conference room

Naslov sporočila: conference room Pon Jul 22, 2013 8:52 am

tag, poppy! smitten

Roke je tiščal v žepe svoje nove obleke, ki bi se staremu wesu zdela bogataška in zaradi tega prav toliko neudobna in bedna, zdaj pa.. zdaj pa je užival, ko je na sebi nosil oblačila, ki so ga bila vredna, zapestno uro za več denarja, kot ga je bil včasih sposoben sanjati, zdaj je užival, ko je vozil avto, ki ni vsak trenutek grozil, da bo razpadel sredi ceste in ko je živel v lastni hiši, ne pa v smrdljivem stanovanju v centru. Zdaj je bil povsem drugačen; da, spremenil se je, vsi ti dogodki so ga spremenili in ga predvsem naredili bolj oddaljenega, žalostnega, otožnega.. in vseeno je bilo nekaj na dotiku notranje strani suknjiča, kar mu je zarisalo komaj opazen nasmešek na obraz. Čevlji so odmevali po praznem hodniku na predelu tovarne, ki je bil že urejen. Počasna obnova, restoracija vsega, kar se je v preteklih letih zrušilo in uničilo. Ne samo zanj, tudi za vse njegove; koncepta družine še zdaj ni razumel, ne na tak način, kot ga je razumela saoirse takrat, ko je bil še ves njen, in vendar je svoje ljudi cenil nad vsem. Pripadali so mu, z življenji, takorekoč. Ena med njimi je bila posebej očitna, ker jo je poznal predolgo in mu je nekaj pomenila, čeprav mu nihče več ni pomenil ničesar. Njo je hotel poiskati in vedel je, da jo bo našel, ko se bo odpravljala domov, kakor se je to trenutno počelo. Ura je bila okoli desete zvečer; ljudje, njegovi ljudje so zapuščali prizorišče, čas je bil, da se odpočijejo. Na praznem hodniku je ujel pogled na njeno silhueto, bila je tako zelo drugačna kot takrat, ko jo je spoznal. Nič več se ni zdela nedolžna, zdela se je spremenjena in skrušena, kakor je bil tudi on sam. morda je zato do nje čutil nekaj, česar ni znal razložiti; ker je vedel, da sta enaka, ona in on. Le malo mu je bilo jasno o tem, kar je dala skozi, a osnovno zgodbo je vedel in vedel je, da je bilo njeno srce razpočeno, kakor je bilo tudi njegovo. Vedel je, kako trpi. »poppy,« je brezizrazno spregovoril, s tem je ujel njeno pozornost, nato pa jo je prijel nad komolcem in jo nežno povlekel za seboj v sobo za sestanke; nato je za seboj zaprl vrata, da bi imela zasebnost, ki jo potrebujeta.

Naslov sporočila: Re: conference room Pon Jul 22, 2013 9:44 am

tag here is wesley. smitten

and i wrote around 418 words.

bila je zadovoljna sama s sabo, ko se je dan uspešno končal. no, vsaj zanjo, tisti, ki so bili izigrani od rok novo pečene mafije v mestu definitivno ne bodo najbolje navdušeni, vendar morda je bilo ravno to tisto, kar ji je risalo komaj opazen nasmešek na obraz. vedela je, da sicer zaradi njenega načina življenja ne bo mogla nikoli zares v miru živeti, vendar ni je motilo, ne zares. kot prvo je bilo to delo, ki jo je zabavalo, poganjalo adrenalin po žilah, hkrati pa je vedela, da če se bo dovolj potrudila in prilezla visoko, bo lahko poskrbela, da noben preprosto ne bo škodoval njenemu malemu timu. in to je bilo tisto kar si je želela. vse od smrti timothyja je bilo to edino, za kar se je borila – vedela je, da bi on hotel tako, preprosto ji je bilo jasno, da si je želel predvsem tega, da bi bila ona dva v redu in za to bo tudi poskrbela. tako ali drugače. ker je on tako želel. že se je obrnila na petah, po tem ko je vzela svojo torbo, ki je delovala podobna tistim, ki jo imajo danes študentje za nekaj aktovk spravljenih notri – če ne bi bila to kar je, bi se njim sama definitivno lahko pridružila – vendar pa jo je, preden je naredila kakšen korak ali karkoli iz prostorov stare industrije v prenovi, ustavil še kako znan glas. povsem ravnodušno se je zasukala proti njem ter narahlo privzdignila obrvi v znak vprašanja kaj hoče od nje. do njega je načeloma gojila spoštovanje kakor ga ni do nikogar drugega – predvsem zaradi tega kar je storil zanjo, ko je poskrbel za njo in tima, ko je timothy umrl. zato je bil tisti, ki ga je sedaj izmed vseh živih ljudi najbolj cenila. vendar pa kljub temu, ni mogla ravno reči, da je bila navdušena nad dejstvom, da jo je sedaj poklical, ravno ko bi morala oditi k malemu. vendar še predno bi kakorkoli protestirala, jo je povlekel v sobo za sestanke in ko je zaprl vrata za seboj, je narahlo zožila oči. »ne wesley, nocoj mi ni do grobega seksa na tej mizi,« je zamrmrala, nato pa dvignila pogled proti njemu ter narahlo vzdihnila. »mislim… oprosti. saj ni drugega, le tim me čaka doma in nočem, da varuška pobegne, predno jaz pridem« je trenutek za tem pojasnila svojo tečnobo v tistem trenutku ter sklonila pogled. bil je edini, kateri si je kakorkoli zaslužil pojasnilo za njeno vedenje. pri drugih bi z tistim preprosto nadaljevala.

