old stairs

Naslov sporočila: Re: old stairs Sob Sep 28, 2013 8:04 pm

tag, arizona

Prestopal se je iz ene noge na drugo in tiščal roke v žepe svoje jakne, med tem pa je oprezal okrog sebe pri starih stopnicah v mestnem parku, kjer je čakal na svojo stranko, tipa, ki se mu je predstavil kot Danny – ime, ki mu je skorajda težko verjel, vsaj glede na to, v kakšnem jecljanju in premišljevanju je ta podatek prejel od moškega. Danny ali kdorkoli že najsi je bil, je ob njunem prvem srečanju naročil samega sebe za vsak mesec, dvajset gramov na mesec. Potem se je počasi iz teme filadelfijskega večera izrisala silhueta, ki jo je kmalu prepoznal. Tip je pristopil, predenj je pomolil papirnato vrečko, katere vsebino je bilo mogoče predvideti. »Upam, da je vse notri, Danny. Če si me nategnil, te bom jaz dvakrat huje,« je pojasnil z ekstremno mirnim tonom in z zadovoljnim nasmeškom na obrazu, ko je denar pospravil v levi žep, iz desnega pa je potegnil plastično vrečico z belim prahom. Denarja se nikoli ni štelo pred novo stranko, toliko je vedel. Škoda bi bila lahko ogromna, a njegov oče ga je naučil dobro. Denar se je lahko štel le pred ljudmi, s katerimi človek posluje dolgo in jim še zmerom ne zaupa. Denarja se pred novimi strankami nikoli ne šteje. Odločen je bil, da se bo načel glede posla, ki mu jih je privzgojil oče, vedno držal. »Lepo je bilo poslovati s tabo, a, Danny,« se mu je nasmejal, ko je bila ta preprosta preprodaja opravljena in lopnil ga je po ramenu. »Ti mi povej, če je dobra, a,« je zaupniško zamrmral. »Pravijo, da moj papi izdeluje najboljšo robo na svetu.« Ni bila ravno urbana legenda in ljudje, ki so to govorili, so to govorili zgolj zato, ker so se starega Galanteja bali, toda malo samohvale ni nikdar ubilo nikogar, kajne? Poslovila sta se in iz žepa je, ko je silhueta izginila, potegnil vrečo z denarjem, da bi ga preštel, pa je njegovo pozornost hitro ulovila nova oseba; v njenih rokah je lahko jasno zaslišal škrtanje varnostnega zatiča pri revolverju. Pizda, policaji.

Naslov sporočila: Re: old stairs Sob Sep 28, 2013 9:20 pm

sammy,

park, po katerem se je sprehajala gor in dol že cel dan, bi sicer znal biti prav prijeten in zabaven, če je ne bi neumni čevlji ožulili že ob prvem obhodu. če ne bi neumna čepica delala valovom njenih svetlih las prave krivice. če ne bi temna uniforma kar požrla njene drobne postave, katere zapeljive obline so bile dobro skrite. v enem samem dnevu je preštela skorajda vsak list na drevesu… da, to je bilo novo življenje nekdaj najbolj iskane športne psihologinje arizone dunn, katere danes na žalost ni prepoznal nihče več. večer se je že spustil nad mestom, ko je s težkimi koraki končevali zadnji obhod tistega dneva. prav nič ji ni bila tema med drevesi, kjer se je znašla in še manj ji je bila všeč misel, da bi bila v tej temi primorana poprijeti za pištolo in dejansko začeti opravljati svoje delo. in ravno zato je bila velikodušno pripravljena spustiti prav vsakega zločinca, ki bi se nahajal na sprehajališču, o katerem je slišala govoričiti svoje sodelavce. pijančevanje, drogiranje in drugi umazani posli tolp se v tistem trenutku sploh niso zdeli pravi zločini in tako je povsem samozavestno zavila s poti, ki je vodila do zloglasnega sprehajališča. prek starih stopnic je nameravala povsem nedolžno in karseda urno presekati pot do svojega avtomobila. in vse je teklo popolno, dokler ni zaslišala v daljavi tihega pogovora. ah, prekleto- zavedala se je, da ob taki uri zagotovo ne bo srečala dveh gospodinj, ki bi se pogovarjali o tisti tretji gospodinji, ki zagotovo vara svojega moža. z dlanjo je nemudoma segla po revolverju, njeni koraki so se v trenutku upočasnili… saj ne, da se je v tistih groznih čevljih sploh dalo hoditi hitro. »hej ti!« je s svojim veliko prenežnim glasom zaklicala proti postavi, ki se je izrisala v daljavi. približala se mu je toliko, da je vsaj približno lahko razbrala njegove obrazne poteze. »roke gor, lepo prosim,« je z revolverjem pomignila proti njemu. »mislim, pazi, da ne raztreseš kuverte. res bi bilo grozno, če bi morala v tej temi še loviti ves denar. in hej, kje je tvoj prijatelj? ah, prekleto, si res nisi mogel najti drugega mesta za svoje posle? prekleto!« se je iz nje izvil val razburjenja; res je bilo zadnje, kar si je želela, da bo morala v nekoga meriti s pištolo. in sedaj, ko je razmišljala, je ugotovila, da je na tistem tečaju nikdar niso zares naučili, kako se osebo aretira. kaj natančno naj naredi s tem temnolascem? prekleto, res prekleto.

