forrest hills avenue no. 13

Naslov sporočila: forrest hills avenue no. 13 Pon Apr 15, 2013 9:41 pm

tag, saoirse smitten

note: hah, malo je dolgo, zaneslo me je, I'M SO EXCITED AND I JUST CAN'T HIDE IT!

ni razumel, čemu velika panika, ki je nastala po krajši odsotnosti šefice. v njem se, za razliko od ostalih goril, ni nabiral nikakršen strah; predvideval je, da si je svetlolasa lepotička našla nekoga, ki izjemno fuka in s katerim se zadnjih oseminštirideset ur intenzivno daje dol. saj ne bi bilo tako nenavadno, če je pomislil na to, kako ga je naskočila takrat v pisarni, čeprav ni imela pojma, kdo pravzaprav je. ni vedel, zakaj natanko ga je ob misli na saoirse, ki jo poriva nek tip z absurdno enormnim kurcem, čutil neprijetno ščemenje v trebuhu. kot bi celoten njegov organizem čutil ljubosumje, ki naj bi bilo samo psihično. pa kaj še, totalno ga je zjebalo. po eni strani je bil jezen - kot da je imel kakšno pravico! lepo prosim, saj vendar svetlolaska ni bila njegova last -, spet po drugi strani je bil neke vrste razočaran - spet, zakaj neki? navsezadnje je sam počel isto -, toda ljubosumja, ki je njegovo telo zbadalo kot tisoče nožev, ni mogel tako zlahka zatreti. ni vedel, od kod se je pojavljalo, a očitno je bilo, da je šel zadnje čase skozi neke vrste krizo. isto je bilo s kenzi, ko je ugotovil, da je blake še vedno zaljubljen vanjo in da si jo želi znova pofukati.. kot bi se mu zdelo, da je nihče drug ni vreden, razen njega.

zmečkal je listič z naslovom, ko je s svojim razjebanim avtom zavil na dovoz in ustavil pred eno izmed razkošnih stavb na tej tako ali tako preveč jebeno razkošni ulici. bogataši. smrdeli so mu bolj kot javni veceji. saoirse, kakopak, v to skupino ni štel, ker je svoj denar pridobivala ilegalno, a s trdim delom. kot kopica generacij pred njo. nič čudnega, da je vodila najmočnejši imperij v filadelfiji.. to je bilo torej to. tresnil je z vrati in se v ležernem tempu odpravil po stopnicah do privatnega vhoda, ki je bil njen; to je opazil, ko je ošinil zvonec s priimkom o'brien. pozvonil je. pojma ni imel, kaj je pravzaprav počel tukaj, navsezadnje ni imel nikakršne želje, da vkoraka v sobo, med tem ko nek nedvomno lep in neznatno mlad dečko poriva svoj kurac globoko vanjo. sama misel na to mu je bila odurna. notri ni bilo slišati ničesar. morda sta za trenutek prenehala, ker ju je presenetil. oh, krasno. morda je imela več kot le enega tipa, pa sta jo natepavala oba naenkrat. še enkrat je pozvonil. brez znakov življenja. "ne me fukat, no," je nejevoljno zavzdihnil, se ozrl v obe smeri, da bi videl, če je kje kdo, ki bi ga utegnil opazovati, nato pa je nekajkrat usekal ob vrata, ki so se pod pritiskom sšasoma vdala. rama ga je bolela kot sam satan.

vstopil je v lepo urejeno, očitno bogatunsko stanovanje, naredil nekaj korakov in zaprtl vrata za seboj. "saoirse," je zaklical, a odgovora ni bilo. s prsti je zdrsel po nekaj zaprtih kuvertah pošte na omarici v predprostoru. naprej se je odpravil v domnevni dnevni prostor, kjer ni bilo nikogar. njegov pogled se je nato ustavil na priprtih vratih prostora, ki bi bil zlahka spalnica. "zlezi iz fanta.." je glasno govoril, med tem ko se je čisto počasi približeval vratom, da bi ji dal čas, da se uredi. "ali fantov, me prav boli kurac.." nataknjeno se je namuznil in odrinil vrata, ki so pred seboj odkrila čudovito spalnico.. zasebni prostor, v katerega si nikdar ni upal sanjati, da bo imel vstop. in tam je bila, sedela je v kotu, nekam odsotna. najprej je pomislil, da se je morda jebeno zadozirala ali kaj podobnega. "kaj.." je začel z nežnim nasmeškom, ki je počasi pričel bledeti, ko mu je pogled zdrsel po njenem telesu. oblečena je bila v ohlapno dolgo majico, najbrž pripravno za spanje.. in njeno telo so pokrivale modrice, od obraza do dlani, nekaj tudi na njenih golih nogah. "moj bog," je zamrmral in planil proti njej. v trenutku je bila njegova dlan na njenem licu, obraz je dvignil k sebi, da bi precenil škodo. ni bilo tako hudo - ona in njeni so njega veliko konkretneje zjebali - toda na njej modrice niso izgledale dobro. pravzaprav so v njem zopet prebudile tistega zaščitniškega viteza, ki je bil pripravljen ubiti kogarkoli, ki si je nad njo drznil dvigniti prst. "kaj se ti je zgodilo?" se je pozanimal s tihim glasom, ko je s pogledom in s prosto roko popolnoma nežno zdrsnil po njeni roki, ki je izgledala, kot da bi nanjo padla tona ciglov ali kaj podobnega. "kdo ti je to storil?"

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pon Apr 15, 2013 10:01 pm

imela je svoje dolžnosti, ampak vedela je, da se v svojem trenutnem stanju pač ne more prikazati v vili. tako je svoje odgovornosti prevalila na enega izmed starejših tipov – bil je še očetov sodelavec in hkrati tesen prijatelj, zato je vedela, da se nanj lahko popolnoma zanese in je ni preveč skrbelo. vsaj ne za trenutno dogajanje v vili in opravljanje nalog in odpošiljanje tiste zaloge orožja, ki so jo dobili… ampak je pa imela svoje skrbi. skrbi, zaradi katerih ni mogla najbolje spati. pripravljala je načrt, jasno, ampak še vedno je to počela v osami svoje spalnice, kjer se je lahko odklopila od celotnega sveta. navsezadnje je bilo njeno telo prekrito z modricami, a bila je dobro. včeraj jo je dobesedno bolelo celotno telo in težko se je premaknila brez kakršnihkoli bolečin, danes pa je bilo to veliko lažje. na sebi je imela razvlečeno majico, ker je nameravala v posteljo – in čeprav je poskusila, ni mogla zaspati. zavila se je v svoje udobne rjuhe, zaprla oči in pred seboj zagledala obraz človeka, ki ga je v tistem trenutku sovražila. ni se ga bala ali karkoli podobnega; prej nasprotno, mrzila ga je. mrzila ga je, ker je izdal vse, v kar je verjela in v kar je verjel njen oče ter pred njima vse generacije o'brienov, ki so vodili posel. družina. in potem… prav. če se je hotel iti takšno igro, se je saoirse brez problema lahko vključila. tako ali tako nikoli ni igrala po pravilih. to je bila nevarna igra, ampak saj ji ni preostalo kaj drugega. iz misli jo je predramil hišni zvonec, ampak tako ali tako je domnevala, da bo vsiljivec izginil. moral je; navsezadnje ni bila pri volji za sprejemanje obiskov. a veliko bolj pomembno kot karkoli drugega je zanjo bilo to, da je ni smel nihče videti. ne takšno – vedno je bila močna in urejena in brezhibna. zdaj, ko se je počutila skoraj krhko in je njena bleda koža bila potresena z modricami, pa je bila zgodba popolnoma druga.
potem pa je zaslišala korake, zaradi katerih se je nemudoma vzravnala na stolu. ni bila prestrašena, ker tega v svojem stanju niti ni bila sposobna čutiti, kljub temu pa je vrgla hiter pogled proti mizici, na kateri je bilo zloženih nekaj pištol ter nožev. samo tako, za vsak primer. namrščila se je, ko je prepoznala glas. lahko bi ugovarjala; lahko bi ga napodila stran, še preden bi jo imel priložnost videti, ampak nato je odrinil vrata in potem je bil v sobi. tudi če bi se poskušala obrniti stran, bi se sčasoma morala soočiti z njim. tega – njega – ni pričakovala. zdrznila se je, ko je planil proti njej in je začutila njegov dotik na sebi. komaj opazno, a vendar – zdaj, ko ji je nekdo dokazal, kako zelo krhka je pravzaprav bila, si skoraj ni mogla pomagati, pa čeprav je vedela, da bo zjutraj že bolje. »wesley,« je skušala ugovarjati, medtem ko je premaknila svojo glavo in jo izmaknila njegovem dotiku ter pustila svetlim lasem, da so zakrili večino modric na njenem vratu. »kaj počneš tukaj? ne bi smel…« je začela in obmolknila, medtem ko je pogled vztrajno umikala njegovemu. počutila se je dokaj ponižano, ker jo je moral videti takšno. »v redu sem,« je mehko zamrmrala, nato pa se je ugriznila v ustnico. k vragu z vsem skupaj.

tagged: wesley! :3 notes: pm. (:

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pon Apr 15, 2013 10:57 pm

tag, saoirse smitten

bil je popolno nasprotje samega sebe pred nekaj minutami. prej si je drznil biti celo jezen, ko je imel pred očmi saoirse, kako veselo jaha kakšnega idiota.. zdaj si je želel, da bi raje zakorakal v tak prizor. "poslali so me, da preverim.." je zamomljal odsotno, ko je sledil liniji temnih modric. nekdo - ali skupina nekih ljudi - jo je morala prekleto zjebati; spraševal se je, kaj pri bogu bi jih vzpodbudilo, da bi se lahko neusmiljeno spravili na tako nežno lepotico. komaj se je drznil dotikati; zdela se mu je krhka, pa čeprav je videl, kako trmasto je skušala vzdržati svoj ponos. videl je tudi nekaj drugega; videl je njeno stanje šibkosti in prav nič ga ni zabavalo. skrb za njeno dobrobit se je v trenutku, ko je prvič spregovorila, nekoliko zmanjšala, njen prostor pa je zasedla slepa želja po maščevanju. kdo ve, zakaj je pravzaprav tako čutil, zakaj si je drznil lepotico imeti za svojo, a ni bil pripravljen dovoliti, da kdorkoli takole dela z njo. nekdo je potreboval grobo lekcijo.

"nisi v redu," je namrščeno in strogo zmajal, ob čemer se je mimogrede spomnil dni, ko je poležaval na terasi in v notranjosti vile in zagotavljal, da je z njim vse v redu in da mora domov, sicer se mu bo zmešalo.. saoirse mu je, ko je bila ob njem, odgovarjala z istimi besedami, ki so se mu tedaj zdele takšno sranje, zdaj pa.. zdaj je vedel, da so resnične. "ne igraj moči, saoirse, ne zdaj," je ostro zmajal z glavo in znova s pomočjo rok obrnil njen obraz k sebi. "totalno si razjebana in niti slučajno nisi v redu.." je nadaljeval skoraj z jezo, ker se je hotela takole veselo pretvarjati, da je vse v redu. do nje je gojil ljubezenske, in istočasno očetovske nagone, ki mu vsekakor niso dali, da bi tole brez problema požrl in šel dalje. nekdo jo je razjebal. nekdo bo moral plačati. "vidim te, nisem neumen, vem, da moraš delovati močno in mogočno.. ampak dovoli mi, da ti pomagam, prekleto, vsaj enkrat v življenju mi zaupaj." počutil se je, kot bi ga imela svetlolaska za.. nezaslužnega. kot da to, da je prestregel njej namenjen nož ali da ji je z vdanostjo služil ni bilo dovolj, da bi si prislužil vsaj osnove njenega zaupanja. kot da bi bil še vedno isti drek, takšen, kakršen je bil nekoč.. in vendar je sam dobro vedel, da se je spremenil.