Naslov sporočila: Re: conference room Pon Jul 22, 2013 10:03 am

tag, poppy! smitten

Vedel je, da jo je presenetil, kakor mu je bilo tudi nekje v ozadju povsem jasno, da ima kaj za početi in da to najbrž ni prvo mesto, kjer bi rada bila, sploh, ko je imela doma otroka, za katerega je bilo potrebno poskrbeti. Bila je v neprijetnem položaju, toliko je bilo jasno; ta otrok je bila huda šibka točka zanjo in če bi kdorkoli vedel, kam je potrebno udariti, da jo uničijo.. potem bi se ji najbrž zmešalo od bolečine. Privzdignil je obrvi in se s hrbtom za nekaj trenutkov naslonil na vrata za seboj, ko je govorila. Ni vedel, kaj natančno je bilo na njenih besedah takšnega, da je za trenutek ostal brez kakršnegakoli smiselnega odgovora. Kot bi ga celo malce prizadele, čeprav tega ni imel namena pokazati. Nekaj mu je pomenila, to pa ni pomenilo, da ne bi zdržal tudi brez nje, če bi bilo to potrebno. »to torej vidiš v meni,« je posmehljivo zamomljal, ko se je končno odlepil od vrat in stopil bliže k njej, njegove oči so bile na njenih, bil ji je precej blizu. Višji je bil, morala ga je gledati navzgor, in za trenutek je pomislil, da bi lahko z njo naredil tisti trenutek karkoli. Bila je njegova, pripadala mu je, kakor so mu pripadali drugi tukaj, lahko bi jo obrnil in jo prisilil k fuku, četudi tega ne bi hotela. Samo da ni bil tak človek, ne do nje. »tipa, ki od tebe terja seks,« je pojasnil. Ni šlo za vprašanje, bilo mu je jasno; zmajal je z glavo, se skoraj grozeče nasmehnil, nato pa se je odmaknil od nje, stopil naprej po sobi, se ustavil pri eni od omar in iz žepa potegnil ključ, ki jo je odklepal. Zavrtel jo je, odprl vratca, iz nje je potegnil debelo kuverto. »nisi tukaj zato, poppy, in če sem iskren me tvoja vagina približno toliko zanima, kot me zanimajo čustva irske mafije.« čisto nič, torej. Imela sta se fino, pred leti, enkrat ali dvakrat jo je v brezupnem poskusu manjšanja bolečine pofukal v preteklem letu, sicer pa ni do nje – kot do nobene druge ženske – občutil nikakršne pretirane spolne privlačnosti. Enostavno bil je preveč prazen, da bi mu bilo še mar. malce je obstal, nato je pritisnil vrata omarice nazaj in znova stopil k njej. »tole sem ti hotel dati,« je dejal in brez nadaljnjega pojasnila potisnil kuverto preko mize proti njej, med tem se je sam naslonil na rob. Vedel je, da je v kuverti ogromna količina denarja, ki je vsekakor ni mogla dobiti z nobenim opravljenim delom pri njem. Tole je bilo zanjo. Za njeno pripadnost.