Naslov sporočila: Re: old stairs Sob Sep 28, 2013 9:59 pm

tag, arizona

V mislih jo je preklel, nato še sebe in prekletega Dannyja ali kako kurac mu je bilo pač ime, ker je izbral tako slabo mesto za preprodajo. Potem je počasi privzdignil roke, rekel pa ni ničesar, obraz je ohranil resen, zaenkrat se na njem ni zarisalo nobeno čustvo, čeprav so morale biti njegove oči prvo stotinko sekunde prekleto razširjene od presenečenja. V desnici je med kazalcem in sredincem še vedno držal vrečico, v kateri je bil denar; njegove oči so motrile njene in v trenutku, ko je s kotičkom očesa zapazil, kako se ji roka komaj opazno trese.. se je odločil, da se bo iz tega izmotal. »Nobeni posli niso to, gospodična,« se je počasi nasmejal in naredil ekstremno previden korak naprej, da ne bi svetlolasa lepotička zaradi stresa slučajno pritisnila na sprožilec. »Prijatelju sem posodil denar, pa mi ga je zdaj vrnil, nič drugega,« je skomignil z rameni, med tem ko je nasmešek na njegovem obrazu vztrajno rasel. Jasno je bilo, da laže, lepotička bi morala biti neumna, če bi mu iz prve nasedla, a vsekakor bi bilo na tej točki neumno priznati preprodajo. Navsezadnje ni imel na sebi ničesar, kar bi kakorkoli kazalo na to, da je preprodajalec heroina, ki obrača mastne denarje. Edino, kar je bilo na njem sumljivo, je bil rjav zavoj sto dolarskih bankovcev, a laž s posojilom in vračilom bi lahko šla skozi. »Gospodična, lahko odložite pištolo, obljubim, da se vam ne bom upiral,« je nadaljeval, še zmeraj z rokami v zraku, še zmeraj je prav polžje počasi korak za korakom ubiral proti njej. »Z veseljem bom z vami razčistil tale nesporazum, samo, hja, razumete lahko, da mi je izredno neprijetno, če merite vame s pištolo.« Z največjim veseljem ji je razkazal svoj širok nasmešek in nedolžno skomignil z rameni, češ naj pretehta njegovo ponudbo, ker prav zares ni niti slučajno slaba. Ne, tole deklino bo obrnil, tale lepotica sploh ne bo problem.

Naslov sporočila: Re: old stairs Ned Sep 29, 2013 12:42 pm

sammy,

in tako je strmela vanj, brez prave ideje, kaj naj sploh naredi. lahko bi ga ustrelila, ker ji je stopil na pot ter tako uničil dan. lahko bi izvedla kakšen kul prijem, enega tistih, katere naj bi se naučila na tečaju, in spravila temnolasca za zapahe. prestopila je na mestu in ob tem kratko zavzdihnila, glavo pa rahlo nagnila ob pogledu nanj. »in s prijatelji se dobivaš sredi gozda?« privzdignila je obrv, ko se ji je približal za korak in nato še nekaj le-teh, medtem ko je sama obstala na svojem mestu – premaknila se ni niti za centimeter. s pištolo še vedno namerjeno v predel njegovih prsi, je opazovala rastoč nasmešek na njegovem obrazu. morda je bil skrajno neprimeren čas za preučevanje njegovih obraznih potez, katere so bile sicer izjemno simpatične in skoraj zagotovo si ne bi smela dovoliti zardeti, ko sta se njuna pogleda srečala. »um, ja…« je zavzdihnila in rahlo odkimala z glavo. sama sebi je prigovarjala, da je sedaj resna policistka ter da stoji pred njo pravi zločinec, a obenem je lahko čutila težo revolverja, ki jo je vlekel k tlom. »verjetno imaš prav,« je skomignila z rameni. »mislim… imate. imate prav,« se je hitela popravljati, ko ji je v glavo udaril nek pravilnik o spoštovanju. »res je eno navadno sranje tale pištola. kaj res pričakujejo od mene, da bom nekomu z njo razstrelila možgane. fuj,« z dlanjo, katera se je oprijemala pištole, je zamahnila v temo in imela je zgolj srečo, da se ni v tistem trenutku sprožila. »ampak ja, takole se zmeniva… jaz obdržim pištolo v roki, z njo sicer ne bom merila v tvoje možgane, ti pa mi razložiš zakaj je shranjevanje denarja v kuvertah boljše kot v denarnicah, prav? in če me prepričaš, da si po tem pogovoru tudi jaz kupim eno kuverto, si svoboden. drugače greš z mano, prav? prav,« je kar sama prikimala v odgovor. »in najprej bom potrebovala tvoje osebne dokumente, dragec. prekleto, ne. vaše dokumente. in prosim pozabi, da sem ti rekla dragec,« je s prosto dlanjo pomigala pred njegovim nosom, dlan, v kateri je počival v revolver, pa je avtomatsko udarila ob njeno čelo.