"pridi," je dejal in jo brez oklevanja zaobjel z eno roko pod rokami, z drugo pod nogami, in si jo dvignil v naročje, še preden bi utegnila kakorkoli protestirati. nosil jo je kot tenko steklo, ki se lahko v trenutku, ob malce večjem pritisku, zlomi. v posteljo jo je odložil kot najdragocenejšo stvar na svetu. nato se je umaknil, da ne bi vse delovalo preveč pocukrano, njegove roke so se zasidrale nekje na njegovih bokih, ko ji je obrnil hrbet in naredil nekaj korakov, ob čemer je kratko premislil. nato se je znova obrnil k njej, se naslonil na steno za seboj in prekrižal svoje roke na prsih. "povej mi," je velel. prostora za ugovarjanje ni bilo. "povej mi, kdo ti je to naredil, ker ga bom ubil, prisežem pri bogu," je ponovil svojo zahtevo in jo nekoliko slikoviteje obarval.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pon Apr 15, 2013 11:22 pm

sploh ni opazila, kako nenavadna je situacija pravzaprav bila. že sama podoba temnolasca v njeni spalnici je bila… preveč. nekaj, kar se vsaj načeloma ne bi smelo zgoditi, ne glede na vse. bil je vsiljivec, ampak hkrati ga je saoirse sprejemala kot nekoga, ki je imel vso pravico do tega, da je bil tam. njene ustnice so se za trenutek ukrivile v nasmešek ob njegovih besedah. da preveri kaj? če je bilo z njo vse v redu? potem je vsekakor že zdaj dobil svoj odgovor. bila je daleč od tega, da bi bilo z njo vse v redu. po pravici povedano bi se najraje zavila v majhno kepo sredi postelje in mu pustila, da z dlanmi nežno pregleda njeno telo. nežnost, ki je od njega ni bila vajena, pa čeprav je zdaj vedela, da od njega lahko pričakuje več, kot ji je dal vedeti. ni si mogla pomagati. njen celoten svet se je obrnil na glavo. razumela je, zakaj kevin ni bil sposoben voditi družine. bil je preveč sebičen; usmerjen sam vase in v svoje interese, ne pa v interese vseh. pogled je ob njegovih besedah dvignila in zavzdihnila. »lahko pa se pretvarjava, da sem. kmalu tudi bom. in nihče ne bo izvedel,« je spregovorila. to je bil njen načrt že od vsega začetka. z neprijetnimi stvarmi je imela navado opraviti sama, morda s pomočjo enega ali dveh silakov, drugače pa vsekakor sama. prvič, odkar je prišel, se je pripravila do tega, da je pogled dvignila do njegovih oči in jih nekaj trenutkov tiho preučevala. razumela je njegovo nejevoljo; tudi sama bi najbrž na njegovem mestu občutila enako. »zaupam ti, wesley,« je šepnila, medtem ko je njena dlan počasi zdrsnila po mestu, kamor je prejel nož namesto nje in kjer je bila zdaj že dokaj lepo zaceljena brazgotina. ni poznala drugega načina, s katerim bi mu lahko pokazala, zakaj mu zaupa. navsezadnje je storil nekaj, kar je sama štela kot častno dejanje in zaradi tega ji je prirasel k srcu bolj, kot bi bila pripravljena priznati. zaupala mu je; najbrž trenutno bolj kot komerkoli drugemu na svetu.
pustila mu je, da jo je dvignil. potrebovala je nekaj podobnega temu – potrebovala je toplino drugega človeka; toplino njegovega telesa ob svojem, ker se ji je zadnje dni zdelo, da jo zebe skoraj do kosti. odložil jo je v posteljo in se umaknil, saoirse pa se je medtem prestavila toliko, da je sedela in se s hrbtom naslanjala na posteljo za seboj. prekrižala je nogi in zajela sapo. »izdal me je,« je nenadoma rekla, potem pa utihnila, kot da ne bi bila najbolj prepričana, če je sploh počela pravo stvar. »izdal je celotno družino in vem, da ne maraš, kadar ti pred nos mečem družino,« so se njene ustnice zganile v nekaj, kar je spominjalo na zelo bled nasmešek. nenadoma se je počutila veliko bolj mirno; skorajda varno, ko jo je takole opazoval od svojega mesta pri steni. »in ti me ne bi smel najti takšne…« je mehko zamrmrala in se z rokama objela okrog telesa. »presenetil me je in tip je čisto nor, prisežem,« je nadaljevala s pripovedjo, ker se ni mogla pripraviti do tega, da bi to povedala naenkrat. dejansko je bilo zanjo to nekaj novega, ampak obenem je čutila potrebo po tem, da mu dokaže, da ji ni bilo vseeno zanj in da je bil pomemben člen vsega skupaj. »rekel je, da mu je bilo to obljubljeno…« njen glas se je zlomil. ponavadi se ne bi, ampak tokratna rana je bila sveža, ker je bil človek, ki jo je prizadel, nekdo, ki je po vseh pravilih nikoli ne bi smel. »zebe me,« je odsotno zamrmrala bolj sama pri sebi, medtem ko je potegnila nogi k svojem telesu in ju objela, vmes pa si je skušala dopovedati, da si ne sme dovoliti tega pred njim, dokler se ni več mogla zadržati in je pred njenega bledega lica, ob strani katerega je kraljevala modrica, počasi zdrsnila ena sama solza, za katero je še vedno upala, da je ni videl. bila je preveč osebna stvar; popolno razkritje, ki bi si ga morda celo zaslužil videti, čeprav niti ni več vedela, kaj je bilo prav.

tagged: wesley! :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pon Apr 15, 2013 11:45 pm

tag, saoirse smitten

zavzdihnil je, ko mu je takole zatrdila, da ne bo za to izvedel nihče; v njenih besedah se je skrivala tiha zahteva, da o tem, kar je videl, ne črhne niti besedice. nikomur. ni mu bilo všeč, da je to zahtevala od njega, čeprav je po drugi strani vedel, da ne bo z nikomer govoril o tako delikatni stvari. videti saoirse, takole.. dovolj hudo je bilo že zanj, kako bi se torej odzvali vsi tisti njeni vdani podložniki? najbrž bi zagnali vsesplošno paniko in razglasili vojno stanje. najbrž bi se jim popolnoma odpeljalo. nekoliko se je zdrznil, ko je s prsti zdrsela po rani, ki sicer ni bila več tako sveža, kot je bil spomin nanjo. vedel je, da bi, če bi moral, znova storil vse točno tako, kot je storil prej. brez oklevanja bi skočil pred nož zanjo, brez oklevanja bi položil svoje življenje, če bi to pomenilo, da bo rešil njeno. brez najmanjše misli. morda so bile to tiste vrednote, za katere sta oba sprva verjela, da jih wesley ne premore.. in vendar jih je več kot očitno razvil v razmeroma kratkem času. ali pa je bila kriva ona. nikogar drugega v 'družini' ne bi takole rešil, za nikogar drugega ne bi prestregel bodala.

poslušal je njeno pripoved in za trenutek celo - ko je govorila o tem, kako ve, da ne mara njenega nakladanja o družini - na obraz spustil sled nasmeška, ki je kmalu znova zbledel. približno je razumel, o čem je govorila, čeprav delčkov zgodbe ni znal povezati. nekdo - iz mafije? ali pa morebiti iz njene prave družine? - je sklenil, da jo bo nalomil do mrtvega, ker verjame, da mu je nekaj obljubljeno.. morda vendarle ni bil toliko bister, kot je mislil, da je. odkašljal se je, ko mu je postalo jasno, da je zgodbe konec, in se ji znova približal. obstal je ob robu postelje in za nekaj trenutkov opazoval čudovit obraz, obtolčen s plavimi, vijoličastimi, rjavimi, zelenimi ali rumenimi - madeži. z madeži vseh odtenkov. kakšno odurno bitje bi bilo sposobno kaj takega storiti? v glavi mu je že odzvanjal odgovor. on. on bi bil sposoben. navsezadnje je stari wesley nič kaj nežno položil nekaj lepotičk, ki so se upirale in večkrat dvignil roko nad kakšno, ki si je drznila oporekati. in vendar se je spremenil, verjel je v to, da se je. morda je bil še vedno vulgarna gnida, ki se je veselo gonila naokrog, se zapletala v pretepe in delala samo sranje.. in vendar nad nedolžno žensko več ni bil sposoben dvigniti roke. kdo bi si drznil udariti takšno lepoto? jo iznakaziti? jo.. poskusiti uničiti? "kdo, saoirse?" je za zavzdihom vnovič poskusil. "hočem ime, tegega prasca bom ubil, pa če bo to zadnja stvar v mojem življenju.."

nenadoma so njene besede začele zveneti vse bolj nenavadno. svoje okončine je stisnila k sebi, kot bi se bala zanje; na njegovem obrazu se je pojavila sled skrbi, ki se je realizirala, ko je opazil majhno solzo, ki je zdrsnila po njenem potolčenem licu. njegova glava je zanihala iz ene v drugo smer, ko prav zares ni vedel, kaj naj stori; ni znal biti ljubeč moški, ki ji bo stal ob strani. približno takole se je počutil nazadnje s kenzi, a rešila ju je steklenica viskija. tokrat je dvomil, da bo tako enostavno. jebeš, se je zaslišal v mislih, ko se je nenadoma znašel na postelji ob njej, njeno telo je popolnoma avtomatsko privil k svojemu, da je več ne bi zeblo. da je več ne bi bilo strah in da bi jo pomiril. da se ne bi počutila, kot da jo lahko kdo poškoduje.. da bi se ob njem počutila varno. zaljubljen je bil vanjo.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 12:08 am

njen svet, ki se je za nekaj trenutkov zrušil v drobne koščke, se je počasi spet sestavljal nazaj. razlogov je bilo več, tako za prvo kot za drugo. vsekakor je pod bistvene razloge šlo ime osebe, ki se je spravila nanjo. pa ne toliko ime kot pa priimek – ta je bil bolj pomemben, bolj dramatičen in je vsemu skupaj dal občutek boleče izdaje. z njo ni še nikoli nihče tako ravnal. prav, navajena je bila določene mere grobosti in celo nasilja od ljudi. ampak ne od vseh ljudi in ne nasilja v takšni meri. v očeh svojega napadalca je ozrla čisto poblaznelost in to ji je pognalo srh po hrbtenici. morda bi bilo lažje, če bi ji to storil popoln tujec ali nekdo, ki bi ga poznala zgolj po imenu. tako bi z lahkoto ukrepala in nemudoma storila tisto, kar je moralo biti narejeno. hotel jo je ubiti, to je vedela. napovedal ji je vojno – njej osebno, kot da bi lahko zaradi tega takoj dobil vse, kar je želel dobiti. pogled je dvignila, ko se je wesley odkašljal.
wesley. tudi zanj je bila nekoč skoraj prepričana, da bi jo najraje ubil, a potem sta se znašla povsem drugje – življenje je bilo nepredvidljivo, ja, ampak obstajala je poglavitna razlika, ker je v temnolasca pred seboj saoirse vedno neomajno in popolnoma verjela ter mu zaupala. pritiskal je na vse njene gumbe in jo spravljal ob živce, ampak vse to je bilo v preteklosti. zdaj mu je brezpogojno zaupala in zanj bi bila pripravljena storiti marsikaj. bil je obetaven, ampak ne samo kot član mafije, temveč tudi kot človek. vedno je verjela, da je v njem nekaj dobrega – nekaj posebnega. in čeprav ji je večkrat v obraz vrgel, da se moti, ni obupala. nikoli ni obupala nad ljudmi, v katere je verjela. in zdaj je bil tu, v njeni spalnici, v njenem popolnoma osebnem in zaprtem prostoru za vse. presenetilo jo je, kako močno ga je pravzaprav želela tukaj. dajal ji je občutek varnosti in to je v tistem trenutku cenila bolj, kot bi znala povedati ali mu kadarkoli sploh nakazati. dvignila je pogled proti njemu, ko je ponovno spregovoril. najbrž je zvenela zmedeno; v resnici je bila samo utrujena. ni se spomnila, kdaj si je nazadnje privoščila dober spanec.
potem pa jo je objel. stisnil jo je k sebi in čeprav je bilo njeno telo sprva povsem olesenelo, se je nenadoma sprostila, ko je svojo roko ovila okrog njegovega vratu, da je lahko obraz samo za nekaj trenutkov zakopala v njegov vrat. to jo je na prav nenavaden način pomirilo; s kožo je lahko čutila njegov srčni utrip, obenem pa se ji je tudi njegov vonj zazdel zelo pomirjujoč in ko se je končno zbrala, je dvignila glavo in naslonila svojo teme na njegovo ramo, da se je še vedno obračala proti njemu. »o'brien,« je tiho zamrmrala. njen glas se je zatresel, ampak tokrat se ni nameravala zlomiti. »kevin o'brien,« je spet spregovorila in nekoliko premaknila svojo glavo, da je našla najbolj udobno točko na njegovem ramenu. »in ne smeš… počakaj. prosim. vse skupaj moram premisliti...« je šepnila, »ampak poiskala te bom. obljubim,« je dejala, v njenem glasu pa ni bilo dvoma. če jo je dovolj dobro poznal, bo vedel, da bo premislila, izoblikovala načrt in nato poslala po njega. njena solza se je že zdavnaj izgubila nekje na njegovi koži, ko je dvignila glavo. »morda se nisi tako zelo motil o meni na najinem prvem srečanju,« je zamrmrala in pogled, ki ga je za nekaj trenutkov zadržala na njegovih ustnicah, dvignila do njegovih oči. to ni bila trditev – bilo je bolj vprašanje. morda ga je spustila preveč blizu in mu potrdila vse, kar ji je povedal. besede, ki je takrat niso bolele. ampak zdaj bi jo lahko. nekoliko se je umaknila in našla izhod iz objema, čeprav je njena dlan kljub vsemu previdno, počasi in nekoliko obotavljajoče pristala na njegovi, medtem ko je zdaj vanj upirala velike, morda prestrašene oči.