Naslov sporočila: Re: conference room Pon Jul 22, 2013 10:45 am

tag here is wesley. smitten

and i wrote around 423 words.

za hip ji je bilo žal zaradi izgovorjenih besed, kar je bilo tudi jasno videno, ko se je ugriznila v ustnico ter sklonila pogled. v bistvu ji ni bilo velikokrat žal zaradi tega kar je rekla, pravzaprav svojih besed niti nikoli ni zares obžalovala. vendar pri wesleyju je bilo drugače. preveliko spoštovanje in hvaležnost je gojila do njega, da vsega skupaj preprosto ne bi obžalovala, vsaj za kratek trenutek. »nisem mislila tako, jaz…« je zamrmrala ter narahlo zavzdihnila. vedela je sicer, da mu ne bo mar z te njene besede, niti za opravičilo, če ga izreče, vendar vseeno ni mogla mimo vsega tega – na njegovem obrazu je malce prej za kratek hip zaznala, da so ga njene besede presenetile in morda je bil ravno to razlog, zakaj jo je zbodlo pri srcu. vendar pa tudi če bi kaj rekla okoli tega, vsega skupaj seveda ne bo priznal. vsaj koliko je bilo njej jasno, je bil wes tip človeka, ki je imel preprosto prevelik ponos kar se tega tiče, hkrati pa je vedela, da mu niti ni mar, kakor mu ne bi bilo mar, če bi mu podala še eno opravičilo – vendar kljub temu, razumela ga je. tudi sama se je zaprla pred vsem svetom, čisto vsem, postala takšna prasica kakor je in edini, ki je štel je bil njen mali tim, zanj ji je bilo mar, hkrati pa je bil njena največja šibka točka in če bi izgubila njega, bi izgubila vse. tim in morda wesley. zaradi vsega, kar je storil zanjo – in čeprav je delovala povsem nečloveška odkar je izgubila svojo edino ljubezen, je znala ceniti, to kar ji je dal temnolasec. še kako ceniti. ob njegovih nadaljnjih besedah je znova zavzdihnila, vendar ostala tiho. morda je bilo tako bolje, saj niti ni imela kaj za reči. le dvignila je pogled proti njemu ob naslednjih besedah ter narahlo privzdignila obrvi, ko se je pogled srečal z njegovim, da bi mu dala vedeti, da okoli njegovega zanimanja do njenih spolnih organov ne misli debatirati. ko pa je pred njo potisnil debelo kuverto, se je namrdnila. počasi jo je vzela v roke in ni potrebovala dolgo, da je ugotovila kaj je v njej. »wesley, jaz…« je začela, iskreno presenečena nad njegovo potezo. »ne vem, če lahko sprejmem to. preveč si že naredil zame, za tima in… jaz ti ne morem ničesar nuditi v zameno« je dejala ter se ob tem namrščila. pripadnost njegovi mafiji se ji je zdelo preprosto nič vredno vračilo, v primerjavi s tem, kaj vse je on storil in delal zanjo

Naslov sporočila: Re: conference room Tor Jul 23, 2013 8:08 am

tag, poppy! smitten

Kar je bilo na poppy drugače od ljudi, s katerimi je imel sicer stik, je bilo dejstvo, da je vedela, da se mora umakniti, ker tako preprosto gre. Da se ni opravičevala, ker je vedela, da se wesley preprosto muli in da bo prej ali slej vsega tega nastopa konec in da se bosta vrnila na stare tirnice. Ni se ga bala, nenavadno mu je celo – morda – zaupala. Napaka iz njene strani, a zanj dobra napaka. Nekaj, kar mu je pomagalo skozi dan uklonjenih pogledov in prestrašenega mencanja, če je imel kakšnega svojih izpadov. Res je bilo, da je bil spremenljiv kot ocean, a poppy je znala s to njegovo spremenljivostjo shajati kot veter, ki ga spremlja. »seveda lahko,« je skomignil z rameni, kakor da ne bi šlo za nič velikega. Kakor da bi ji častil kavo. Podaril cigareto. Ob sami misli so mu roke skorajda samodejno zašle v enega od žepov suknjiča in iz njih je potegnil svojo škatlico s cigareti. Enega je izbezljal, si ga vtaknil med ustnice, si ga prižgal – ves čas ni rekel ničesar, a tudi poppy ni imel namena dajati prav veliko manevrskega prostora za protest. Končno je sklenil, da bo naredil tisto nesebično stvar, za katero se mu je zdelo, da jo je njej in edinole njej tudi dolgoval. »veš, morda bi lahko ta denar porabila za to, da odideš od tod,« je počasi zamrmral, bel oblak dima se je pokadil iz njegovih ust. Dajal ji je priložnost, čisti beg; ne bi je iskal, ne bi ji pripisal izdaje. »vzameš malega in se naseliš kje, kjer te ne bodo našli. Kje, kjer bo varno za oba,« je premolknil, njegov pogled je vrtal v njene oči. Ni šlo za igro, prav zares ji je ponujal to možnost, a ponuditi jo je imel namen samo enkrat in čeprav je vedel, da bi bilo zanjo in za njenega malega tako najvarneje, je vedel tudi, da bi jo, svetlolaso deklino, ki je o svetu vedela več, kot bi človek pričakoval, tudi pogrešal.