Naslov sporočila: Re: old stairs Ned Sep 29, 2013 7:48 pm

tag, arizona

»Včasih,« je brezbrižno skomignil z rameni in se znova nasmehnil. »Ne reci mi, gospodična, da se ti nisi nikoli dobila s kom na kakšnem.. ne ravno primernem mestu.« Obliznil si je spodnjo ustnico in bolj ali manj nevede podkrepil morebitno slutnjo, da mu po mislih rojijo neprimerne stvari. »Oh, prosim,« je rahlo zamahnil z dvignjeno levico, ki jo je nato nemudoma znova odprl v znak svoje popolne pripravljenosti, da sodeluje s tole policistko, »pustiva vljudnosti, mislim, jaz te gotovo ne bom tožil, če me boš tikala.« Nasmejal se ji je in ob tem razkazal svoj bleščeč nasmešek, nato pa je naredil grimaso precejšnjega presenečenja in navsezadnje je skomignil z rameni in prikimal. »Prav, to zveni kot.. soliden plan. Imam boljšega, veš,« je vseeno načel, ker je sam preprosto to, kar je bilo primerno med morebitnim zločincem in seksi policistko dojemal malce drugače, kot so to najbrž dojemali drugi ljudje. »Lahko.. si izmenjava številki in te peljem na kosilo. Če boš želela, bom s seboj namesto kuverte prinesel denarnico,« je skomignil z rameni, kakor da bi bil ta plan skoraj smešno preprost in silno primeren trenutni situaciji. »Oke–« je začel s kimanjem, ko je lahko videl – in celo v popolni tišini zaslišal – kako je cev revolverja počila po njenem čelu. Široko je odprl oči in skušal zadržati rahel smeh, ki bi temu lahko sledil. Tale lepotička ni imela pojma, kako se revolver drži ali, morebiti celo, čemu služi. Ubogo dekle. Le kako je pristalo v takšni mizerni službi? »Vse v redu, gospa policistka?« se je pozanimal in nato pristopil še za tisti zadnji korak; zdaj ji je bil izredno blizu, njegove roke so bile še vedno v zraku in pričenjale so ga boleti. »Sammy Galante sem, gospodična, Samuel, no,« se je predstavil, kakor bi se praviloma predstavil slehernemu novemu znancu. Njena avtoriteta je bila pri njem precej omajana. »Me boš zdaj pretipala za orožje, da lahko roke končno spustim? Bolijo me že, veš.«

Naslov sporočila: Re: old stairs Ned Sep 29, 2013 8:59 pm

sammy,

»včasih,« je smeje ponovila njegove besede v odgovor. »ampak meni moji prijatelji niso nosili denarja v rjavih kuvertah, veš. jaz sem se v gozdu običajno dobivala s fantom. ali pa sem hodila sem popivat in kadit,« je nedolžno skomignila z rameni. presenetljivo lahko je bilo odmisliti tisto pištolo, s katero je še vedno merila v njegovo telo, in na preprosto dejstvo, da stoji pred njo morebitni zločinec. le tista prekleta ovojnica – da, tista ovojnica je bila kriva, da je revolver ostal v njenih rokah ter da ga ni bila pripravljena kar tako izpustiti, četudi si je želela; temnolasec je bil namreč presneto simpatičen in prav prijetno se je bilo končno pogovarjati z nekom, ki je videl pod njeno uniformo. škoda le, da se je to zgodilo s popolnoma napačno osebo. »prav, tikala te bom,« je brez premisleka nežno prikimala. »samo ne povej tega mojim nadrejenim. bilo bi res skrajno neprijetno, če bi me odpustili že takoj na začetku.« da, bilo bi neprijetno, a niti slučajno nepričakovano in verjetno tudi ne tako hudo; navsezadnje bi tako lahko mirne vesti odšla nazaj v svoje lastno življenje. tja, kjer ji ne bi bilo treba s pištolo meriti v glavo neverjetno simpatičnim in prijaznim ljudem. »kosilo?« ustnice so se ji ukrivile v igriv nasmešek, medtem ko je komajda opazna rdečica zajela njena lica. »um…« resnično si je želela privoliti. »poglej, najprej bova dokazala, da si nedolžen in potem me lahko pelješ na kosilo, prav? in ja, verjetno bo res najbolje, da se čimprej znebiva tiste kuverte.« da je bila popolnoma neprimerna za policistko, se je zavedala tudi sama. v trenutku, ko je revolver zadel njeno čelo, je tiho zaklela in šele ko je naslednjič odprla oči, se je zavedla temnolaščeve bližine. »gospodična,« ga je tiho popravila. »samska sem že praktično celo življenje. mislim… bilo je nekaj zvez, ampak po srcu sem svobodna ptica, veš,« je brez pravega vprašanja ponudila odgovor. »me veseli, sammy. simpatično,« je smeje prikimala in prestavila revolver v levico, desnico, katera je bila sedaj prosta, pa mu pomolila pod nos. »jaz sem arizona.« arizona, nesposobna policistka, ki nima pojma kako se obnašati. »ojoj, oprosti,« se je hitela opravičevati, ko je temnolasec omenil težavo z dvignjenimi rokami. stopila mu je korak bliže in z dlanmi preiskala njegovo telo; saj ne, da bi zares vedela, kje iskati za skrivnim orožjem. »v redu,« je prikimala in s pištolo pomigala v znak dovoljenja, da ubožec končno spusti roke. »če se ne motim, si mi sedaj obljubil, da pojasniš zadevo s kuverto. in če boš dovolj hiter s pojasnilom, imava še čas, da greva na večerjo.«