tagged: wesley! :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 12:34 am

tag, saoirse smitten

ime, ki ga je prejel, ga je presenetilo. njegov obraz se je namrščil, dih mu je za trenutek zastal. družina, ne njena fikcija družine. prava družina. lahko je razumel, zakaj je bolelo in spraševal se je, ali je morebiti kdaj sam do take točke spravil blaka. najbrž ne; ni poveličeval družinskih vrednot, in če je zmlatil brata do konca, je bil to samo vsakdan. tisti fris je z veseljem tolkel; takšnega.. tega angelskega obraza pa se ne bi smel dotakniti nihče. ne brat, ne član družine, nihče. zavzdihnil je, ko je uspel z mislimi zaobjeti bolečino, ki jo je takšna izdaja morala prinesti. vedel je, da o tem ne bo govorila, da mu ne bo priznala, da boli.. in istočasno je prav tako močno vedel, da mora boleti. o ja, da mora skeleti kot sam satan. toplota bližine, ki je prevevala njegovo telo, ga je nekoliko pomirila; ni bentil o tem, kako bo tegale o'briena ubil, pa čeprav je mislil o tem.. so bile njegove misli večinoma tukaj, v situaciji, kjer se je saoirse, ta čudovita ženska, privila k njegovim prsim in si samo za trenutek dovolila biti ljubljena. si dovolila doživeti, kar si je tako ali tako nenehno zaslužila, vendar si enostavno tega ni bila sposobna privoščiti.

nekaj časa je molčal - predvsem je molčal zato, ker mu niso bile všeč njene besede. ne, ni imel namena čakati, najraje bi šel tja, poiskal tega tipa, kjerkoli že je, mu sledil do mehike, brazilije, južnega pola, jebene kitajske.. in mu tam razsekal glavo s kakšnim ekstra priročnim kijem ali čim podobno nevarnim. to se ni počelo. nihče ne bi smel dvigniti roke nad tem.. njegovim.. nad tem dekletom. "prav," je dejal in s toplo dlanjo zaobjel njeno lice, čeprav je bilo jasno, da ni najbolj zadovoljen s tem navodilom. "prav, počakal bom," je še enkrat zavzdihnil in odtegnil pogled, ki je pristal na njenih nogah. nekaj modric, ki jih je prekrivalo, se je lesketalo v temno vijoličasti. kakšen kreten. kreten, ki mu bo razsekal glavo.

nekoliko je privzdignil obrvi, ko je zaslišal njene besede. ni vedel, na kaj natanko bi lepotička utegnila apelirati, sploh pa se je njunega prvega pogovora spomnil le bežno, ker je, kolikor je pomnil, ves čas razmišljal samo o tem, kako zelo razjeban je in kako ga bolijo najrazličnejši kosci telesa, za katere nikdar ni vedel, da so lahko tako boleči. "nikoli se nisem motil o tebi," se je kratko nasmehnil. vedel je, da to ni bilo tisto, kar je želela slišati. želela je slišati, da se je motil, da je bilo vse tisto sranje, ki ji ga je vrgel pod nos, navadno sranje, želela je, da se ji zlaže in ji reče, da nič ni mislil resno.. toda ni še končal. "sem pa, priznam, slabo izbiral tiste reči, ki jih je bilo potrebno izpostaviti." da ni sposobna, da ni zaslužna, da se bo prej ali slej znašla na kolenih pred nekom, ki jo bo totalno uničil. "ko sva se prvič spoznala, sem videl.." je tiho dejal, zavedajoč se, da bo priznal, kar ga bo v njenih očeh zmeraj definiralo. iztegnil je dlan in ujel pramen njenih svilnatih las, da se je lahko z očmi osredotočil nanj in da mu ni bilo potrebno gledati v njene, ko bo to rekel.. "da si najmočnejša ženska, kar sem jih kdaj spoznal. ne dovoli, da bi zaradi nekaj modric in kretenskega sorodnika, podvomila v to." kislo se je nasmehnil in za trenutek ošinil njene oči, nato pa se, da bi prikril lastno nelagodnost, nasmejal in dejal: "sranje, zvenim kot kakšna izredno pocukrana knjiga za pičke, a ne?"

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 12:51 am

s pogledom je pozorno spremljala njegov obraz in vsako potezo na njem. bilo je presenetljivo, kako zelo znan ji je bil do zdaj in kako bi lahko z zaprtimi očmi poiskala prav vsak košček obraza – pa ne, da bi si to sploh lahko privoščila. morda bi ji dovolil, ampak tega si niti ni želela. v tistem trenutku ji je povsem zadoščalo to, da je bil tam. samo zanjo, sredi prostora, ki se ji je v zadnjih dneh zazdel kot najbolj osamljen prostor na celotnem planetu. včasih je bila osamljena, ampak to je spadalo na seznam stvari, ki jih nikoli ne bo izgovorila ali priznala na glas. nenadoma je začutila potrebo po tem, da mu vse skupaj objasni; navsezadnje samo ime ni bilo dovolj, čeprav je bil priimek sam dovolj zgovoren. »moj bratranec je. oče ga je imel načeloma rad, ampak… ne tako rad. odraščal je daleč stran, nikoli ni bil tukaj. jaz sem bila vedno tukaj. družina se je samodejno zanesla name, ko je bil oče ubit,« je dejala in nežno zavzdihnila, ker je bila to še vedno rana, ki se ni popolnoma zacelila. »vedno sem mislila, da je vse skupaj normalno sprejel. izgledal je… tako zelo normalno, ko je prišel v mesto na pogreb in ostal. ampak kot se je izkazalo, je ves čas hotel biti na mojem mestu. in to je nekaj, česar ne morem razumeti. poznam pravila in tako naprej, ampak ne morem,« je priznala. nekaj, česar ne bo nikoli več ponovila. seveda je vedela, da je moč pritegnila ljudi, ampak sama je bila vzgojena v duhu, zaradi katerega je vedela, da ni bilo pomembno, kdo je bil glavni – pomemben je bil priimek. ampak morda je bila to samo ona in njene družinske vrednote, ki jih je cenila, četudi so jo zdaj pripeljale do tega, da je bila povsem pretepena in ni mogla pokazati svojega obraza svetu.
z dlanjo je zaobjel njeno lice in pogled je uprla v njegove oči. ni bil najbolj zadovoljen z njeno prošnjo, ampak vsaj z besedami ji je dal vedeti, da jo bo spoštoval. »hvala,« je dejala, ker se ji je to zdelo povsem samoumevno. to je bila velika stvar – stvar, zaradi katere se ni mogla kar prikazati v vili, ker bi zahtevali glavo človeka, ki ji je to naredil. ona pa je stvari raje razreševala po svoje. morda je bila trmasta, neumna ali pa prekleto naivna. že zdaj je imela tisti slab občutek, da bo vse skupaj vodilo v nepopravljive stvari, ampak odločila se je, da bo občutek ignorirala.
njegove besede so jo ujele nepripravljeno in za trenutek je sklonila pogled; skorajda pobito. v svojem trenutnem razpoloženju bi jo vsaka stvar lahko spravila na tleh in wesley, ki se je nenadoma zazdel kot pomembna figura v njenem življenju, je bil pomemben. ampak potem je nadaljeval in pogled je skoraj nejeverno uprla vanj; nezmožna reči karkoli, ker tega ni pričakovala od njega. ljudje se ponavadi niso poglabljali v njeno osebnost. videli so jo; ampak včasih je imela občutek, da gledajo skozi njo in vidijo tisto, kar naj bi videli. sklonila se je bližje in pritisnila temnolascu bežen poljub na lice. morda je bilo to več, kot bi si lahko dovolila, ampak samo tako mu je lahko izrazila hvaležnost za besede, ki jih je izrekel. »ne, wesley,« je odkimala, ob čemer je pramen njenih las zdrsnil iz njegove roke. »hvala… cenim to, veš?« je zamrmrala, s pogledom nepremično uprtim v njegove oči in senco nasmeška na obrazu. »in vesela sem, ker si končno postal… ker si končno postal nekdo, ki sem ga v tebi videla že na začetku,« se je prisilila v to, da je besede izrekla do konca. ni bila navajena tolikšne iskrenosti s svojimi ljudmi in to je bilo vsekakor zapleteno, ampak mislila je resno. nenadoma se je zavedla situacije in pogled je uprla vanj, spet z dobro prikritm strahom v očeh. »boš moral… boš moral kmalu oditi?« se je pozanimala, ne povsem prepričana, zakaj jo je ta misel strašila. ampak potrebovala ga je tukaj – hotela ga je tukaj, ampak tega ni mogla zahtevati.

tagged: wesley! :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 1:15 am

tag, saoirse smitten

prikimaval je, ko je pripovedovala svojo zgodbo, kot bi razumel samoumevnost družininih dejanj, kot bi se kot kak strokovnjak popolnoma strinjal glede tega, da tron pripada svetlolaski, pa čeprav konkurenta nikdar niti videl ni. ni bilo važno, če je bil največji svetnik na svetu, odločen je bil, da mu bo prebil več kot samo kožo na glavi. "tip je popoln idiot," mu je ušlo, ob čemer je samo še dodatno dokazal, da to govori samo in izključno zato, ker je videl, česa je bil sposoben. kako grdo je premlatil nekoga, ki mu je bil pri srcu, pa čeprav tega na glas ni upal - ni znal - izreči. "in obžaloval bo, da se je gnal za tvojimi pravicami," se je nekoliko bolj profesionalno dopolnil, čeprav je vedel, da je na koncu koncev ona tista, ki bo odločila, kako bo na stvari. lahko bi - kot je bil vajen, popolnoma nepremišljeno, na vrat na nos šel in poiskal tega tipa, ga po možnosti ubil in razmrcvaril njegovo telo.. a vedel je, da s tem lepotica ne bi bila zadovoljna. potrebovala je bolj prefinjeno maščevanje in pripravljen ji je bil pomagati, da ga doseže.

molčal je, ko se je nagnila naprej in mu na lice pritisnila poljub. tako nežen, tako bežen je bil, da bi se mu komaj smelo reči poljub. samo njene ustnice so se komajda dotaknile kože na njegovem licu, to je bilo vse; in vendar mu je pričelo srce biti nekoliko hitreje. če bi takrat vedel, kakšen vpliv bo imela svetlolaska na njegovo življenje, bi nemara zavrnil ponudbo, da se pridruži tolpi in tvegal lastno smrt. kajti ena sama stvar je bila najhujša na svetu in v ljubezni je zmeraj vedel, da jo bo doživel: zlomljeno srce, ki je v njegovem odnosu s saoirse utripalo v živo rdeči. vedel je - in vendar se ni bil sposoben, ni se znal umakniti, ko je bil pa vendar že predaleč za tako strahopetnost. njen poljub je pomenil nič in vse, bil je mejnik, kot tudi prazen zrak. napolnil ga je. ga popolnoma prevzel.

nasmehnil se ji je, ko se je retorično pozanimala, ali razume, koliko ji pravzaprav pomeni, da je bil pripravljen izreči nekaj tako usodnega. seveda je vedel; a vprašanje je bilo, ali je ona vedela. dvomil je, da je razumela, koliko je tvegal, ko ji je takole zaupal tolikšen kos sebe. ko ji je zaupal svoje zaupanje. ko je takole samoiniciativno svojo vero položil vanjo. kot igre na srečo; nikoli nisi vedel, ali bo kroglica pristala na črni, na rdeči.. ali pa občasno na tisti dobičkonosni zeleni ničli. znova se je nasmehnil in odtegnil pogled, ko mu je rekla, da se je spremenil. da je postal nekdo, v katerega je od nekdaj verjela. kot ona, za katero je sam verjel od nekdaj, da je superženska. res je bila, bila je tako zelo izjemna. ob njenem vprašanju je dolgo molčal, končno pa je odkimal in se znova srečal z njenimi očmi. "ostal bom s tabo. tukaj. vseeno mi je, če misliš, da ti nihče ne bo storil ničesar, tukaj bom ostal za vsak primer." bil je prekleto odločen in le malokaj na svetu bi lahko spremenilo njegovo determiniranacijo. "spal bom na kavču in.. če me boš potrebovala, bom.." zmanjkovalo mu je besed; vzravnal se je, nenadoma se je čutil preveč blizu. "če boš karkoli potrebovala, četudi te bo samo znova zazeblo.." bolj, ko je skušal razmišljati, bolj je njegove misli preganjala ena sama, obupna misel: ljubiš jo, ti pizdun.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 7:30 am