Naslov sporočila: Re: conference room Tor Jul 23, 2013 9:01 am

tag here is wesley. smitten

and i wrote around 468 words.

hotela je potisniti kuverto čez mizo, nazaj proti njemu, vendar je ob njegovih besedah njena roka obmirovala. seveda mu je hotela vrniti denar, saj je bila še vedno prepričana, da ne more kar tako sprejeti, vendar hkrati pa je tudi vedela, da pretiranega upiranja ne bo ravno dobro prenašal in to je bil tudi razlog, zakaj je preprosto obmirovala na mestu za nekaj trenutkov, dokler ni ob njegovih naslednjih besedah v hipu dvignila pogled proti njem. ponujal ji je pobeg, kar drugače definitivno ne bi dobila, sploh pa ne v mafiji, v kateri se je znašla. pogled ji je ušel h kuverti. to so bile sanje nje in timothyja, da bi pobegnila v evropo. da bi tam srečno živela, da ju preprosto nihče ne bi oviral. in sedaj je imela možnost za to. stisnila je pesni v pest. »ne,« je slišala samo sebe, kako se ji je iz ust izvil odgovor, ki je presenetil še njo samo. »to so bile moje in… njegove sanje. če bi bil še živ, bi jih izpolnila, sedaj pa… sedaj pa nima več smisla. ali pa morda kasneje, zdaj ne morem kar oditi,« se je namrdnila ob tem misli, pogled pa ji je ostal na kuverti. »morda čez čas. ko bo irska mafija pod rušo. sedaj pa te ne nameravam pustiti samega v tem sranju, možnosti, da bom odšla bo še dosti,« je zamrmrala ter dvignila pogled proti njem, kuverto pa vzela v roke. lahko bi poslala tima k staršema. ja, to bi lahko naredila. vendar po drugi strani, če ga kdo odkrije, bi pobil vse tri in v tem primeru je bilo definitivno bolj varno, za vse tri, če ostane pri njej. »pa četudi brez tvojega dovoljenja,« se mu je ob tem narahlo nasmehnila, pa čeprav je bilo jasno, da tega ne bi naredila, pobegnila preprosto ne bi. »morda bom s tem poslala tima k staršem, ne vem« je dodala, ko je držala kuverto v roki ter pogled ji je zopet počival na njej. »ali bo pa čakal dokler ga ne uporabim za to, kar si ti predlagal. kakorkoli… hvala« je zaključila ter dvignila pogled proti njemu. ne, po vsem tem kar je storil zanjo, ga ni mogla pustiti samega. pod nobenim pogojem. za malega bo poskrbela, da se mu nič ne bo zgodilo, ta naloga ji je v bistvu tako ali tako že dobro uspevala in niti ni dvomila, da ji ne bo še naprej. le malce jo je bilo strah, da se ji bo vrnilo, ker ni zgrabila priložnosti – kot je ni pri timothyju, ko je predlagal, da bi odšla in potem je ostala brez njega. ob misli na to je stisnila roke v pesti. ne, tega ne bo dovolila. če bo potrebno ubiti še enkrat toliko ljudi kot jih že je, jih pač bo, za njegovo varnost. mačji kašelj.