Naslov sporočila: Re: old stairs Ned Sep 29, 2013 10:57 pm

tag, arizona

Pomislil je, koliko dober bi bil izgovor, da je pravzaprav moška striptizeta, kar bi pravzaprav pojasnilo čisto vsako malenkost v zgodbi, pa je bil na žalost precej prepričan, da je bila v tej zvezni državi prostitucija na javnem mestu prepovedana. »Poredna policistka torej,« ji je pomenljivo pomežiknil in prav zares se mu je iz trenutka v trenutek bolj zdelo, da ima opravka s simpatičnim dekletom, ki nima niti najmanjšega pojma, kako naj opravlja svoje delo. »Aa, novinka si?« se je nasmejano pozanimal in ji prikimal. No, to je bilo potemtakem to – razlog, da je bila precej raztresena in da protokola ni prav dobro poznala. Tudi on ga, navsezadnje, ni, pa se mu je že iz gledanja filmov zdelo, da ne bi nikdar smel kar tako zaupati sumljivemu človeku. Zlasti ne sredi temnega parka. On ji vsekakor ni imel namena storiti ničesar žalega, a samo mislil si je lahko, kako bi se situacija končala, če bi imela po kakšnem slučaju pred seboj posiljevalca ali serijskega morilca. Uboga deklina. »Prav,« se je veselo nasmejal. Na kosilo bo peljal policistko. No, to bo še zabavno. Spraševal se je, kako bi se končalo, če bi nekajkrat spala skupaj, pa bi ona bluzila po njegovi hiši in našla shrambo z drogami. Spraševal se je, če bi totalno popizdila, ali pa bi jo lahko, če bi bil res spreten, prepričal, da gre za mleti sladkor. Ali če bi jo lahko, po drugi strani, nasral, da bi malce posnifala z njim. Oba plana sta se mu na koncu koncev zdela precej izvedljiva. »Oh, krasno,« je prikimal in pomenljivo privzdignil obrvi. »Tudi jaz sem svobodna ptica, veš.« Takšna, ki ima doma ženo in dva otroka, a navsezadnje ga je od doma ločeval ocean. »Morda bi bila lahko.. skupaj svobodni ptici,« si je dovolil iti še dlje, ob čemer je precej očitno ugriznil ob svojo spodnjo ustnico in se s pogledom ustavil na njenih. Da, z njo bi bil z veseljem.. svoboden ptič. »Oh, oh, okej,« ji je že hotel seči v roko, ko se je predstavila, nato pa se je nenadoma odločila, da ga bo vseeno pretipala. Precej prijetne roke, si je moral priznati. Prav nič ne bi imel proti, če bi se ga dotikale tudi takrat, ko na sebi ne bi imela te grde uniforme, ki niti slučajno ni pripomogla k razkazovanju njenih oblin. »No, to je dobra motivacija,« se je zopet široko nasmehnil, ko je končno lahko svoje roke spustil nazaj, da so prosto padale ob telesu. »Kot sem rekel, prijatelj mi je bil dolžan denar. Ne vem, zakaj bi mi ga on izročil v denarnici, a ne?« Imelo je precejšen smisel. »Seveda mi ga je zato predal v kuverti, jaz pa sem ga ravno hotel pospraviti v denarnico, ko si me prekinila. Ko si, saj veš, name namerila s pištolo in rekla, naj dam roke v zrak.«