najbrž ne bi znala razložiti, kakšen blagodejen učinek je dejansko imel njegov prihod nanjo. in zdaj je bil tukaj ter ji dajal skorajda občutek, da je njen starejši brat – nekaj podobnega, ne najbolj točen opis, ampak dovolj približen. počutila se je varno in predvsem obvarovano, obenem pa je cenila, da ji je dopustil, da bo sama odločila o tem, kaj je bilo za kevina najboljše. najboljša lekcija, najboljši ukrepi… karkoli že. saj je vedela, da bo sčasoma morala obvestiti ljudi, ampak ko je potekala bitka moči, je bilo to dokaj nesmiselno. to jo je naučil oče. vedno ji je pravil, naj sama skrbi za vse, ker bo samo tako obdržala nadzor nad tako veliko in tako pomembno organizacijo, kot je bila njihova družina. in imel je prav. a še vedno je bil zdaj tukaj wesley in ji dajal občutek, da mu lahko pove karkoli, on pa bo že nekako poskrbel za to, da bo vse v redu. bil je prijeten občutek – sicer popolnoma nov zanjo, ker ljudem nikoli ni dopustila, da bi jo na takšen način ujčkali, a še vedno je bila po svoje srečna, da mu je to dopustila, pa čeprav je vedela, da mu ne bo nikoli povedala vsega, ker preprosto ni mogla. ampak navsezadnje so imeli vsi svoje skrivnosti in dokler je wesu zaupala, se ni obremenjevala z njegovo bližino. njen instinkt ji je pravil, da je bil res tu zanjo in ne samo z nekim zahrbtnim namenom, svojemu instinktu pa je saoirse vedno zaupala.
potisnila je svoje svetle lase nazaj. do zdaj mu je povedala dovolj, da ni več čutila potrebe po tem, da skriva karkoli. njeno telo je bilo polno modric, na njenem vratu je bila sled rok in njena ustnica je bila ob strani preklana, čeprav je za to že poskrbela in je zdaj vse skupaj izgledalo bolje. če bi vedela, da bo prišel, bi poskrbela tudi za modrice in jih prikrila pred očmi; oblekla nekaj primernejšega in zakrila telo. ampak ni vedela in zdaj, ko je bil tukaj, je bilo vseeno. s pogledom je počasi drsela preko njegovega obraza in ga preiskovala. na svoj način ga je imela vsekakor rada; morda je bil do zdaj edini mafijec, ki ga je izbrala sama in ki se je zdel kot popolna izbira za delo in za vse, kar se je od njega pričakovala. zato je bil tudi povsem vreden, da vanj vloži svoje zaupanje. bil je nekaj posebnega. surov človek, morda, ampak hkrati je imel druge plati, ki so jo presenetile in zaradi katerih ga je spoštovala.
ni si mogla pomagati, da ne bi pramena las skoraj živčno ovijala okrog prsta med čakanjem na njegov odziv. zakaj ji je vse skupaj toliko pomenilo? pomirjal jo je v takšni meri, da je bilo skoraj noro. potem pa… potem pa je rekel tisto, ob čemer je pogled skoraj presenečeno uprla do njegovih oči, medtem ko se je nekje v njenih počasi prikazalo upanje, ki ga ni znala definirati. bil je dovolj odločen, da bi bilo kakršnokoli ugovarjanje povsem brez pomena – to je vedela. »prav,« je tiho zamrmrala, ko je obmolknil, medtem ko je z očmi preiskala njegove. »če ti karkoli potrebuješ, je v kuhinji praktično vse, kar bi si lahko zaželel,« je nadaljevala z nekoliko odsotnim tonom zaradi misli, ki jo je zaposlila in zaradi katere je v trenutku, ko se je vzravnal in se s tem nekoliko oddaljil od nje, njena dlan ujela njegovo zapestje, čeprav je svojo dlan tudi umaknila, ko se je zavedla svojega početja. »lahko… lahko ostaneš tukaj?« je končno le spregovorila, nato pa dodala še eno besedo. »prosim?« ni bila vajena te besede in to je bilo najbrž očitno. a ravno zaradi tega je zdaj, ko jo je izrekla, pomenila toliko več. bo razumel? počutila se je tako na robu in bila je tako jezna nase, ker je dovolila kevinu, da ji je prišel do živega, ampak tega ni mogla spremeniti. je pa lahko upala, da bo wes ostal nekje v neposredni bližini, ker jo je neverjetno pomirjal, pa čeprav ni bilo samo to.

tagged: wesley! :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 8:31 am

tag, saoirse smitten

nasmehnil se ji je in prikimal. "sploh ne dvomim," je dejal med prikimavanjem, zavedajoč se, da to nikakor ni njegov konec mesta. kaj drugega bi bilo pričakovati v tako razkošni bajti, kot pa nektar in med, ki se najbrž v kuhinji cedita v potokih? vsekakor je dvomil, da bi lahko odprl hladilnik in bi mu v oči pogledala instantna praznina in nekaj gnilega sira (ki v izhodišču ne bi smel plesniti), kot je bilo to pri njem doma. oh, saoirse, živela je v popolnoma drugem svetu in čeprav je bilo to zanj totalno neznačilno, je ta svet hotel pobliže spoznati. nekje v podzavesti je že zdaj vedel, da se bo to končalo bolj katastrofalno, kot je sploh mogel pričakovati, a storiti ni mogel kaj veliko. njene oči so ga očarale in ta šibka plat, ki mu jo je bila pripravljena pokazati - ki je bila tako zelo intimna, da se je počutil počaščenega, ker jo je delila z njim - ga je popolnoma prevzela. ni imel kaj veliko opcij; če bi odkorakal zdaj, bi se do konca življenja tolkel po glavi.

hotel je vstati - oditi proti dnevnemu prostoru, saoirse pustiti samo; ali - bolje, tega ni hotel, samo zdelo se mu je, da bi to imelo kar največji smisel, ko je nenadoma znova začutil njen dotik. kot bi tisoč voltov preletelo njegovo telo; srce mu je znova poskočilo, ko je ujel njen proseč pogled. saj si vendar tega ne bi smel dovoliti, pizda, pizda, kaj se je vendar šel! saj ni bil svetovni ljubimec, bil je vreča dreka in točno s takimi se je tudi spečal, pa še to za ekstremno kratek čas, brez kakršnihkoli čustev. ko se je nazadnje zatrapal, jo je izrinil iz svojega življenja, prekleto ariadne, in vedel je, da je storil prav. če bi jo pustil, da ostane, bi bilo njegovo življenje prekleto prejebano, tako pa je zdaj.. živel mirno življenje, dokler se v njem ni pojavila ta od hudiča poslana vizija lepote. "ja.. seveda," je očarano odgovoril; misel, da si je lepotica želela ob sebi takšno zver - in da se je ob omenjeni zveri dejansko počutila varno in prijetno - se je sama po sebi zdela totalno abstraktna. sam je vsekakor ni mogel dokončno dojeti, kar je najbrž dokazoval bebav nasmešek blaženosti, ki se je želel privleči na njegova usta in s katerim se je moral konkretno boriti, da ga je ustavil.

odprl je svoje roke in ji nakazal, naj se vrne v njegov objem. vse je potekalo tako zelo samoiniciativno, da se mu je zdelo, kot da nobeden izmed njiju ni bil pripravljen protestirati ničemur, kar je rekel drugi. kot bi dosegla nekakšno bizarno stanje miru. totalno netipično, tako zanjo, kot tudi zanj. "kaj se torej zgodi zdaj?" se je počasi pozanimal, ko se je odkašljal. več pocukranega sranja si več ni imel namena dovoliti; njegov glas je bil sicer še vedno presenetljivo nežen, a njegove besede so nosile težo, ki je njegov objem ni mogel kar tako odpraviti. "ti se takšna ne želiš prikazati v vili, tvojim ljudem pa se meša od skrbi.." rahlo se je namuznil; kako nenavadno komično je bilo, da so bili vsi ti ogromni, mišičasti možje, na koncu koncev odvisni od te drobcene in pravzaprav precej krhke svetlolaske.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 9:08 am

nekje v svoji podzavesti se je vsekakor zavedala, da je bil to dan, ki bo spremenil vse med njima. začela sta na bojni nogi in njun odnos je doživel kar nekaj vzponov in padcev, ampak današnji dan je bil pomembni mejnik med vsem, kar sta bila. to je vedela skoraj instinktivno, ne da bi se morala kaj posebej truditi s premišljevanjem o tem, ampak zamisel je zaenkrat ostala v njeni podzavesti. bilo bi preveč zapleteno, če bi jo zdaj privlekla na dan – poznala se je preveč dobro, da je vedela, da bi s tem vključila cel kup komplikacij. in trenutno je bila celotna situacija preveč dobra, da bi jo po nepotrebnem zapletala. ni hotela misliti na rena, ki bi najbrž znorel ob pogledu na njene rane in odreagiral še huje, kot je to storil wesley. takšne in podobne misli je izrinila iz svoje glave, ker je bil to njen trenuten obrambni mehanizem in pri tem je moralo ostati. ob fizični bolečini bi zaradi takšnih misli prej ali slej občutila še psihično in ni se bila pripravljena soočiti z bremenom krivde, ki bi ga vse skupaj prineslo. pa je pustila to pri miru in stvari so bile videti bolje. že samo temnolaščev nasmešek jo je pripravil do tega, da je povsem opustila vse misli, ki trenutno niso bile bistvenega pomena. morda ga je zato nenadoma skoraj potrebovala ob sebi – ker je znal storiti tisto, kar je pač morala videti v tistem trenutku. ali pa slišati, saj ni bilo važno.
prvič v tem večeru – morda celo prvič v zadnjih dneh – se je iskreno nasmehnila ob njegovih besedah, trenutno popolnoma srečna, ker je pristal na njeno tiho prošnjo in ni nameraval oditi. med njima se je vzpostavil tako topel in skorajda pristen odnos, da ga ni hotela uničiti in čeprav je vedela, da ta odnos po vsej verjetnosti ne bo mogel dolgo trajati in zato je v trenutku vsekakor nameravala uživati. z istim nasmeškom na obrazu se je ponovno namestila v njegov objem. njegovo telo je bilo tako toplo ali pa se je morda samo njej tako zdelo, ampak ni si mogla pomagati, da ne bi svojih suhljatih, z modricami prekritih nog potisnila čez njegove. vse skupaj je bilo tako neprisiljeno, da je delovalo komaj resnično, ampak potem je wesley spregovoril in jo uspešno prepričal v to, da je bil to kljub vsemu resničen svet. »moji ljudje bodo preživeli,« je dejala in skomignila z rameni. »če bi me videli takšno, bi bilo to… preveč,« se je odločila in s pogledom opazovala svoje lase, ki so se tako dobro razporedili po njem. »modrice bodo izginile dokaj hitro. potem jih lahko zakrijem. dovolj dela je in o svoji odsotnosti sem obvestila ljudi, ki bi morali skrbeti za normalen potek dela,« je pojasnila, čeprav je prvič pomislila, da je morda naredila napako, ker jim je obenem tudi naročila, da ne smejo govoriti česarkoli o njej. to bi najbrž lahko bil povod za paniko. navsezadnje so jo imeli člani družine kljub vsemu radi in to je bilo nekaj, na kar je bila dokaj ponosna. premaknila je glavo in z roko nežno zdrsnila po njegovem nasmešku, medtem ko se je mehko namrščila. »zakaj se muzaš?« ga je preprosto morala vprašati, pa ne zaradi tega, ker bi jo njegovo dejanje spravilo v nejevoljo. preprosto je hotela vedeti, kaj se mu je zdelo zabavno, obenem pa je zaradi njegovega objema imela tudi občutek, da ga lahko vpraša karkoli.

tagged: wesley! :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 9:32 am

tag, saoirse smitten

tako nenavadno prijetno je bilo, ko se je namestila v njegov objem, ko je z nogami objela njegove, se popolnoma privila k njemu, kot bi to storil otrok. njegova dlan je zdrsela po njegovih laseh, nato pa se je nenadoma ustavila; zavedal se je, da si ni smel dovoliti iti predaleč. ona ni smela vedeti; sam je s tem sranjem lahko živel, saj vendar ne bi bilo prvič, med tem pa je ona.. oh, ja, ona je morala verjeti, da je vse to samo enkratno doživetje. dovoliti ji ni smel niti, da za trenutek posumi, da je v njem kaj drugega, kot od trenutka navdahnjena afekcija. ni smela vedeti, ker bi se vse končalo.. tako zelo slabo, saj je vendar vedel - in kdor si je drznil trditi drugače, je bil totalni idiot. saj je vendar doživel ljubezen, o ja, njegova prva ga je pustila kot kup dreka in svojo drugo je odrinil sam, ker je scenarij že poznal. saoirse ni smela vedeti, zato je njegova roka obstala.

"bi rekel, že zdaj zaganjajo neverjetno paniko," se je rahlo nasmehnil ob misli na kaos v vili. takrat sam niti posumil ni, da bi se lahko svetlolaski dejansko kaj pripetilo, o bog, kakšen idiot je bil. dejansko je bil prepričan, da se veselo goni naokrog, pripisoval ji je lastnosti, ki bi se kar najbolje ujemale z njim samim, ne pa z njo.. tako brezskrbno je vkorakal v njeno stanovanje, kot bi bila skrb zanjo samo še ena velika naloga, ki jo je moral opraviti. in zdaj jo je držal v objemu, pogled mu je često zdrsel po njenih ranah, po modricah na obrazu ali po sledovih davljenja na vratu, po odrgninah na rokah. "očitno si obvestila napačne," se je znova namuznil. ni razumel sicer, zakaj jih ni obvestila o kakšnem odhodu v drugo zvezno državo ali naj si bodi v mehiko, kjer prekupčuje s kakšnim supernevarnim orožjem.. a istočasno je lahko razumel, da po izdaji in po fizični bolečini, ki jo je prejela, ni bila sposobna razmišljati trezno. malokdo bi bil. "zato," se je nasmehnil še enkrat, ko je njegovo smehljanje opazila. "ker te ni manj kot dva dni, pa v vili že vlada vsesplošno kaotično stanje." zmajal je z glavo; ni razumel, kako je bilo to zanje sprejemljivo. "mislim, to so odrasli moški, ki lahko z levo roko dvignejo eno tono, zdaj pa se obnašajo kot prestrašene pičkice." ne vsi, dobro.. ne vsi, a vendar mu podobnost s kuro brez glave pri marsikaterem ni ušla.

njegove besede so izzvenele šaljivo, a to je bilo zgolj zato, ker je hotel odvrniti njeno pozornost od bistva; tega, namreč, da je ona tista, ki ima v rokah vse vrvi, da je ona srce družbe in da brez nje.. nič od tega velikanskega imperija ne obstaja. sploh si ni znal predstavljati, kako bi si kdo drznil dvomiti v njeno pomembnost; kako bi si kdo drznil vzeti, kar je njej neizpodbitno pripadalo. "mislim, da se moraš naspati, saoirse," je tiše zamrmral, s pogledom pa je ošinil okno, ki je še vedno izdajalo jasno sončno svetlobo. morda se je večerilo, a sonce v tem času ni ugasnilo do poznih večernih ur. "ostal bom tukaj, če ti je prav."