Naslov sporočila: Re: conference room Tor Jul 23, 2013 9:53 am

tag, poppy! smitten

Prikimal je; eno je lahko razumel. Lahko je razumel, kako je vse izgubilo smisel. Kako se je svet zrušil, ko je izginila ena sama oseba; toda Poppy je imela svojega sina. Svojega malega, za katerega je bila menda pripravljena narediti vse in zavoljo katerega bi bil pobeg najboljša ideja, ki bi se je morala v trenutku oprijeti. A zavrnila je njegovo ponudbo; bilo je, kakor bi giljotina padla. Morda je mislila, da ima izbiro, toda to je bilo to. Zadnja ponudba, zadnji vlak; nikoli je ne bo izpustil, to je bila edina priložnost. »ne razumeš,« je nato rahlo zmajal z glavo, čeprav ni vedel, ali so bile njene besede mišljene šaljivo ali ne. »priložnosti za pobeg več ne bo nobene. Lahko odideš zdaj, čisti rez zate in za tvojega malega..« je dejal in tudi on je s pogledom ošinil kuverto, ki jo je mencala v rokah. Da, navsezadnje bi jo bil pripravljen izpustiti. Ker je vedel, da bi bilo tako najbolje zanjo. Ker je vedel, da ne ona, ne njen mali, ne bosta varna, dokler ostaneta v tem ušivem mestu, v katerem je celo svetlolaska sama naredila več kot preveč sranja. »če mi boš obrnila hrbet kasneje..« zmajal je z glavo, v zraku je obvisela tiha grožnja, ki je ni želel izreči, ker njej ni želel groziti. Ker ji je, povsem naivno, še vedno zaupal. Ker je bila tukaj že dolgo, ker sta se poznala že dolgo in četudi se nista od nekdaj marala, sta si skozi čas vendarle prirasla k srcu. »najbolje bo, da malega pošlješ stran,« je končno spregovoril. Vedel je, da bo končna odločitev v njenih rokah, vedel je, da vse, kar ima povedati, dekle že ve, in vendar je hotel poudariti. Da bi vedela, da ne gre le zanjo, temveč za celo mafijo, za ljudi, ki ji zaupajo, za ljudi, s katerimi je v življenjskem paktu. »prej ali slej bo prišlo nadte maščevanje. Takrat bo mali prvi, po katerem bodo usekali. Tega si ne moreš privoščiti, tudi jaz si tega ne morem privoščiti,« je pojasnil, iz cigarete je potegnil nov dim. Njen mali je bil labilnost za vse; takšna, ki bi jo bilo bolje čim prej spraviti nekam, kjer bo na varnem.

Naslov sporočila: Re: conference room Tor Jul 23, 2013 11:04 am

tag here is wesley. smitten

and i wrote around 343 words.

»in pustim tistem prekletem fbiju, ki ga je poslal v smrt, da se mirno sprehaja po zemlji? in irski mafiji veselje, da so me dokončno pohodili? ne, vsem mislim vrniti oko za oko in zob za zob najprej, predno lahko sploh o kaj takem razmišljam. že res, da je tisti kreten plačal svoje, vendar… prepričana sem, da je tam notri še kdo, ki se naslanja na njegovo smrt« ni vedela, kdaj so se ji ob tem začele roke neobvladljivo tresti ter srce začelo biti kot podivjano, vendar skoraj vsakič je bilo tako, ko je pomislila na vse skupaj, kaj so naredili timothyju. in ravno zaradi tega, preprosto ni mogla oditi, nikakor, ta možnost preprosto ni prišla v poštev. »nikoli ti ne bom obrnila hrbta, wesley« je zamrmrala z povsem resnim glasom, da bi mu dokazala, da tega ne namerava nikoli narediti. znala je spoštovati to, kar je naredil zanjo in ni vedela kako naj mu drugače poplača kakor z neizpodbitno zvestobo. prav tako pa mu je zaupala in ne glede na vse, ji je bil pri srcu, pa čeprav si tega ni direktno priznala. kakorkoli je že bilo – zares ni ga mogla pustiti samega v vsem tem, nikakor. »morda, ne vem. sama sem odraščala brez staršev in… ni prijetno, nočem enake usode zanj,« je dejala in ob tem stisnila roke v pest. ne, ni smel odraščati brez nje, nikakor. »če ga pošljem drugam, k staršem, bodo potem ubili vse tri, ko jih izsledijo. saj sam veš, da se ne ustavijo. in če si bo kdo drznil usekati po njem, prisežem, da mu bom porezala vse prste posebej, od prvega do zadnjega. tako da… ne vem, morda mu bo vseeno varneje pri meni, navsezadnje, najbolje bom jaz vedela, kako poskrbeti zanj. in… še vedno lahko računam na tvojo pomoč, da mi ga boš pomagal braniti, kajne?« je zadnji stavek izrekla kot tiho prošnjo ter dvignila pogled proti njem. lahko je poskrbela za njegovo varnost nekako že. vendar ne glede na vse, vedela je, da bo vseeno najbolj varen, če bo tudi pod njegovim okriljem.

