede so zvenele čudno in tuje, ko jih je izrekla. Kljub temu, da se je trudila ostati močna, se je njen glas počasi krhal, ob Ottijinem priznanju pa je tudi dokončno izgubila bitko s solzami. »Tudi jaz tebe. Kako za vraga bom sploh preživela brez tebe?« je vprašala, ko je hotela iz lic obrisati solze. Kmalu je spoznala, da je to vnaprej izgubljena bitka. »Rada te imam. Tako zelo, zelo rada.« Ko je naposled le izrekla besede, za katere se je zadnje dni tako zelo bala, da jih ne bo imela priložnosti povedati, se je zdelo, kot da se ji je kamen odvalil od srca. Za nekaj dolgih,a ne neprijetnih trenutkov sta se znova potopili v tišino, preden je Sava uspela zbrati pogum. Dovolj poguma za vprašanje, ki ji že lep čas ni dalo miru. »Te je strah?« je previdno zašepetala in se z dlanjo v želji po podpori znova oklenila njene. Ni je bila pripravljena izpustiti, tudi sedaj ni mogla pomisliti, da je nenadoma ne bi bilo več. Kako je lahko bil svet tako prekleto krut?