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 9:49 am

to je bilo nekaj popolnoma novega in saoirse ni mogla zanikati dejstva, da ji je bilo za nekaj trenutkov celo všeč, da je nekdo skrbel zanjo. ponavadi je bila ona tista, ki je imela v glavi ves ta kup skrbi in ki je praktično skrbela za to, da so stvari potekale tako, kot so morale. in zdaj si je za nekaj trenutkov dovolila, da je obmirovala v njegovem naročju in odrinila vse zapletene misli, ki so jo obdajale ob vsakršni drugi priložnosti. ne bi znala razložiti, kako zelo je cenila dejanje temnolasca. ne bi znala pojasniti, zakaj jo je pomiril in nekoliko odgnal tisti hlad, ki se ji je pred tem zarezal vse do kosti, ampak saj ni bilo pomembno. začutila je neko oklevanje v njegovih kretnjah, ko je gladil njene svetle lase in je za nekaj trenutkov zaprla oči in se pretvarjala, da zunanji svet ni obstajal, in to je bilo enkrat za spremembo dovolj prijetno, da je preprosto pozabila na vse ostalo. vse skrbi, vse naloge in vsi opravki, ki jih je še imela, so zbledeli. to je bilo tisto, kar je v tistem trenutku neverjetno občudovala pri njem in zaradi česar je v trenutku postal praktično njen najljubši član družine, čeprav se je vedno izogibala temu, da bi koga označila kot takšnega. ampak on je to vsekakor postal v tem večeru, ki je spremenil njen pogled na marsikaj.
namrščila je svoje čelo ob njegovih besedah in počasi zmajala z glavo. »presneto,« je zamrmrala ob njegovem opisu vsega skupaj, čeprav bi ji kdaj drugič spet ustrezalo to, da je bila pogrešljiva. je bila res? to je bilo vprašanje, ki ga ni mogla postaviti, zato je ostala tiho, varno privita ob njegovo telo, kar ji je dejala občutek, da je povsem varna. ob njegovi primerjavi se je preprosto morala nasmejati in čeprav smeh ni bil ravno definicija sreče ter je glas, ki je prišel iz njenih ust, zvenel skorajda zarjavelo, to ni bilo pomembno. »vsekakor bom morala ukreniti nekaj glede tega… čeprav bi to lahko storil tudi ti. ko se boš vrnil?« je dejala, čeprav to ni bila naloga, ki bi jo ob kakšnem drugem dnevu zaupala komerkoli. bilo je pomembno in to, da mu je zaupala s tem, je bil velik korak naprej zanjo. a to ni bila tista naloga, ki jih je običajno dajala – v njenih besedah ni bilo nič ukazovalnega ali odločnega, bil je zgolj tih predlog, ki bi ga wes lahko sprejel ali pa tudi ne.
skoraj nemudoma je zmajala z glavo ob njegovih besedah o spanju. »ne morem, imam…« je zamrmrala in se na sredi stavka ustavila, še preden bi priznala kaj o tistih nočnih morah, ki so jo mučile, če ji je slučajno že uspelo zaspati in zaradi katerih je raje mučila sama sebe z odprtimi očmi pozno v noč kot pa jih zaprla in tvegala strah. a njegove naslednje besede so pomirile naraščajoč občutek nemoči v njej in umaknila se je od njega, zlezla nekoliko višje ter zdrsnila pod rjuho, nato pa naslonila svojo glavo na roko, da je lahko uprla pogled vanj. »dokler boš tukaj, bo v redu,« se je nasmehnila, in četudi je bil ta nasmešek droben, je bil popolnoma iskren in zadovoljen s trenutnim potekom dogodkov. nekoliko se je premaknila, da ji je bilo udobneje, medtem ko je pogled ponovno uprla vanj, kot da bi hotela nekaj reči, nato pa si je premislila in se namestila med rjuhe ter nekaj minut prisluškovala njegovemu dihanju. »ne vem, kaj bi storila, če se ne bi prikazal tukaj,« je zamrmrala tik pred tem, da je zdrsnila v spanec – povsem nenačrtovano, ampak popolnoma resnično.

tagged: wesley! :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Apr 16, 2013 11:31 am

tag, saoirse smitten

note: and yet another saoirse/wes chapter is finished. OTPOTP

še sam se je zasmejal, ko je zaslišal njen smeh; čeprav ni deloval dovolj pristno, ga je na nek način pomiril. kot bi dokazoval, da je vendar z njo vse v redu, ali vsaj.. da bo kmalu vse dobro. vedel je, da se bo pobrala, v to navsezadnje niti za trenutek ni posumil, a vendar ga je postalo strah za njeno dobrobit. prekleto, da si je kdo drznil storiti kaj tako ostudnega. "lahko," ji je toplo prikimal, a iskreno mu o zadevi več ni bilo govoriti. zdela se mu je utrujena, pod modricami na njenem obrazu je lahko opazil kolobarje, ki so naznanjali pomanjkanje spanca. morda ni bilo prav, da je sploh načel temo, a kakorkoli že - zdaj jo je imel namen ustaviti. dovolj je doživela, revica, vsekakor ne bi bilo pravično od njega, da bi zdaj zahteval, da se ukvarja z rečmi, ki spadajo na delovno mesto, kjer pa zdaj prav zares nista bila. bila sta v njeni intimni sferi in dokler ga ni imela namena napoditi stran, je želel ostati tukaj. tako nenavadno blizu. bilo je, kot bi ga neka nenavadna droga odpeljala v nov svet, počutil se je, kot bi lebdel nad oblaki, ko je na svojem telesu čutil njen nežen dotik. česa takega mu grob seks, ki sta ga že prakticirala, ni mogel nikdar dati. takšne nenavadne fascinacije, takšnega absurdnega užitka.

ob vsakem njenem stavku se je nasmehnil; s kotičkom očesa jo je opazoval, kako se je skušala kar najudobneje namestiti na postelji. potem je zašepetala nekaj, ob čemer je njegovo srce znova poskočilo. hotel je kaj odgovoriti, dokler ni končno spoznal, da prav nič, kar bi rekel, ne bi naredilo trenutka lepšega; da bi ga lahko samo pokvarilo. zato je molčal še naprej, še naprej jo je opazoval s kotičkom očesa, dokler končno njeno dihanje ni postalo globoko, počasno, enakomerno. dokler končno ni pod njegovim budnim očesom zaspala. takrat se je nagnil k njej in jo poljubil na lase. to je storil tako bežno, s tako nenavadno nežnostjo, da je za trenutek presenetil še samega sebe. nato se je vrnil na svoj konec postelje, preko sebe potegnil konec rjuhe in še sam zaspal.

***

ko se je zbudil še pred prvimi jutranjimi žarki, je takoj prepoznal nenavadno toplino, ki ga je obdajala. njeno telo je bilo privito k njenemu, njegove roke so zaobjemale njo, jo stiskale še bliže k sebi. tako nenavadno blizu mu je bila in ta prostor, ki se je še včeraj zdel tako znan, je bil zdaj popolnoma tuj. nenavadna bela svetloba jutra, ki se je lomila ob oknu, ga je prestrašila; nenadoma mu je bilo jasno, da tukaj nima kaj iskati. racionalnost ga je usekala kot strela iz jasnega, ko se mu je končno pričelo svetiti, kar je včeraj le delno doumel; to, namreč, da ga bo uničila. da mu bo zmaličila srce in ga pohodila, dokler ne bo končalo kot povožena žival na avtocesti. tiho je zavzdihnil, ko je odmaknil njeno dlan, ki se ga je oklepala preko prsi, nato pa je zdrsnil stran od nje. za trenutek je pomislil, da jo je s tem prebudil, a njeno dihanje se še za trenutek ni spremenilo. spravil se je na noge, šel nekajkrat skozi svoje lase, ko je opazoval svetlolasko, potolčeno in istočasno povsem mirno. uničila ga bo, vkolikor ga ni že. znova je tiho zavzdihnil, majico, ki mu je zlezla gor, potegnil nazaj na svoje mesto, nekoliko poravnal kavbojke, v katerih je zaspal.. in zmajal z glavo. ni si smel dovoliti take bolečine. bil je neumen in to ga je že teplo - nič več, nikdar več. obrnil se je in se brez oklevanja odpravil skozi vrata stanovanja, ustavil se ni, dokler ni bil v svojem avtu; tam je zavrtel ključe v mašini in se odpeljal.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pet Apr 19, 2013 10:16 pm

tag; saoirse :3

kraljevska postelja je bila nadvse udobna. žimnica je bila ravno prav trda, da se ni ugreznila pod njegovo težo, ko je sedel na rob. spalnica je bila povsem odeta v temo in ogromne težke zavese niso v notranjost prepuščale niti drobca sledi uličnih svetilk, ki so osvetljevale prestižno ulico. kako blizu njega je živela. kako smešno preprost varnostni sistem je imela. sklepal je sicer, da je bil glavni sedež filadelfijske mafije v vili njenega očeta, na drugi strani mesta, a lahko bi vedela bolje in kupila malce boljši alarm. vendar je vedel, da problem ni bil v tisti zanikrni elektroniki. problem je bil v njeni pretirani samozavesti. ker je bila deklica, ki se je igrala v morju z morskimi psi in rada verjela, da je ena izmed njih. da je dovolj visoko, da se bo lahko ubranila pred ostalimi. roko bi dal v ogenj, da je bila prepričana, da bi lahko vlom v njeno vilo lastnoročno preprečila. da nihče ni imel dovolj jajc, da bi vdrl v vilo mafijske vodje in stikal naokrog po njenih stvareh. na postelji poleg njega je ležala debela pisemska ovojnica polna fotografij. vmes je bilo celo nekaj pisem njegovega brata, ki jih je poslal v afganistan pred leti. bližnji vzhod ni bil ravno kraj, kjer bi lahko našel wi-fi in si ustvaril facebook profil, da bi klepetal s prijatelji. izletov v mesto praktično ni bilo in marco si ni vzel niti dovoljenega ter priporočenega dopusta, da bi si oddahnil od stalnega streljanja, bombardiranja. in zdaj je imel čast sedeti v njeni spalnici ter čakati, da bo gospodična prilezla do doma, nič hudega sluteč. hiša je bila nedotaknjen. alarm še vedno vklopljen, nič ni bilo razbito. ne bo imela pojma, da jo nekaj doletelo, dokler ne bo prižgala luči v spalnici.

ni imel vseh odgovor. če bi jih imel, potem bi bila ona že mrtva in on bi našel brata. ali vsaj njegovo truplo, če so šli tako daleč. a del njega je trmasto verjel, da ren ni bil zakopan šest metrov pod zemljo, temveč so ga samo poslali nekam drugam. morda v new york. ali kaj podobnega. na drugi strani njegove sedeče postave je počival preprost revolver iz domače zbirke. ni je sicer nameraval počiti, a pri sebi je vendarle moral imeti nekaj prednosti. že samo presenečenje je govorilo njemu v prid, a nič ni bilo dovolj. ostri sluh je zaslišal odklepanje vhodnih vrat in pripravil se je na korake, ki mu bodo sledili. najprej se je morala odpraviti prek velike sprejemnice, slišal je pisk izklopljenega alarma. na vrsti je bila hoja po elegantnem stopnišču. od njega jo je ločil samo še dolg, zdaj osvetljen hodnik. končno je prijela kljuko spalnice in odprla vrata naravnost pred njim. sobo je zaobjela pretirano svetla luč, ob kateri ni niti trznil, in njuna pogleda sta se v trenutku poiskala prek celega prostora in se priklenila en na drugega. ''pozabila si omeniti svoj priimek,'' je malomarno pojasnil svojo prisotnost, ne da bi pojasnil karkoli. počasi je segel proti ovojnici in ven povlekel prvo sliko, vrgel jo je pred njo. drugo, tretjo in nato cel šop desetih ostalih. povsod je v njiju oba strmel obema dobro znan obraz. ''imaš minuto časa, da mi pojasniš, kje je moj brat,'' je z drugo roko prijel revolver in ga vtaknil zadaj za pas, ko je vstal in stopil naravnost proti njej brez kančka strahu. ni mu bila kos, niti slučajno ne. ''v nasprotnem primeru... naju čaka manjša lekcija iz pridobivanja podatkov. in na tvojo veliko nesrečo sem v tem malce večji mojster kot ti, o'brienova.''