Naslov sporočila: Re: conference room Tor Jul 23, 2013 11:43 am

tag, poppy! smitten

»torej se boš borila,« je resnobno komentiral njeno odločitev. ni vedel, kako bi na ponujeno odreagiral sam, se mu pa je ona zdela precej neumna. zvesta, pogumna, in vendar prekleto neumna. ponujal se ji je čisti rez, ponujalo se ji je nekaj, česar ni podaril nikomur, česar nikoli ne bo podaril nikomur. in ona je dovolila, da je spolzel med njenimi prsti kot pesek na obali. »dobro,« je prikimal po nekaj trenutkih tišine, ko mu je povedala, da ga nikdar ne bo izdala. »dobro.« lepo je bilo slišati, da mu nikoli ne bo obrnila hrbta, kajti sam ji vsekakor ni želel škodovati prav toliko, kot si ga ona ni želela pridobiti na grbo kot sovražnika. na njeno nesrečo jih je namreč v tem kratkem času pridobila precej več, kot bi si jih lahko privoščila. njeno pripoved je poslušal s prekrižanimi rokami na prsih, med njegovimi ustnicami je še vedno polzel skozi zrak prosojen dim njegove cigarete. s hrbtom je bil naslonjen na rob mize, njegove oči so še vedno motrile njene. te velike, močne oči, ki niso bile več oči prestrašene deklice. niti slučajno ne več. kako zelo je odrasla v tem času, kako zelo se je spremenila - kakor on, zares. oba sta bila ranjeni zveri, čakajoč na udarec proti sovražniku. preveč sta si bila podobna. tudi po zastavljenem vprašanju je še nekaj časa molčal; ni imel želje po tem, da bi postal varuška za nekoga, ni imel časa skrbeti za otroka, ki mu ni pripadal tako ali drugače. a za poppy je bil vendarle pripravljen narediti izjemo. »poskrbel bom, da bosta na varnem,« je navsezadnje končno zamrmral in ji prikimal. ji obljubil to, po čemer je po tihem hrepenela. zaščito, kakršne ni mogla dobiti nikjer drugje. njegovo besedo.

Naslov sporočila: Re: conference room Tor Jul 23, 2013 1:14 pm

tag here is wesley. smitten

and i wrote around 239 words. done!

čez njen obraz je šinil nasmešek. v nekih trenutkih je preprosto imela občutek, da od njega preprosto preveč zahteva, preveč sprejme. v tistem trenutku se je celo počutila kakor pokvarjena izkoriščevalka – če bi se to tikalo drugih oseb, se s tem definitivno ne bi obremenjevala, vendar sedaj ko je šlo z wesleya in vse, kar je naredil zanjo, so bile zadeve dosti drugačne. »hvala,« je zopet zamrmrala ter sklonila glavo proti kuverti. ni vedela kaj bo z denarjem, niti sanjalo se ji ni. morda bo kdaj prišel prav, morda bo res morala tima poslati stran. vse je bilo še v zraku, pravzaprav saj niti ni vedela kaj bo z njenim življenjem, prekleto. »za vse,« je še dodala ter dvignila pogled proti njem. besede je izgovorila s samozavestjo, v njih ni bilo nikakšnega straha – navsezadnje tega ni gojila do njega. gojila je spoštovanje in prekleto veliko. in zaupanje, hvaležnost. in zvestobo, brezpogojno. to je bilo edino, kar mu je lahko nudila v zahvalo. »torej,… je to vse ali me potrebuješ še kaj? ker če je to vse, bi sedaj odšla. tim me še vedno čaka,« je dejala ob tem pa se ji je zarisal komaj opazen nasmešek na obraz, ko se je zavedala, da je konec sestanka. predno je stopila skozi vrata, se je zazrla skozi ramo proti njemu. »se vidiva jutri, kajne?« je dejala namesto pozdrava, nato pa stopila iz prostora, kmalu tudi iz celotne stare tovarne, proti domu.