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pet Apr 19, 2013 10:32 pm

tega dne je bila nenavadno utrujena, ko se je vračala domov. čez dan se je spretno zakopala v delo, sklicala celo manjši sestanek in ga uspešno speljala do konca ter podelila svojim ljudem nekaj nalog, da bi nehali tako brezupno postavati naokrog. sicer je bila po svojem vesela, da je vsaj nekdo imel dovolj časa, energije in vesti, da si je to lahko privoščil, ampak ona si vsekakor ni mogla. na srečo je preživela cel teden, ne da bi se zares zlomila pred kom, kar je bil napredek in nekaj, zaradi česar je vedela, da bo naposled še vse v redu. na koncu je moralo biti vse v redu tudi z njo, ampak to so bile preveč oddaljene misli in tako daleč v prihodnost se nikoli ni podajala. raje je imela sedanjost. seveda je imela najraje preteklost, ampak dejansko je lahko preživela tudi tako, da se je zakopala v sedanjost in živela… ni mogla ravno reči normalno ali mirno, je bilo pa vsekakor njeno življenje. odložili so jo pri njeni hiši in pokimala jim je v slovo, preden se je odpravila v notranjost. to je bil že povsem samodejen postopek – vstopi, onesposobi alarm, odidi v spalnico in se znebi oblačil. v teoriji je bilo popolnoma lahko in preprosto. kot se je izkazalo, v praksi ne tako zelo.
zaradi zatopljenosti v misli vsiljivca ni opazila, dokler ni pri vratih spalnice začutila, da je nekaj tako, kot ponavadi ni bilo. nekaj novega. nenavadnega. nekaj, kar ne bi smelo biti. odrinila je vrata in s pogledom poiskala postavo, ki jo je prepoznala šele v trenutku, ko je tip spregovoril. »marco,« je ugotovila, medtem ko je bil njen glas komaj slišen od napetosti. kaj za vraga je počel tukaj in kdo je sploh bil? oblivala jo je ledena zona, čeprav še vedno ni vedela, kaj se je dogajalo, dokler ni pred njo vrgel tistih nekaj fotografij in se je počutila približno tako, kot da bi jo zabodel. ren. marco. ren? ko je stvari povezala, je bila slika jasna. njegov brat… jasno. bilo je kristalno jasno in ona tega ni videla. zdaj je vedela, od kod je bil tisti občutek domačnosti ob njem; znane poteze njegovega obraza so bile dokaj podobne renovim in čeprav sta si bila povsem drugačna, je našla podobnosti. podobnosti, ki so v njej zbudile nostalgičen občutek, ki ga je zdaj morala zatreti. prav tako kot je morala zatreti bolečino, ki jo je začutila ob pogledu na obraz človeka, ki ga je ljubila. bila je skoraj paralizirana od čustev, ko je vstal in se ji približal, potem pa se je le zbrala in uprla pogled nazaj vanj. stran od slik. stran od bolečine. »tudi ti nisi bil velikodušen s podatki o družini,« je njen glas zazvenel kot obtožba. prekleti tepec, kako si je drznil? iskal je rena? pri njej ga vsekakor ne bo našel, pa čeprav si je želela, da bi lahko rekla nekaj povsem normalnega in brezskrbnega v smislu, da pride domov čez pol ure. a to ni bil njegov dom in ona… ona je bila v nevarnosti zaradi njegovega brata. nenadoma se je pognala proti njemu, ne da bi sploh zares razmišljala o tem, kaj počne. zaslepljena od bolečine, jeze in nejevolje, ki jih je držala v sebi, je zdaj vse skupaj sprostila na njemu. bil je večji od nje, močnejši od nje in vsekakor tudi bolj izkušen od nje, a še vedno ji je ostal boj, saj ni nameravala predati svojega življenja tako zlahka, a bi to storila raje, kot pa govorila o renu.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Apr 20, 2013 2:04 pm

tag; saoirse :3

vedel je, da se ga bo spomnila. njega in njegovega imena, četudi ga je videla zgolj enkrat. četudi ga ren najverjetneje ni omenili niti enkrat samkrat in ni imela pojma, da sploh ima brata. de lucovi so njegovo eksistenco tako skrbno skrivali, da ga ne bi čudilo, če bi ga obtožila, da laže in zahtevala v roke trdne dokaze. veliko bolj ga je presenetil izraz, ki se je zasidral na njenem obrazu, ko je spustila pogled proti fotografijam, katere je nametal naravnost pred njene noge, nadvse malomarno in ravnodušno. fotografije rena. ''še vedno čakam na odgovor,'' je svareče spregovoril, da je znova pritegnil njeno pozornost in je prenehala strmeti v obraz njegovega brata, ki je zrl nazaj vanjo s tal. na prvi pogled je izgledalo, da nima pojma o čem govori. da se ji tudi malo ne sanja, kje je ren. ali bolje rečeno – da nima nobene povezave z njegovim izginotjem. saj bi nasedel na te limanice, a vedel je, da je nekako morala biti vpletena. morda ne neposredno, a imela je prevelik vpliv na rena, da bi jo lahko kar tako prezrl kot možno osumljenko. ''razjasnila sva že, da nimam družine. imam pa brata. brata, ki je nekaj mesecev prej natepaval tebe, po mojih podatkih sodeč, in je zdaj izginil,'' jo je znova popravil s tistim jeklenim tonom, katerega nikoli ne bo mogla uspešno omajati. vsako sočutje, ki ga je čutil do dekleta v gozdu, ki je izgubilo očeta in se čez življenje prebijalo s trdim delom, je izpuhtelo v prazen nič. slonela je na mafijskem prestolčku in res ni videl, kako zelo bi sploh lahko trpela, ko je njeno rit ščitil trop zvestih pesjanov. ''poizvedoval sem naokrog in tudi tvoje lutke rade govorijo, ko jim stopiš na prste. z renom sta bila skupaj in sklepam, da veš, kaj mu je storil tvoj oče? torej... moj sum je čisto upravičen,'' je bil zdaj pred njo.

''če ti je bilo kadarkoli kaj do njega, potem bi vsaj povej, kje bi lahko bil – v službi ga niso videli že dva tedna, stanovanje je izpraznjeno, a ne odjavljeno...'' je nadaljeval in pripravljen je bil celo izreči besedico prosim, ko je njen obraz spreletela čista nenadzorovana jeza in se je pognala naravnost nadenj s pestmi in obupom. ''ugh,'' je zavzdihnil, ko je dlani stiskala v peščice in pričela udrihati po njemu. sklepal je, da bi bil spopad malce bolj zabaven in ne tako favoriziran v njegovo smer, če bi ga udarila tako, kot so jo učili. tako kot je verjel, da zna. ''umiri se,'' se je polastil tistega svarila, ki je vztrajno barval njegov glas in eno od njenih pesti ujel v svojo razprto dlan ter jo ukleščil, da je ni mogla izmakniti. oklenil se je njenega zapestja in ji roko zavrtel naokrog, da jo je potegnil nazaj k sebi in se je njen hrbet zravnal ob njegov prsni koš. s prosto roko pa ji ni dal manevrskega prostora, ko jo je stisnil ob sebe spredaj prek trupa. ''ne počni neumnosti, ker vem, da nisi neumna, prav?'' se je sklonil rahlo navzdol, da je lahko zamrmral opozorilo v njeno uho, ne da bi popustil železni objem. ''no, tako, zakaj si me razjezila?'' se je namrščil in pogledal navzdol od strani proti njej, le da je bil njen obraz zasukan v drugo smer in ni mogel poiskati njenega pogleda. ''začneva od začetka, kaj? to hočeš?'' je zarobantil: ''prav, ime mi je marco de luca. sem renov starejši brat, česar ti verjetno ni povedal, ker so me pri osemnajstih vrgli iz hiše in me izbrisali iz družinske zgodovine. tri leta sem bil član rojosov v los angelesu, pet let gnil v afganistanu in tri leta delal za skrivno divizijo pentagona. trenutno delam za filadelfijsko policijo, vendar to ni prekleto pomembno. hočem najti rena in bolje zate, da mi pri tem pomagaš. sem kaj pozabil?'' s silo jo je izpustil in stopil korak nazaj, da ji je dal prostor. z dlanmi pa ji jasno nakazal, naj se ga kar poskusi lotiti, če si drzne.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Apr 20, 2013 2:25 pm

ni marala vsiljivcev v svojem domu, a tokrat sploh ni šlo za to. zdaj je vedela, kdo je bil – zdaj je poznala izvor tistega občutka domačnosti, ki ga ji je dajal. na njem je bilo nekaj, kar jo je spominjalo na rena. morda bleda podobnost, a še vedno je bila dovolj, da se mu je takrat odprla. nekaj, česar sicer ne bi storila – v to je lahko bila prepričana, ni bila zaupljiv tip človeka. ampak on… povsem jo je zmedel in jo našel v najbolj ranljivem trenutku in to so bile posledice. k vragu. dvignila je pogled, preveč razorožena, da bi sploh lahko kaj rekla. renov obraz je bil dovolj, da ji je vzel vse besede, vse ugovore in ves hlad, ki ga je sicer premogla. neizmerno je pogrešala rena in zdaj, ko je v njeni spalnici stal njegov starejši brat, je bila celotna situacija naravnost zoprno neumna. kaj pa naj bi rekla? nikomur ni povedala, kaj se je zgodilo med njima z renom. hranila je verižico, ki jo je nekaj časa celo nosil; deloma zaradi ponosa, ker je lahko rekla, da je bil nekaj časa kljub vsemu njen, čeprav je imela zdaj popolnoma drugačne podatke o njej. podatke, ki so ji bili posredovani, ker je nekdo verjel, da bo tako najlažje prešla vse skupaj, a so vse samo poslabšali.
čutila je nemoč, ki je ni nikoli znala izraziti in jo je tudi zdaj pretvorila v jezo, v nek nenavaden, nenadzorovan bes, zaradi katerega ji je bilo skoraj vseeno, če jo marco ubije. iskal je svojega brata. kako zelo… saj ni vedela, kaj. ren je kdaj govoril tudi o svoji družini, a to so bili drobci, ki niso vsebovali njega. ni ga imela namena poslušati in se umiriti, ampak ko jo je ukleščil v prijem, se ni mogla niti premakniti, se je pa lahko trmasto obračala stran od njega. »ne poznaš me,« je nenadoma spregovorila, deloma zaradi njegovega komentarja. kako pa je vedel, kakšna oseba je bila in kaj je počela? »nisi de luca, ki me je. in če bi vedela, da si njegov brat…« njen glas se je prelomil. samo njej je lahko uspelo, da je v pogovor zapletla brata človeka, ki ji je zlomil srce. tiho ga je poslušala, ko se je vrgel v govorjenje – vse to je pojasnilo, kako je prišel v njeno hišo. lahko biga spoštovala, če ne bi bila njena čustva trenutno zmrznjena in povsem otopela od bolečine. ni si dovolila, da bi se opotekla naprej, ko jo je izpustil – v hipu je stala na mestu, vzravnano in ponosno, čeprav mu je še vedno obračala hrbet. ni ga hotela videti, presneto, kako naj bi se soočila z nekom, ki je bil tako podoben renu? morda je bilo vse skupaj zdaj v njeni glavi, ker je vedela, da je njegov starejši brat in najverjetneje nekdo, ki ga je ren imel rad. in vsakršna misel v to smer je bila boleča, čeprav je vseskozi vedela, da je bilo konec. ren jo je pustil. in trapasti, ogromen brat je bil preprosto naiven. »hočeš najti rena?« se je končno le obrnila k njemu, ne da bi se ozirala na tisti prostor, ki ji ga je pustil. stopila je bližje, pogled pa uprla naravnost vanj. bila je zlomljena zaradi njegovega brata in zdaj ni več bilo v smisla v tem, da bi to sploh skušala skriti. »verjemi, tu ga ne boš našel. najbrž bo nekje daleč stran od vsega skupaj. daleč stran od mene. kar je bila popolnoma in izključno njegova odločitev,« se ji je glas zatresel, preden se je jezno ugriznila v ustnico, ker je bila situacija nemogoča in ni mogla storiti ničesar, da bi jo rešila. »ne brigajo me tvoja sumničenja, življenjska pot ali dejansko, karkoli.« za trenutek se je sama pri sebi nasmehnila, čeprav je bil to zgolj izraz, s katerim je za nekaj trenutkov preusmerila bolečino nekam drugam. ni bil prijeten nasmeh – bil je nenavaden, potrt nasmešek. »in če iščeš rena, ga išči brez mene. drugače ga nikoli ne boš našel.« če bi ren vedel, da je bila kakorkoli povezana z njegovim bratom… no ja, ko ga je zadnjič videla, ji je dal več kot jasno vedeti, da je noče več videti.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Apr 20, 2013 2:51 pm

tag; saoirse :3

''poznam te dovolj,'' je skomignil z rameni in njene besede niso bile niti najmanj zaskrbljajoče: ''vem dovolj.'' opravil je svojo domačo nalogo in podrobno prebrskal njeno preteklost ter nedavno zgodovino. kar se tiče dejstev o njenem življenju, je do potankosti točno vedel čisto vse. in kar ni pisalo v dosjejih, je znal razbrati iz njenega obraza. malce preveč ga je podcenjevala tudi sedaj, ko je vedela, kdo je, kaj je počel, kako malo zadržkov ima. ''oh, nikoli nisem hotel biti moj brat – nisem se vmešaval v mafijske posle tako kot moj brat, nisem naredil napake in spal z donovo hčerko tako kot moj brat. in nočem te poznati kot te je moj brat,'' je zadnji stavek nosil posebno težo. prav nobenega namena se ni imel vpletati v njeno življenje. tukaj je bil zgolj zaradi rena: ''verjemi, ne pridem ti več niti blizu, samo da ga najdem.'' besede so bile odločno zatrdilo. brigalo ga je za svetlolasko, ki je kraljevala kriminalu v mestu. niti ni razmišljal, da bi vohljal okrog po vili in iskal dokaze, da bi jo spravil v keho. bilo mu je prav malo mar ali diha ali ne in tudi za kriminal ni imel nobenega občutka več, ker ni bil pristojen za to, da sodi, kaj je prav in kaj narobe. ljudje, ki ubijajo, ne bi smeli imeti pravice odločati o tovrstnih stvareh. že sam umor je bil pasje dejanje in slej kot prej je vsak policist v glavnih mestih nekoga spravil tudi na ono stran. ubij ali bodi ubit. ''daj no, saoirse. te je res moški naredil tako šibko, da se me ne upaš niti pogledati?'' se je prazno in neosebno posmehnil v njen hrbet, ki mu ga je obrnila, ko ji je pustil prosto odkorakati stran od njega, četudi ni šla daleč.

''veš, kaj je žalostno...'' je spregovoril z rahlo zamišljenim tonom, ki ni bil v celoti zaigran. bil je preveč direkten, da bi se zatekal k igranju in spletkam. še poker je raje igral z vsemi kartami na mizi, vsem na očeh. bilo mu je preprosto vseeno. ''da se ti v očeh vidi, da ga ljubiš in vendar ni v tebi toliko ponižnosti, da bi mi ga pomagala najti, četudi sta vidva opravila,'' se je glasila njegova ugotovitev. ''gre se za njegovo življenje, prekleto. nekateri pravijo, da ga je dal tvoj bratranec ubiti,'' je zmajal z glavo. ni razumel, res je ni več razumel. nisi mogel biti ledena skala, če je na nitki viselo življenje tvoje ljubezni. ni bil slep – takoj, ko se je njen pogled spustil na fotografije, je prepoznal plamen v njenih očeh in nobenega sprenevadanja ni bilo, da se je šlo med njo in njegovim bratom zgolj za seks. ''kako si lahko tako hladna, če se gre za osebo, ki jo ljubiš?'' je zahteval tehten odgovor, pojasnilo. nek dokaz, da ji ni bilo vseeno za rena in da je prišel na pravi naslov. ''prav zares si strahopetka. prav zares se bojiš soočenja s svojimi strahovi,'' se je vanj počasi začela naseljevati odkrita jeza, ker je vztrajala pri svojem. res ga je brigalo, kaj ji je rekel ren in kako daleč od nje se bo spravil. nekaj je bilo hudo narobe z njegovim bratom in hotel je priti zadevi do dna – kdo ga je ubil, kdo ga je spravil iz mesta, kdo ga je prizadel. seveda. morda je bila to res ona, a nikoli je ne bi pustil za seboj, če ne bi imel tehtnega razloga, v to je bil prepričan. ''morda sem se zmotil... lahko bi pričakoval, da si res premlada za to sranje in preveč zagledana v svoj ponos, da bi ga požrla za voljo osebe, ki jo... saj veš – ljubiš,'' je zadnji besedi dodal cinizem, kakor da dvomi v njeno ljubezen. ''kaj si mu storila, saoirse? zakaj te takole razjeda krivda?''

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Apr 20, 2013 3:15 pm

tako zelo ga je sovražila v tistem trenutku, da bi se najraje znova zagnala vanj, čeprav je vedela, da bi bilo vse skupaj prej smešno kot pa kaj drugega. ni je jemal resno in morda je res našel vse podatke o njej na nekem bedastem kosu papirja, ampak ni je poznal. nikoli je ne bo poznal in ne glede na to, v kaj je bil prepričan, se je motil. kako si je drznil vdreti v njeno hišo s tako podlimi obtožbami in besedami, ki so bolele bolj, kot bi želela priznati? vedela je, da se vse skupaj ni moglo dobro končati. nazadnje, ko je bila tako jezna, so se končale stvari med njo in renom. in zdaj je čutila podobno jezo; temen in globok brezup, pred njo pa je stal njegov brat. čutila je razbijanje svojega srca, ki je v njenem prsnem košu dobesedno podivjalo, a ni naredila napake in ukrepala. ni mogla spet storiti nekaj popolnoma iracionalnega; niti ni smela pomisliti na to. vsaj dokler ni spet spregovoril in je s pogledom zavrtala v njegove oči. »njegovo življenje je nedotaknjeno. kevin se mu ne bi upal niti približati; govorice je sprožil sam, da bi dobil večje spoštovanje ljudi, ampak renu ne bi skrivil niti lasu na glavi,« je dejala; vsaj v to je bila prepričana, ker je kevinu za pete obesila dva izmed svojih najboljših mož, ki sta mu sledila povsod. njen glas je bil za trenutek celo prazen, ker je pomislila, da bi bilo celo bolje, če ne bi vedela, kje je ren. lažje, vsekakor. dvignila je pogled ob njegovih besedah, ki so bile tako zelo nizke, da so nivo podlosti prenesle na povsem novo stopnjo in sploh se ni zavedla, kaj počne, ko ga je nenadoma popolnoma brez opozorila klofutnila – njena dlan je na njegovem licu pristala močno, ampak navsezadnje je dvomila, da je sploh kaj čutil. »ljubim ga, ja, točno to,« je spregovorila in ignorirala pekočo bolečino svoje dlani, »ampak nehaj uporabljati to besedo, najbrž si v vsem tem času, ki si ga preživel v vojski in med ubijanjem ljudi, popolnoma pozabil, kaj pomeni,« mu je vrgla v obraz. če se je hotel igrati tako, je lahko igrala, pa čeprav je bila popolnoma zlomljena in bi se najraje zavila v temačen kot in se vsaj enkrat za spremembo pretvarjala, da je normalna in si lahko privošči svetu priznati, da ima zlomljeno srce.
»kako si sploh drzneš?« oster ton besed je bil zadnja stvar, ki se je je lahko oklenila, da se ni zrušila in pustila vsemu, da bi jo preplavilo. »ti presneti, ignoratski kreten. hočeš svojega brata? prav! ni ga več, odkar sva nazadnje govorila. poznaš najino zgodbo? najbrž da, če si že tako bister in brihten in prava glavca! ampak še vedno ne moreš vedeti, kaj se je dogajalo med nama. nikoli ne boš. pa tudi če bi, ne bi mogel razumeti. ampak ren je šel; pobral je svoje stvari in se preselil. daleč, daleč stran – saj veš, kar najbolj daleč stran od mene se je pač lahko. kaj sem mu storila? zlomila sem mu srce, marco, to sem mu storila. in ker je on storil enako stvar meni, bi to moralo biti pošteno, ampak ni.« ustavila se je, samo za trenutek, da je lahko počasi in boleče vdihnila kisik, »bi rad vedel, kje je tvoj brat? pa saj ni tako bistveno kje je, je pa vsekakor srečen. vse skupaj je pustil za seboj in zdaj ima novo življenje, novo ime in novo ljubezen. smešno, kako lahko je zamenjati kožo,« se je njen glas dokončno zlomil, ko je pogled uprla v njegove oči. »in jaz sem tukaj z ostanki vsega. praviš, da se bojim soočenja s svojimi strahovi? vsi moji strahovi so se uresničili že davno tega, marco. ničesar več ni, česar bi se bala – vse je uničeno. vse je eno samo veliko sranje in tako kot vedno se moram pobrati, pobrati razdrobljene koščke in iti naprej. ne drzni si govoriti o meni in moji hladnosti, ker je to edina stvar, ki mi preprečuje, da bi se zlomila.« nič od tega mu ni nameravala povedati. nič od tega mu ne bi smela povedati. to je bila njena stvar, osebna. zdaj bi se najraje skrila ali pa vanj uperila izzivajoč pogled, ampak storila ni nič od tega, ko je v navalu nemoči uprla roki v njegov prsni koš, da bi ga odrinila stran od sebe.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Apr 20, 2013 5:58 pm

tag; saoirse :3

uspelo mu je. zanetiti nekaj v njenih očeh, da ni bil več vsak njen gib tako nadzorovan. da ni skrbno izbirala besed, ki mu jih je bila pripravljena zaupati. da se ni več pretvarjala, da ji je vseeno in se je usoda njegovega brata niti najmanj ne pritiče. končno je uspela pokazati, da je zgolj človek in ne superženska. prej kot se bo sprijaznila, da tokrat niso vse niti v njenih drobnih dlaneh, prej se bo lahko pobral iz njene vile in ji ga ne bo treba videti nikoli več. ''si prepričana?'' se je namrščil, ko mu je naposled podala željen odgovor, in počasi prikimal. prav. torej je bil živ, ena skrb manj. a vendar ni nameraval odnehati s poizvedovanjem dokler ga ne bo našel – njo bo z največjim veseljem pustil pri miru, naj poč, kar ji srce poželi. a sam je nameraval najti rena, ni še vedel kako, ker konkretnih sledi ni imel, vendar mu bo uspelo. več kot samo trmast je in njegov nivo potrpljenja je dvesto milj nad zemljo. videl je klofuto, predenj jo je prilepila na njegovo ličnico. glasen plosk je odmeval po tihi spalnici in njegov obraz je obstal na istem mestu, nepremično zroč nazaj dol v njo. ''se zdaj počutiš bolje?'' je privzdignil obrvi in vedel, da je to potrebovala. komaj zaznaven pekoč občutek je spreletel njegovo kožo in poniknil v arktični hlad, ko je šla predaleč. ''prav imaš. pozabil sem. vendar namerno,'' je odvrnil in o problemu naprej molčal. ni se je tikalo. ni rabila vedeti, zakaj se je sploh podal v posle pentagona in zakaj na njegovem obrazu ni bilo niti sledi čustev. zgodba o irini je bila preveč čista, da bi ji jo pustil umazati z njenimi krvavimi mafijskimi rokami.

''potem vama ni moglo biti namenjeno,'' je izrekel nekje sredi plohe njenih besed in pričel odkimavati. ne. ljubezen ni mogla biti ljubezen, če sta se ji bila oba pripravljena odreči, namesto da bi jo pograbila z vso močjo in se poskušala najti sredi poti. najti način, da bi bila skupaj. videl je njuno situacijo pred lastnimi očmi. policist, katerega življenje mafija terja za maščevanje in nova vodja te mafije, hči človeka, ki je vanj pognal štiri krogle. ''osebe, ki so ti namenjene, ti ne morejo zlomiti srca. in tebi ne bi padlo na kraj pameti, da bi ga zlomila njemu, če bi bila to... prava stvar,'' lahko je že videl njen odziv in kako ga bo še bolj intenzivno ter zagreto napadla, češ da nima pojma, kakšen odnos sta imela z renom. češ da nikoli ne bo vedel, kaj je ljubezen, če ne ve, da v njo sodi tudi trpljenje. toda trpljenje v tej meri? ne. ''kar čutiš – to ni zlomljeno srce. je pa krivda. vest. razočaranje. jeza. ni pa...'' je zaključil z dolgim zavzdihom in se spraševal, zakaj se je sploh zapletel tako daleč. hotel jo je samo sprovocirati, jo pripraviti do tega, da pokaže svoje prave barve. namesto tega pa so bile njegove misli v samem osrčju teme. ''morda bi morala storiti enako? ali pa boš raje hodila ob šestih zjutraj v park in bežala od resničnosti? daj no, to nisi ti,'' je nakazal z dlanjo na povsem zrušeno svetlolasko, ki je komajda stala pokonci. ne od fizične nemoči. zgolj od bolečine za katero je mislila, da jo nosi v sebi. ''kaj se bo prej zdrobilo? ogenj ali led?'' ji je postavil uganko, ko je zagovarjala svoj neizmerni hlad. led. led si vrgel na tla in se je sprašil v prah. v ostre delce, ki so ranili vse okrog sebe in naredili več škode. ogenj se ni mogel zdrobiti. lahko si ga pogasil, a ne razbil. ''zlomljena si že. hlad ti samo ovira celjenje. ne rabiš biti nasmejana in skakljati naokrog kot vesel cucek. samo spravi se pokonci in se nehaj smiliti sama sebi. življenje gre naprej – on je šel naprej, sama si tako rekla,'' je tokrat povzdignil glas in iz nekega razloga njo hotel videti v boljši podobi. ne kot obupano dekletce. pognala se je še v drugo k njemu in ga odrinila. ne zadosti. ''daj. spravi iz sebe. udari me – zares,'' jo je izzival in stal na miru, njena osebna boksarska vreča.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Apr 20, 2013 6:20 pm

»popolnoma prepričana. oziroma tako prepričan kot je človek lahko, ko mu dostavijo fotografije in dopolnjen življenjepis osebe, ki jo iščeš,« je spregovorila z nenavadno grenkobo v glasu, ki se je potem porazgubila, ko je njen pogled ponovno obstal na njem. kako za vraga je lahko bil… takšen? je bilo to res nekaj, kar so kot posledico pustili zapleteni treningi in vojaške operacije in tako naprej? če je bilo to res, bi se morda morala pridružiti vojski in pustiti čustva za seboj, ampak ta misel je bila že skoraj smešna, tako obupana in obupna je bila. bila je daleč od tega, kar je bila sicer. če bi prišel ob drugem času, bi jo spoznal kot odločno, trmasto in vase prepričano svetlolasko, ki ni pustila nikomur, da bi hodil po njej. ampak njegov tajming je bil slab in pred njim je stala razsuta podoba tega, kar je bila. morda jo je jezilo dejstvo, da je v njo zasadil dvom. dvom, da je morda imel prav. da jima preprosto ni bilo namenjeno. to ni bil trenutek, ko bi mu razložila vse o tem, kako zelo se je pravzaprav trudila in da je bil ren tisti, ki je že od vsega začetka hotel stvari končati. del nje je bil več kot vesel, da ga ni ustrelila takrat, ko ji je to naročil. marco bi jo zmlel, ko bi se prikazal od nekod in prej kot slej bi se, najbrž. še vedno ni vedela, kaj na njem ji je zbujalo strahospoštovanje, čeprav je pa zelo dobro vedela, da je bilo to narobe. njena napaka. kako je lahko bil tako brezčuten s tistim hladnim izrazom na obrazu? »kaj je tebi sploh mar, kaj bom storila?« se je iztrgala iz misli, ki so jo okupirale. vsekakor ga je del nje na nek prav poseben način sovražil, ker si je drznil dvomiti v resničnost tega, kar je čutila, ter v iskrenost njene veze z renom. ampak ren jo je zavrgel, morda je imel njegov brat prav, četudi bi raje sprejela možnost, da se je motil. mu je pa postavila dobro vprašanje. zakaj mu je bilo mar? saj je sploh ni poznal in sodeč po izrazu na njegovem obrazu, je bil praktično brez čustev oziroma s tono čustev, zakopanimi pod ledenimi gorami njegove notranjosti.
a nato jo je povsem presenetil. sprva zmedel, dokler ni opazila tistega izziva in so se njene oči zožile. presneti samovšečni idiot, najbrž prepričan v to, da mu ni bila zmogla zadati bolečine. imel je vojaški trening in to je bilo nekaj, kar ga je postavilo v prednost, a saoirse je kljub temu poznala nekaj umazanih trikov, ki jih jo je naučil oče in ki so ob pravi priložnosti nasprotnika spravili na tla, tudi če je bil ta nasprotnik po nekem naključju hulk. proti njemu je poslala prvi udarec, čeprav je bil ta še vedno bolj grob; ni bila uvedena in poleg tega v svoji obleki najbrž tudi neprimerno oblečena za kaj takšnega, ampak bilo ji je vseeno. potem se je obrnila, mu namenila krožno brco in ga boksnila, udarec z roko ponovila in ga počasi, ampak vztrajno s premikanjem svojega telesa prisilila do tega, da se je umaknil do zidu. »kaj je narobe s tabo?« se je pozanimala, medtem ko je ponovno udarila proti njemu. to je bilo bolj resno kot prej, čeprav je še vedno čutila obup, ki je silil na rob njene zavesti. »si ti šel naprej? od tistega dogodka, ki te je spremenil v tega človeka?« bila je jezna in ranjena zaradi vsega, kar je rekel. ni izbirala besed. to ni bila ona, to je bila tista temna plat nje same, ki so jo na dan očitno uspešno priklicali le ljudje s priimkom de luca. »nisi pozabil. daleč od tega si, da bi pozabil, ampak ker si to zakopal vase, je v redu?« zdaj je že njen glas razkrival njeno jezo, ki je bila razpeta nad praktično vsem. »bori se z mano. daj no, udari me nazaj. stori nekaj,« je zamrmrala med udarci. jeza se je prevešala v obup in tega ni nameravala dovoliti, zato je bil njen naslednji udarec veliko močnejši in namenila ga je naravnost v njegov obraz samo zato, da bi izbrisala tisti nevtralen izraz iz njega. »zakaj za vraga si tako prepričan v to, da veš, kdo sem?« bilo se je lažje jezno spraviti nadenj kot pa premišljevati o tem, koliko smisla so imele njegove besede. obrnila se je in svoj komolec zarila nekam med njegova rebra, ob čemer so njeni lasje oplazili njegov obraz. sovražila ga je. če je v tistem trenutku čutila karkoli, je bilo to to.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Apr 20, 2013 6:42 pm

tag; saoirse :3

samo zmajal je z glavo v odgovor na njeno vprašanje. ni vedel, kaj naj ji reče. ni imel v glavi splaniranega dialoga, načina, kako bi njun pogovor moral potekati. že sedaj je povsem iztiril stran od rdeče niti. pogovori o ljubezni so bili povsem odveč, a vendar sta pristala ravno tam. videl je, da ji je v glavo kapnilo spoznanje, da ima morda prav. da ima nek neznani ledenik prav. na obrazu ji ni kazal nobenih čustev, njegov pogled je bil preveč skoncentriran in njegova dejanja preveč obvladana, da bi bil človek, ki daje upoštevanja vredne nasvete. a ugotovila je, da ima morda prav. da bi morala iti naprej in da ji ljubezen z renom ni bila namenjena. da je bila samo nek bežni mejnik na poti do nečesa večjega. morda celo nepozabnega. kaj je počel? dajal upanje dekletu, ki bi ga moral sovražiti že samo zaradi njene krvi. sovraštvo je bilo tako zapleten pojem in ni si ga hotel oprtati na lastna ramena. ''ni mi mar,'' je zamrmral, ne povsem prepričan, kaj je rekel in zakaj ni v končni fazi molčal. že pet minut nazaj bi moral oditi. jo pustiti pri miru in se vrniti k svojim poslom. visenju v pisarni, pretepanju uličnih kriminalcev. dolgčasu. to je bilo tisto, kar je preziral. dolgčas. in ona mu je zdajle nudila prijetno razvedrilo, ko se je razburila in popustila vse zavore. končno! ''bolj si mi pri srcu, kadar ne igraš ledene princeske, veš?'' je dodal še piko na i, ko je z nogo napravila krožni gib in udarec poslala proti njemu. njeno stopalo je priletelo na njegov bok, njena pest v njegovo razprto dlan. ''naprej,'' ji je dal novo priložnost, ko je udrihala proti njemu bolj ali manj uspešno, dokler ni njegov hrbet naletel na zid v ozadju.

''kaj je narobe z uro, ki ne dela?'' je skomignil z rameni in sprejel udarec v prsni koš, ko je poskušala v vsak gib vtakniti čimveč svoje moči, četudi ji je le ta pričenjala pešati. psihična bolečina je imela nenavaden učinek na telo. izčrpala te je do te mere, da si spominjal na krepko ožeto cunjo, zgriženo od moljev in cvetočo po robovih. razparano. njeno naslednje vprašanje ga je tako presenetilo, da ji je uspelo zadati malce boleč udarec v čeljust in je napravil oster vdih. ne, ne bo ji uspelo. ne bo igrala njegove igre in mu poskusila vrniti milo za drago s provociranjem. ''ne vem o čem govoriš,'' je ravnodušno odvrnil s tonom, ki bi mu nasedel prav vsak. bil je preveč popoln, predobro dodelan, da bi bil resničen. izvirniki so imeli napake. ob njenem pozivu je v dlan ujel brco, ki jo je hotela nameriti v njegova rebra in njeno nogo brez težav zasukal naokrog, da je bila primorana pasti na tla ob izgubi tal pod nogami in je pristala na tleh pred njim. z zanimanjem je opazil, kako je povsem prezrla fotografije na tleh. ''v očeh ti piše,'' je odvrnil. ''preveč si razvrana. preveč divja, da bi lahko uspešno skrila sebe,'' je nadaljeval in se počutil, kakor da ji daje lekcijo iz boljšega pretvarjanja. ujel je njeno nogo še v drugo, a uspelo ji je porušiti njegovo ravnotežje, nekaj kar ni znal vsakdo, da je pristal vrh nje na tleh in se pravočasno ujel na dlani, da je ni zlomil pod seboj. ''ren... je bil vedno nekdo vreden zaupanja. splačalo se je biti poleg njega. znal te je postaviti v center sveta. vendar se nikoli ni znal boriti za tisto kar je hotel,'' je stišal glas in začutil cmok nekje sredi grla. ''ti je sploh kdaj rekel, da se bo boril zate? seveda, govoričenje o tem, da te hoče varovati, imeti ob sebi. ampak za vsako ceno? dvomim,'' ni je hotel spraviti v še večji obup. samo potisniti proti svetli luči, ki je oznanjala boljšo prihodnost. resnično, kaj je njemu sploh mar?

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Apr 20, 2013 7:00 pm

zdel se je tako prekleto prepričan sam vase in hkrati tako dober s tem svojim nepremičnim izrazom na obrazu, a ni nasedla. lahko bi, seveda, ampak vedela je, da ni bilo šans, da bi kadarkoli vedela, kaj je resnično in kaj ne. ne pri njem. ljudi je znala brati kot odprto knjigo, kar mu je že povedala, ampak on je bil drugačen. dovolj zanimiv, dovolj odmaknjen, da mu je uspelo obup iz njenih misli spremeniti v jezo nad celotnim svetom, predvsem pa nad njim samim. k vragu z vsem skupaj. to bi si lahko v mislih tisočkrat začrtala, pa ne bi bilo tako dobro, kot je bil on. pri celotni igri je bil dober. in zato ga je sovražila. »ni ti mar,« je ponovila njegove besede in jih spremenila s svojim tonom. »in vendar si se izognil mojemu pogledu in uporabil veliko tišji glas. ni ti mar? je to tisto, s čimer se tolažiš? mar ti je,« so njene besede zazvenele kot ostra obtožba, kar so tudi bile. ni mu bilo vseeno, bil je daleč od tega, a vendar je to preveč dobro skrival. »torej zase upoštevaš lekcijo, ki si mi jo dal? tisto o zaupanju in tako naprej? kdaj si nazadnje nekomu dovolil, da te je resnično spoznal? ali pa raje živiš svoje življenje v udobno urejeni praznini?« je bilo njeno vprašanje skoraj posmehljivo, čeprav je bil lesk v njenih očeh nevaren. vse besede mu je namenila med udarci – vse, kar je rekla, je mislila resno in je to tudi dokazala z vsakim udarcem znova in znova, ko je vsaj malo sile vložila v to, da je škodila tistemu jeklenemu telesu.
potem pa je bila nenadoma na tleh in tokrat je bila ona tista, ki ji ni bilo mar. nekaj trenutkov je obmirovala, potem pa nenadoma vso svojo moč vložila v to, da je tja spravila še njega. vse skupaj je šlo izven nadzora in ne bi ji moglo biti bolj vseeno. lahko bi jo zmečkal pod seboj, ampak ujel se je in jo s svojimi besedami še vedno potiskal na rob, dokler ni zadel samega centra vse bolečine in je za trenutek osuplo zamežikala vanj; v njegov obraz nad seboj, medtem ko je ob spoznanju, ki ga je na silo vsadil vanjo, začutila ostro in popolno bolečino. odpoved vsega. ker je imel prav; ker je imel ta veliki, zoprni in brezčutni tip prav. »morda se je pravilno odločil,« je končno le spregovorila z zamolklim glasom. ni je mogel tako dobro utišati – ne v tem položaju in tega se je zavedala. »si se ti boril za tisto, kar si hotel? in do česa te je to pripeljalo? dobro veš, o čem govorim. izoliral si se. od vsega. ne moreš mene oklicati za strahopetko, ker sem si drznila in zdaj izražam bolečino, preden bom nekega dne šla naprej. ne bom se zaprla vase, ne bom na svoj obraz poveznila brezčutne maske in okrog govorila, da mi ni mar, čeprav me bo od znotraj vse skupaj glodalo in bo vsak nov dan opomnik na bolečino,« je njen glas postal tišji, medtem ko je njen pogled zdrsnil na verižico okrog njegovega vratu, ki je ob njegovem trenutnem položaju razkrila obesek, ki je predstavljal prstan. prstan, ki vsekakor ni bil njegov. »ni videti, da bi bil ti kaj boljši od svojega brata. si se boril, marco? za vsako ceno?« pol besed je bila posledica čiste jeze, ki si jo je zaslužil, ampak ko je svoj pogled uprla v njegove oči, je v njih prvič opazila nek premik.

tagged: marco. smitten3